Jedro

Sodediči pritožnice trdijo, da ustanovitev hipoteke na nepremičnini zapustnika predstavlja darilo pritožnici v smislu določbe 29. člena ZD. Dokazno breme glede obstoja darila in njegove vrednosti je na dediču, ki to zatrjuje. Pravico dedičev, ki se zavzemajo za to, da bi se ugotovilo, da je pritožnica od zapustnika za časa njegovega življenja prejela darilo v obliki ustanovitve hipoteke na takrat njegovi nepremičnini, je zato treba šteti za manj verjetno od pravice pritožnice, da deduje svoj zakoniti dedni delež v celoti.

Izrek

I. Pritožba L. Ž. se zavrže. II. Pritožbi M. Ž. se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. alineji III. točke izreka spremeni tako, da se dediče A. Ž., L. Ž., E. V. in N. Ž. napoti na pravdo, da zoper dedinjo M. Ž. vložijo tožbo na ugotovitev, da ustanovitev hipoteke v zavarovanje njene terjatve 250.000 EUR na nepremičnini, k. o. ..., parcela 1867/26, predstavlja darilo zapustnika, ki se všteva v dedni delež dedinje oziroma v obračunsko vrednost zapuščine.

III. V preostalem se pritožba M. Ž. zavrne in se sklep v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijanega sklepa prekinilo zapuščinski postopek. Dediča L. Ž. je napotilo na pravdo zoper sodediče zaradi ugotovitve, da je dedinja E. V. od zapustnika prejela darilo v obliki garaže na L. (II. točka izreka). Pod III. točko izreka je na pravdo zoper sodediče je napotilo dedinjo M. Ž., in sicer zaradi ugotovitve, da je s plačilom zneska 40.000 EUR z 2. 7. 2007 poplačala posojila v zneskih, kot so razvidni iz prve alineje III. točke izreka; da preostanek neplačanih zneskov predstavlja stroške šolanja, ki se ne vštevajo v dedni delež dedinje oziroma v obračunsko vrednost zapuščine; in da ustanovitev hipoteke v zavarovanje njene terjatve 250.000 EUR na nepremičnini, k. o. ..., parcela 1867/26, ne predstavlja darila zapustnika, ki se všteva v dedni delež dedinje oziroma v obračunsko vrednost zapuščine. S IV. točko izreka je dediče E. V., A. Ž. in N. Ž. napotilo na pravdo, da zoper sodediča L. Ž. in M. Ž. vložijo tožbo na ugotovitev, da je A. Ž. od zapustnika prejel le solastni del do ½ nepremične, k. o. ..., parcela 1867/26. Sklenilo je še, da morajo dediči tožbe vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa, sicer bo nadaljevalo postopek, ne glede na zahtevek, glede katerega je stranke napotilo na pravdo (V. točka izreka).

