Jedro

Za kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi šlo le v primeru, če bi obdolženec izrecno zahteval pomoč tolmača, pa mu ga sodišče ne bi zagotovilo. Zagovornica je (šele) v pritožbi predložila obdolženčev ambulantni karton iz leta 2014, iz katerega izhaja, da je obdolženec naglušen in potrebuje slušni aparat, vendar pa ta zdravstvena dokumentacija, zlasti ob upoštevanju jasnosti njegovega zagovora in odgovor ter pripomb na izvedene dokaze, ni takšne narave, da bi kakorkoli vzbujala dvom v obdolženčevo sposobnost sodelovanja v kazenskem postopku in razumevanju le-tega. Novembra in decembra 2020 so bili zaradi novega vala epidemije v Sloveniji sicer sprejeti še Sklepi Vlade o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, vendar pa ti akti glede na stališče Vrhovnega sodišča RS vplivajo le na tek procesnih, ne pa tudi materialnih rokov.

Izrek

I. Ob reševanju pritožb obdolženega I. D. in njegove zagovornice se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremeni tako, da se odločba o preklicu pogojne obsodbe, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 3067/2014 z dne 3. 2. 2015, pravnomočna istega dne, in odločba o izreku enotne kazni razveljavita, ter se obdolžencu na podlagi prvega odstavka 211. člena Kazenskega zakonika izreče kazen

1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora, ki mu je bila določena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 13129/2019 z dne 26. 10. 2020. II. Pritožbi obdolženega I. D. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 13129/2019 z dne 26. 10. 2020 obdolženega I. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila določena kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Po prvem odstavku 59. člena KZ-1 mu je sodišče prve stopnje preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 3067/2014 z dne 3. 2. 2015, pravnomočno istega dne, s katero je bila obdolžencu zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1 določena kazen sedem mesecev zapora in preizkusna doba pet let. Nato je obdolžencu po 3. točki drugega odstavka in tretjem odstavku 53. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1 in prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje kot določene kazni zapora eno leto in sedem mesecev po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 13129/2019 z dne 26. 10. 2020 in kazni zapora sedem mesecev po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru I K 3067/2014 z dne 3. 2. 2015, izreklo enotno kazen dve leti in en mesec zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - obdolženec z laično pritožbo, brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi; - zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni, je pa bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Čeprav obdolženec tega v svoji obširni laični pritožbi izrecno ne navede, je iz pritožbenih navedb, ko navaja, da mu je žal, da "ni mogel priti en dan prej iz G.," da bi se lahko udeležil glavne obravnave dne 26. 10. 2020, razbrati, da smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevana kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje v točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe s tehtnimi razlogi pojasnilo, zakaj njegovega opravičila za izostanek glavne obravnave ni sprejelo in da so bili za opravo obravnave v njegovi nenavzočnosti izpolnjeni vsi pogoji. Višje sodišče se s temi razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja in se nanje sklicuje, ter pri tem dodaja, da obdolženec svojega izostanka z glavne obravnave niti v pritožbi ni z ničemer upravičil, zato s takimi pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešen.

