Jedro

Vsako izvršiteljevo dejanje (premičninski rubež) je samostojno (ločeno) dejanje, na kar kaže tudi okoliščina, da je izvršitelj v obravnavani zadevi za vsako izvršilno dejanje (rubeži so se vršili tudi na različnih naslovih dolžnika) posebej upniku tudi izstavil obračun stroškov. Upnik je bil torej z višino stroškov po obračunu izvršitelja z dne 11.1.2017 in 27.2.2017 seznanjen v mesecu januarju in februarju 2017. Zahteva upnika za priglasitev teh stroškov (vloga z dne 30.5.2017) je bila torej tudi po oceni pritožbenega sodišča prepozna in je sodišče prve stopnje takšen predlog upravičeno zavrglo kot prepozen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka odločilo, da se predlog upnika z dne 30.5.2017 v delu, v katerem je upnik priglasil nadaljnje stroške izvršitelja v znesku 242,57 EUR in 10,74 EUR, kot prepozen zavrže. 2. Zoper odločitev v tem delu izpodbijanega sklepa se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil upnik po svoji pooblaščenki in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tem delu spremeni ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter dolžniku naloži plačilo pritožbenih stroškov. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri razlagi besede "takoj" upoštevati konkretne okoliščine primera, ekonomičnost postopka in racionalnost postopanja. V tej zvezi se pritožba sklicuje na sklep Višjega sodišča v C. Cp 1235/2005. Pri tej odločitvi je bilo upoštevano, da je izvršitelj kontinuirano opravljal izvršilna dejanja v okviru premičninske izvršbe, zato je upničino ravnanje, ko je za tri obračune hkrati vložila zahtevo za povrnitev stroškov, pa čeprav po poteku šestih mesecev od dneva, ko je izvršitelju poravnavala prvi račun, treba oceniti kot racionalno ravnanje. Rok šestih mesecev glede na konkretne okoliščine primera ni bil nerazumni rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov.

3. Pritožba upnika ni utemeljena.

4. Če zakon ne določa drugače, mora upnik povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina (subjektivni rok iz osmega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Zakonska določba o subjektivnem roku iz osmega odstavka 38. člena ZIZ je jasna in nedvoumna in jo je treba razlagati tako, kot glasi. V izvršilnem postopku v zvezi s stroški veljajo posebej stroga pravila glede priglasitve, saj je namen teh pravil, da se o stroških odloča tekoče, to je takoj, oziroma v kratkem času potem, ko nastanejo. Izvršilni postopek mora bit namreč hiter in ekonomičen, voden pa mora biti tudi v smeri racionalnosti postopanja vseh udeležencev, ki sodelujejo v njem. Omenjeni subjektivni rok je sicer treba razlagati prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a hkrati ozko, v smislu jasno zapisanega zakonskega besedila: povrnitev stroškov je treba zahtevati takoj, ko je to mogoče. 5. V izvršilnem postopku je namreč treba upoštevati tudi pravni položaj (pravni interes) dolžnika. Tega položaja dolžniku ni dopustno poslabševati v smeri, da se v posamezni zadevi ugodi upnikovi zahtevi za povrnitev stroškov, četudi je očitno, da upnik te zahteve ni vložil v omenjenem zakonsko določenem subjektivnem roku. Bistvo (namen) izvršilnega postopka je namreč v tem, da pride upnik v razmerju do dolžnika do čimprejšnjega poplačila svoje izterjevane terjatve (glavnice in obresti) ter do poplačila vseh potrebnih stroškov, vendar pa le tistih, ki jih je pravočasno priglasil. V nasprotnem primeru bi lahko v izvršilnem postopku nastala procesna situacija, ko se bi postopek (potem, ko bi dolžnik na primer prostovoljno ali prisilno plačal izterjevano terjatev in dotlej znane oziroma že odobrene stroške) vodil le zaradi poplačila stroškov, ki jih je upnik priglasil prepozno (oziroma jih ni priglasil takoj, ko je bilo to mogoče), izvršilno sodišče pa je takšni naknadni stroškovni zahtevi ugodilo in dolžnika (v nasprotju z njegovimi utemeljenimi pričakovanji po ustavitvi postopka) presenetilo. S takšnim postopanjem bi bili po oceni pritožbenega sodišča porušeni prav načeli ekonomičnosti in racionalnosti postopka. Zaradi tega pritožbeno sodišče ne sprejema pravnega naziranja glede izvršiteljevega kontinuiranega opravljanja izvršilnih dejanj v okviru premičninske izvršbe, na katero opozarja obravnavana pritožba in ki ga izrecno zagovarja izpostavljena sodna odločba (VSC sklep Cp 1235/2005). Vsako izvršiteljevo dejanje (premičninski rubež) je samostojno (ločeno) dejanje, na kar kaže tudi okoliščina, da je izvršitelj v obravnavani zadevi za vsako izvršilno dejanje (rubeži so se vršili tudi na različnih naslovih dolžnika) posebej upniku tudi izstavil obračun stroškov. Upnik je bil torej z višino stroškov po obračunu izvršitelja z dne 11.1.2017 in 27.2.2017 seznanjen v mesecu januarju in februarju 2017. Zahteva upnika za priglasitev teh stroškov (vloga z dne 30.5.2017) je bila torej tudi po oceni pritožbenega sodišča prepozna in je sodišče prve stopnje takšen predlog upravičeno zavrglo kot prepozen.

6. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).