2. V zvezi z napotitvijo na pravdo glede dedinje E. V. se pravočasno pritožuje dedič L. Ž. (v nadaljevanju: pritožnik). Navaja, da ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je dedinja dobila garažo na L. ulici kot darilo svoje mame in da glede tega ne bo vložil tožbe. Ocenjuje pa, da bi moralo sodišče dedinjo napotiti na pravdo glede njenega obsega prejetih daril. Dedinja je namreč navedla, da naj bi kot darilo zapustnika prejela samo eno polovico zneskov za stanovanje na M. ulici in garažo na D. Za obe nepremičnini je od zapustnika sicer prejela celotno kupnino, vendar naj bi šlo za denar, ki ga je zapustnik ustvaril z delom tekom zakonske zveze z njeno mamo, zato naj bi šlo za njuno skupno premoženje. Dedič se je o teh trditvah izrekel že v 6. točki vloge s 4. 4. 2018. Zatrdil je, da glede trditev o skupnem premoženju zapustnika in pokojno H. Ž. vztraja kot doslej, zlasti da iz listin v spisu ne izhaja, da bi zapustnik in H. Ž. premoženje ustvarila kot skupno premoženje z delom tekom trajanja zakonske zveze. Ker dedinji E. V. in N. Ž. trdita drugače, naj ju sodišče napoti na pravdo. V spis je dedič vložil listino z naslovom „otroci dobili na račun dediščine“, ki jo je lastnoročno napisal zapustnik. Kot je v omenjeni listini jasno zapisano, je zapustnik ocenil, da je E. V. podaril stanovanje M. 9 (73.430 EUR), garažo D. (5.460 EUR) in garažo L. (5.460 EUR). Poleg tega so v spisu kopije številnih potrdil o prejetih zneskih, kjer je vsakič jasno zapisano, da je denar izročil zapustnik. Če dedinja ocenjuje, da je oče podarjal skupno premoženje njene mame in zapustnika, pa to nasprotuje listinam v spisu in bi jo zato glede tega sodišče moralo napotiti na pravdo. V omenjenih listinah so tudi dokumenti o nakupu stanovanja na M. in garaže na D., iz katerih izhaja, da je šlo za darila zapustnika in da je vsa razmerja dedinja urejala z zapustnikom. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in odloči, da naj tožbo vloži dedinja E. V., in sicer tako, da dokaže, da je bila od dejansko prejetih zneskov 73.430 EUR in 5.460 EUR samo ena polovica darilo zapustnika, preostalo pa darilo pokojne H. Ž. Podrejeno predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

3. Proti I., III. in V. točki izreka sklepa se pravočasno pritožuje dedinja M. Ž. (v nadaljevanju: pritožnica). Kot bistveno navaja, da ustanovitev hipoteke na nepremičnini za zavarovanje njene terjatve v znesku 250.000 EUR ne more predstavljati darila zapustnika. Med sodediči ni sporno, da dedinja redno odplačuje posojilo, glede katerega je bila v korist banke ustanovljena hipoteka pri nepremičnini, ki je bila tedaj v lasti zapustnika. Dedinja z ustanovitvijo hipoteke v zavarovanje njenega posojila ni bila v ničemer premoženjsko obogatena. Šele če bi prišlo do situacije, ko bi morala banka zavarovanje zaradi neplačevanja realizirati, bi prišlo do prehoda premoženja od zapustnika na dedinjo. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 210. člena ZD v zvezi z določbo 213. člena ZD, zaradi česar je na pot pravde napotilo dedinjo M. Ž. z dokazovanjem negativnega dejstva, ki ga že pojmovno ni mogoče dokazovati. Tudi v delu, ki se nanaša na poplačila posojila in prejetih zneskov (1. in 2. alineja III. točke izreka), je sodišče zmotno odločilo o napotitvi na pravdo. Dedinja je zatrjevala, da je s plačilom zneska 40.000 EUR z 2. 7. 2007 poplačala posojilo s 4. 6. 2007. Glede preostalih zneskov pa je zatrjevala, da so bili delno vrnjeni, delno pa je šlo za plačilo šolnin, kar izhaja tudi iz listin v spisu. Iz potrdila banke s 15. 4. 1998 izhaja, da je zapustnik dedinji nakazal določena denarna sredstva za namen šolnine. Prav tako to izhaja iz potrdila banke s 7. 10. 1997. Določeno nakazilo je bilo opravljeno tudi 8. 10. 1997, iz vsebine katerega izhaja, da je namen plačila „School fee“, torej tudi plačilo šolnine. Noben izmed navedenih zneskov torej ne predstavlja ne posojila ne darila, pač pa prispevek zapustnika k šolanju dedinje, kar je vseskozi zatrjevala. Ugotovitev sodišča, da ni mogoče kot bolj verjetne šteti navedbe dedinje, da preostanek neodplačanih posojil predstavlja prispevek zapustnika k šolanju, je zato zmoten in v nasprotju z listinami, ki so v spisu. V tem delu je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 16. točke 339. člena ZPP, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in razlogi zanj nasprotujejo listinam, ki so v spisu. Zapustnik nikoli ni imel namena, da bi se prispevek k šolanju dedinji všteval v njen dedni delež, saj je vsem otrokom prispeval k šolanju, o čemer bi dedinja tudi izpovedala, če bi sodišče opravilo predlagan dokaz z zaslišanjem. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v III. točki odloči, da sodediče napoti na pravdo, da zoper dedinjo vložijo tožbo z vsebino, kot izhaja iz 1. do 3. alineje III. točke izreka izpodbijanega sklepa. Podrejeno predlaga, da sklep v izpodbijanih delih razveljavi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Na pritožbi sta pravočasno odgovorila dediča E. V. in M. Ž. in predlagata zavrnitev pritožb. 5. Pritožba pritožnice je delno utemeljena. Pritožba pritožnika ni dovoljena.