5. Čeprav zagovornica ne navede, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP uveljavlja, je iz njenih navedb razbrati, da uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 8. členom ZKP, ko navaja, da obdolženec zaradi svoje naglušnosti ni razumel postopka in bi moral biti zaslišan s pomočjo tolmača za znakovni jezik oziroma bi se mu morala vprašanja postavljati v pisni obliki, o čemer niti ni bil poučen. Če ima v mislih kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ta kršitev ne more biti podana, saj bi za takšno kršitev šlo le v primeru, če bi obdolženec izrecno zahteval pomoč tolmača, pa mu ga sodišče ne bi zagotovilo,1 kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Podana pa ni niti bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je bilo brez dvoma seznanjeno s tem, da ima obdolženec težave s sluhom, saj je to navedel v svojem zagovoru, in kljub temu pravilno ocenilo, da njegove težave niso takšne, da bi vplivale na njegovo sposobnost razumevanja postopka. Ne samo, da obdolženec zatrjevanih težav v času podaje zagovora ni z ničemer izkazal, ampak iz podatkov spisa izhaja, da je celo aktivno sodeloval v postopku, ko je odgovarjal na vprašanja in podajal svoje pripombe ob izvajanju dokazov, poleg tega pa tudi iz vsebine njegovega zagovora izhaja, da je očitke po obtožbi razumel, saj je dolg do oškodovanke priznal in pri tem konkretno pojasnjeval, zakaj ga ni mogel izpolnili. Sicer pa ga je sodišče prve stopnje kljub temu jasno opozorilo na njegove pravice v postopku, predvsem do pomoči zagovornika, ki pa jo je odklonil. Zagovornica je (šele) v pritožbi predložila obdolženčev ambulantni karton iz leta 2014, iz katerega izhaja, da je obdolženec naglušen in potrebuje slušni aparat, vendar pa ta zdravstvena dokumentacija, zlasti ob upoštevanju jasnosti njegovega zagovora in odgovor ter pripomb na izvedene dokaze, ni takšne narave, da bi kakorkoli vzbujala dvom v obdolženčevo sposobnost sodelovanja v kazenskem postopku in razumevanju le-tega. Zato ga sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno poučiti o pravici do zaslišanja po tolmaču za znakovni jezik, saj za to ni bilo nobene potrebe, kot tudi ni bilo potrebe po postavljanju pisnih vprašanj. Tako obdolženčeva pravica do obrambe ni bila z ničemer kršena, zagovornica pa s takšnimi pritožbenimi izvajanji ne more uspeti.

6. Zagovornica v pritožbi uvodoma uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar pri tem z ničemer ne obrazloži, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, tega pa tudi ni mogoče razbrati iz pritožbenih navedb, zaradi česar pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje dejanske in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi zelo jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, višje sodišče pa z njimi v celoti soglaša. 8. Bistvo pritožb zagovornice in obdolženca je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da pri izposoji denarja ni ravnal z goljufivim namenom in da je bila oškodovanka, s katero sta bila v razmerju, z njegovim premoženjskih stanjem seznanjena. Sodišče prve stopnje, na podlagi pravilnih ugotovitev dokaznega postopka, takemu zagovoru utemeljeno ni verjelo. Oškodovanka je namreč prepričljivo in tekom postopka skladno opisala njun odnos in zanikala, da bi bila kadarkoli v intimnem razmerju, ter pojasnila vse relevantne okoliščine njunega dogovora glede posojila denarja in uporabe vozila. Natančno in skladno je navedla vse, kar ji je obdolženec navajal glede njegovega domnevnega premoženja (lastništvo in prodaja nepremičnin, pričakovani prihodki iz prodaje njegove gospodarske družbe in dediščine, ter izročene kuverte, v katerih, naj bi se nahajali vrednosti papirji v dvakratni vrednosti sklenjenega dogovora), ter se na podlagi teh njegovih zatrjevanj, ob upoštevanju dolgoletnega poznanstva in zaupanja, odločila, da mu denar posodi in s svojim denarjem zanj kupi vozilo, ki mu ga bo prepustila v uporabo, ob povrnitvi dolga pa ga bo nanj tudi prepisala, a ji denarja ni vrnil. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi v njeno izpovedbo kakorkoli podvomilo, saj je podprta tako z dokazi v spisu, kot tudi z izpovedbo izvršiteljice B. H. Z.. Vse to je sodišče prve stopnje z obširnimi in tehtnimi razlogi pojasnilo v točkah 13-22 obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je namreč temeljito preverilo oškodovankine navedbe glede obdolženčevega premoženja, kot ga ji je sam opisal, kot tudi njegove navedbe glede premoženja, za katerega je sodišču zatrjeval, da ga ima, ter pri tem na podlagi izvedenih dokazov, ki so v razlogih izpodbijane sodbe podrobno povzeti, zanesljivo zaključilo, da so bile vse obdolženčeve navedbe tako oškodovanki kot tudi sodišču v zvezi s tem lažne, saj v obdobju od 1. 1. 2013 do 11. 12. 2019 obdolženec ni bil lastnik nobene nepremičnine v R. S., na transakcijskih računih pa ni imel na voljo zadostnih finančnih sredstev, niti ni prejel večjih prilivov.

9. Na strani 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi argumentirano zavrnilo njegov zagovor, da prodaja nepremične v A., da pričakuje dediščino ter pri tem celo opozorilo, da obdolžencu ni mogoče verjeti tudi zato, ker je sodišču ob podaji osebnih podatkov v fazi posameznih preiskovalnih dejanj in na glavni obravnavi navajal lažne podatke o njegovih prihodkih – višinah pokojnin, ki naj bi jih prejemal, čeprav je prejemal zgolj denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, bil pa je tudi zadolžen. Pri tem tudi ni mogoče prezreti, da je obdolženec ob različnih priložnostih navajal različne podatke o premoženju, saj je oškodovanki povedal popolnoma drugače kot pred sodiščem, pa tudi v svoji pritožbi glede nepremičnin navaja čisto drugače, ko omenja „tri hiše, stanovanje v K., na M. in L. ter parcele.“ To le še dodatno utrjuje zaključek, da njegovemu zagovoru ni verjeti. Poleg njegovih lažnih navedb o premoženju in obljub, da bo dolg plačal, pa pri vsem tem nikakor ni prezreti, da je obdolženec oškodovanki izročil kuverte, v katerih naj bi bili vrednosti papirji, s katerimi bi se oškodovanka lahko poplačala, a so bili v njih le prazni listi oziroma popisana beležnica brez vrednosti, ob prodaji avtomobila, do katerega je imel zgolj pravico do uporabe, pa je po izpovedbi oškodovanke sam „pograbil“ kupnino zanj. Na podlagi navedenega je tako sodišče prve stopnje zato tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec oškodovanki lažno prikazoval dejanske okoliščine in že ob sklenitvi njunega dogovora denarja ni imel namena vrniti in ga tudi dejansko ni vrnil, z izjemo 200,00 EUR, s katerimi pa je oškodovanka morala plačati zavarovanje. Zato pritožbeno ponavljanje obdolženčevega zagovora, ki mu torej sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, ne more biti uspešno.

10. Zagovornica in obdolženec v pritožbi neutemeljeno grajata tudi višino določene kazenske sankcije za kaznivo dejanje goljufije. Višje sodišče namreč v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 32 obrazložitve, s katerimi je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo, da bo namen kaznovanja pri obdolžencu dosežen le z izrekom zaporne kazni, pri tem pa pri določitvi kazenske sankcije za očitano kaznivo dejanje pravilno upoštevalo tako vse obteževalne kot tudi olajševalne okoliščine, v okviru olajševalnih okoliščin pa tudi izpostavilo slabo premoženjsko stanje obdolženca, kateremu pa ni pripisati take teže, da bi utemeljevalo izrek milejše kazenske sankcije, kot to poskuša prikazati zagovornica v svoji pritožbi. Enako velja tudi za časovno oddaljenost očitanega kaznivega dejanja, saj ta okoliščina sama po sebi ne more pomeniti olajševalne okoliščine, še posebej ob upoštevanju, da je v obravnavanem primeru obdolženec oškodovanko več let zavajal, da ji bo vrnil denar. Zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in tudi po presoji višjega sodišča je določena kazen eno leto in sedem mesecev zapora primerna teži storjenega kaznivega dejanja in stopnji obdolženčeve krivde.