6. Pravni interes za pritožbo je predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Pritožnik v pritožbi izrecno navaja, da ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je E. V. dobila garažo na L. ulici kot darilo svoje mame in da torej ne gre za darilo zapustnika. Ob tem še navaja, da tožbe glede tega ne bo vložil. Navedeno pomeni, da pritožnik napotitvi, ki je vsebovana v II. točki izreka sklepa, ne nasprotuje in je s pritožbo niti ne izpodbija. V pritožbi tudi ne pojasni, zoper kateri del izreka se sploh pritožuje, temveč le ocenjuje, da bi moralo sodišče na pravdo napotiti E. V. zoper sodediče glede njenega obsega daril. Taka ugotovitev ni vsebovana v nobenem delu izreka, kar pomeni, da se pritožnik pritožuje zoper del sklepa, ki ne obstoji. Le izjemoma se lahko na podlagi tretjega odstavka 327. člena ZPP taka pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, če se sklep izpodbija samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih strank. Toda v konkretnem primeru ne gre za tak položaj, saj iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje nasprotoval trditvi dedinje, da je za nakup stanovanja in garaže od zapustnika prejela zgolj polovico zneskov. Ne drži, kot v pritožbi zatrjuje pritožnik, da se je o teh trditvah izrekel v vlogi s 4. 4. 2018. Po vpogledu v omenjeno vlogo pritožbeno sodišče ugotavlja, da se vse trditve nanašajo zgolj na nepremičnino na naslovu U., ne pa tudi na kupnino za stanovanje na M. ulici in garažo na D. ulici. Tako nasprotovanje ne izhaja niti iz drugih vlog pritožnika ne iz vlog preostalih sodedičev. Tudi listinski dokazi, na katere se sklicuje pritožnik (listina „otroci dobili na račun dediščine“, potrdila o prejetih zneskih, dokumenti o nakupu stanovanja) sami po sebi (tj. brez ustreznih navedb) ne nasprotujejo trditvi dedinje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo med strankami zapuščinskega postopka (v trenutku, ko je odločalo) nesporno, da je E. V. prejela od zapustnika darilo v obliki polovice kupnine za stanovanje in polovico kupnine za garažo. Posledično tudi ni imelo podlage, da bi dedinjo ali ostale sodediče v tej smeri napotilo na pravdo.

7. Ker se pritožnik pritožuje zoper neobstoječ del izreka, hkrati pa pritožbe ni mogoče šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, je pritožbeno sodišče pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP.

8. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da stranke na vsebino napotitvenega sklepa niso vezane. Tožbo lahko vložijo tudi zaradi drugih spornih dejstev, poleg tistih, zaradi katerih je do napotitve na pravdo prišlo. Pritožnika vsebina iz II. točke izpodbijanega sklepa torej ne „omejuje“ pri tem, da tožbo vloži z drugačnim zahtevkom, kot je navedeno v napotitvenem sklepu.