11. Višje sodišče pa je ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) ugotovilo, da je po izdaji izpodbijane sodbe in pred odločanjem višjega sodišča o utemeljenosti pritožb obdolženca in njegove zagovornice, potekel zakonski rok iz prvega odstavka 62. člena KZ-1 za preklic pogojne obsodbe. Pogojna obsodba se namreč sme preklicati v preizkusni dobi oziroma najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe, če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po poteku preizkusne dobe. Prvostopenjsko sodišče je namreč z izpodbijano sodbo preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 3067/2014 z dne 3. 2. 2015, s katero je bila obdolžencu določena kazen sedem mesecev zapora in preizkusna doba petih let. Ta sodba je postala pravnomočna 3. 2. 2015, preizkusna doba pa je tako potekla 3. 2. 2020. Prvostopenjsko sodišče je o preklicu pogojne obsodbe sicer odločilo v roku po prvem odstavku 62. člena KZ-1, vendar pa izpodbijana sodba v tem času še ni postala pravnomočna.2 Zaradi nastale epidemiološke situacije se pri tem postavlja vprašanje, ali so na tek roka za preklic pogojne obsodbe vplivali pravni akti, ki so bili v Republiki Sloveniji v tem času sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Vrhovno sodišče RS je v sodbi IV Ips 27/2020 z dne 19. 1. 2021 sprejelo razlago, da je bil v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (dva meseca in dva dni) na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) ustavljen tudi tek materialnih rokov v vseh nenujnih sodnih zadevah, pri čemer iz te odločbe izhaja tudi stališče, da lahko tek materialnih (zastaralnih) rokov ustavi le akt s pravno močjo zakona. Ker pa je rok za preklic pogojne obsodbe po prvem odstavku 62. člena KZ-1 materialni rok, je ZZUSUDJZ po prepričanju višjega sodišča vplival tudi na tek tega roka. Tako je maksimalni čas, v katerem je bilo mogoče pogojno obsodbo v obravnavanem primeru preklicati, potekel sicer 3. 2. 2021, ob upoštevanju drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ pa je rok za preklic pogojne obsodbe potekel 5. 4. 2021, ter bi do tega dne morala izpodbijana sodba postati pravnomočna, vendar zaradi vloženih pritožb obdolženca in njegove zagovornice, to ni postala. Novembra in decembra 2020 so bili zaradi novega vala epidemije v Sloveniji sicer sprejeti še Sklepi Vlade o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, vendar pa ti akti glede na stališče Vrhovnega sodišča RS vplivajo le na tek procesnih, ne pa tudi materialnih rokov, saj nimajo pravne narave zakonov, ki bi lahko edino pravno veljavno prekinili tek materialnih rokov oziroma roka za preklic pogojne obsodbe, ki je sicer zakonski nepodaljšljiv rok.

12. Ker se je tako rok za preklic pogojne obsodbe iztekel še pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, pa v nastalem procesnem položaju ni več podlage za preklic pogojne obsodbe. Višje sodišče je ugotovljeno kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 62. člena KZ-1 odpravilo tako, da je razveljavilo odločbo o preklicu navedene pogojne obsodbe in odločbo o izreku enotne kazni, obdolžencu pa kazen, določeno s sodbo III K 13129/2019 z dne 26. 10. 2020 za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, izreklo.

13. V zvezi z obdolženčevo prošnjo, da bi kazen v smislu 86. člena KZ-1 prestajal v Zavodu za prestajanje kazni zapora, Odprtem oddelku R. ali da bi se mu izrečena kazen zapora izvršila z delom v splošno korist, pa je potrebno poudariti, da višje sodišče v okviru tega pritožbenega postopka take prošnje ne more vsebinsko obravnavati in o njej odločiti. Obdolženec bo lahko v skladu z določbo dvanajstega odstavka 86. člena KZ-1 tak predlog podal kasneje, in sicer bo o prošnji za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku ZPKZ M. – R. v skladu z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij odločil ZPKZ M., ko bo obdolženec nastopil izrečeno mu kazen zapora, prošnjo za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist pa bo lahko vložil v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe oziroma v 15 dneh po vročitvi prepisa pravnomočne sodbe obdolžencu oziroma zagovorniku (prvi in drugi odstavek 129.a člena ZKP).

14. Po obrazloženem in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi obdolženca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Sodna taksa glede na vsebino odločbe višjega sodišča, ki je obtožencu v korist, ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim.: Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, d.o.o., Ljubljana 2004, točka 19, stran 788. 2 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 20415/2016 z dne 28. 3. 2019.