9. Res je, kot v pritožbi trdi pritožnica, da je v vlogi z 19. 6. 2018 zatrjevala, da je s strani zapustnika prejela posojilo v višini 40.000 EUR, ki ga je tudi izkazano vrnila. Vendar to ne pomeni, da je sodišče v delu, v katerem jo je napotilo na pravdo, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V 8. točki obrazložitve je jasno zapisalo, da šteje za bolj verjetno, da je s plačilom 40.000 EUR poplačan le znesek s 4. 6. 2007, ne pa tudi preostali zneski posojil. Pritožnica je namreč tudi za preostale zneske iz 1. alineje III. točke izreka zatrjevala, da je šlo delno za posojila, ki so bila vrnjena, oziroma je v vlogi s 1. 3. 2018 celo trdila, da je vsa prejeta posojila vrnila. Pri tem za znesek 40.000 EUR ni natančno navedla, na katero posojilo se nanaša, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na vložitev tožbe na ugotovitev, da je s plačilom zneska 40.000 EUR poplačala posojila v znesku 44.710 EUR z 31. 8. 2005, 4.200 EUR z 8. 10. 1997 in 9.716 EUR s 6. 5. 2003. Glede na to, da v pritožbi izrecno navaja, da s plačilom zneska 40.000 EUR z 2. 7. 2007 ni poplačala navedenih posojil, bo morala v pravdi za celotne navedene zneske, katerih prejema s strani zapustnika niti ne zanika, izkazati bodisi da jih je vrnila bodisi da je šlo za prispevke k njenemu šolanju. Niti enega niti drugega namreč do sedaj ni uspela izkazati. Tudi listine, na katere se sklicuje v pritožbi, po oceni pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za zaključek, da je šlo pri določenih nakazilih za prispevek zapustnika k šolanju, ki se ne všteva v kot darilo. Zgolj navedba namena plačila na bančnih potrdilih ne zadostuje za sklep, da je šlo za financiranje nadaljnjega šolanja dedinje po volji zapustnika. Poleg tega v bančnih izpiskih navedeni zneski niti ne dosegajo skupne vsote vseh prejetih posojil. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre pri določbi drugega odstavka 54. člena ZD za izjemo od splošnega pravila o vštevanju daril, ki jo je treba obravnavati restriktivno. Sodišče odloči o tem, ali in koliko naj se vračunajo v njegov dedni delež izdatki, ki jih je imel zapustnik z nadaljnjim šolanjem dediča, glede na okoliščine, upoštevajoč predvsem vrednost zapuščine ter stroške za šolanje in usposobitev drugih dedičev za samostojno življenje. Pritožnica ni zatrjevala nobene izmed naštetih okoliščin, temveč je le pavšalno navedla, da je šlo pri predmetnih nakazilih delno za posojila, delno pa za plačilo šolnin. Pri tem ni navedla niti za kakšno šolanje naj bi šlo, niti ni v zvezi s tem predložila dokazil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je njena navedba manj verjetna od navedb sodedičev, ki so se sklicevali na splošna pravila o vštevanju daril. 10. Glede pritožbenih očitkov, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem pritožnice, pritožbeno sodišče opozarja, da ZD zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico je šteti za manj verjetno. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji, kateremu dediču naj dodeli vlogo tožnika v pravdi, pravilno upoštevalo podatke v spisu in pravila o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava.

11. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, kolikor je na pravdo, da ustanovitev hipoteke v zavarovanje njene terjatve v višini 250.000 EUR, predstavlja darilo zapustnika, napotena ona. V konkretnem primeru so sodediči tisti, ki trdijo, da ustanovitev hipoteke na nepremičnini zapustnika predstavlja darilo pritožnici v smislu določbe 29. člena ZD. Dokazno breme glede obstoja darila in njegove vrednosti je na dediču, ki to zatrjuje. Pravico dedičev, ki se zavzemajo za to, da bi se ugotovilo, da je pritožnica od zapustnika za časa njegovega življenja prejela darilo v obliki ustanovitve hipoteke na takrat njegovi nepremičnini, je zato treba šteti za manj verjetno od pravice pritožnice, da deduje svoj zakoniti dedni delež v celoti. Ker je torej pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sklep v 3. alineji III. točke izreka spremenilo tako, da se sodediče napoti na pravdo, da zoper pritožnico vložijo tožbo, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

12. Pritožnika pritožbenih stroškov nista priglasila, zato je odločitev odpadla.