Jedro

Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, 12.188,83 EUR.

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 85,40 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zaradi nepristojnosti o delu tožbe, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od bruto zneska prikrajšanja pri plači v višini 30.015,69 EUR, zavrglo (točka I izreka); postopek delno ustavilo za glavnico v znesku 13.769,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka); toženki je naložilo, da tožnici za obdobje od 1. oktobra 2004 do 30. septembra 2010 obračuna vsoto prikrajšanj pri mesečnih plačah v skupnem znesku 43.470,80 EUR in ji od navedenega zneska izplača pripadajoči neto znesek prikrajšanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 dalje, zmanjšano za: pripadajoč znesek prikrajšanja od bruto zneska 13.455,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto mesečnih zneskov v obdobju od 1. maja 2005 do 30. septembra 2010 od 15. 10. 2010 dalje do plačila (točka III izreka); kapitalizirane zamudne obresti v višini 10.789,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 dalje, zmanjšano za: kapitalizirane zamudne obresti za prikrajšanje v obdobju od 1. maja 2005 do 30. septembra 2010 od mesečnih neto zneskov prikrajšanj pri plači, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od mesečnih bruto zneskov prikrajšanj in sicer: od skupnega bruto zneska 3.654,62 EUR za prikrajšanja v obdobju od 1. maja 2005 do 31. avgusta 2006, od 24. 9. 2006 do 24. 9. 2009 in od skupnega bruto zneska 9.800,49 EUR za prikrajšanja v obdobju od 1. septembra 2006 do vključno 30. septembra 2010, od 6. dne v mesecu za prikrajšanje pri plači preteklega meseca do 14. 10. 2010 (točka IV izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati stroške postopka v znesku 9.577,20 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka V izreka).

2.Zoper sodbo in sklep se pritožujeta obe stranki.

3.Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnomočno prisojenih in plačanih stroškov iz prejšnjih sojenj. Tožnica je namreč v prejšnjem postopku morala toženki plačati stroške postopka, zato je upravičena do njihovega povračila, kot tudi do povračila stroškov v ostalih postopkih. Napačen je matematični izračun uspeha. Stroške sta povzročila toženka z zavlačevanjem in zavajanjem in sodišče s svojimi nezakonitimi odločitvami. Napačen je tudi matematični izračun stroškov, saj bi se morali določiti na posamezno fazo postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odmeri stroškov upoštevati vse okoliščine primera. Navaja še, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških ni upoštevalo delnega umika tožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku za povrnitev stroškov, podredno pa, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Toženka v pritožbi prav tako uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi kršitev 22., 23. in 58. člena Ustave RS. Nasprotuje tako temelju kot višini ugodenega tožbenega zahtevka. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica neenakopravno obravnavana v primerjavi z drugimi predavatelji, ker naj bi morala za isto plačo opraviti več ur pedagoške obveznosti kot njeni kolegi, ki so izvajali 30-tedenski študijski program. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, v primerjavi s katerimi drugimi zaposlenimi naj bi bila tožnica neenakopravno obravnavana, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem napačno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker tožnica ni podala nobenih konkretiziranih navedb o domnevno neenaki obravnavi, dokazno breme ni moglo preiti na toženko, ki tudi sicer ne bi mogla dokazati negativnega dejstva. Tožnica pa tudi ni dokazala, zakaj naj bi bila neenako obravnavana v primerjavi z drugimi predavatelji, ki so delo opravljali v okviru 30-tedenskega študijskega programa. Meni, da je treba upoštevati, da Zakon o visokem šolstvu različno ureja obseg neposredne pedagoške obveznosti (NPO) za visokošolske učitelje in sodelavce z različnimi nazivi, zato ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi. Pojasnjuje, da je imela Fakulteta A., kjer je bila zaposlena tožnica, akreditiran študijski program za 40 tednov. Ta program se je izvajal le na tej fakulteti. Posamezni študijski programi na različnih fakultetah pa med seboj niso primerljivi. Sodišču očita neupoštevanje narave akademskega dela. Gre za različne položaje, ki jih je dopustno različno urejati. Opredelitev študijskega programa pa ni z ničimer vplivala na obračun plač zaposlenim, saj se je plača obračunavala glede na tedensko in ne glede na letno obveznost, zato ni moglo priti do neenakega obravnavanja. Obračun plače tako ni odvisen od tega, ali predavatelj sodeluje pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa. V zvezi z višino tožbenega zahtevka pa sodišču prve stopnje očita, da je v določenih delih samo popravilo izračun izvedenca in ga nadomestilo z laičnim izračunom tožnice. Tekom postopka je toženka podala številne vsebinske pripombe na izvedensko mnenje in zahtevala njegovo dopolnitev, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico do poštenega sojenja, saj je izvedencu naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja na način, da odgovori le na pripombe tožnice, ne pa tudi na pripombe toženke. Izvedenec pri izračunu ni upošteval zakonskih in podzakonskih predpisov, ki zavezujejo toženko. Pri izračunu bi bilo treba upoštevati tudi omejitve glede predpisane maksimalne dodatne pedagoške obveze. Če bi se upošteval tožničin način izračuna, bi imeli predavatelji višje plače kot profesorji, kar bi pomenilo kršitev načela enakosti. Navaja še, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, saj bi moral vsebovati znesek prikrajšanja za vsak posamezni mesec; le tako bi bilo mogoče izračunati davke in prispevke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tem členu, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne bistvenih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je utemeljeno sprejelo materialno pravno odločitev o glavni stvari, ki jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, je pa odločitev o stroških postopka delno nepravilna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravno presoji (razen delno o odločitvi o stroških postopka), zato skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

7.Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači oziroma plačilu iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela. Tožnica je bila v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena kot višja predavateljica s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Imela je 40-tedensko pedagoško letno obveznost. Tožnica je zatrjevala neenakopravno obravnavo pri plači v primerjavi s tistimi višjimi predavatelji, ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost (in so dobili enako plačo kot tožnica, ki je morala za to - enako plačo opraviti več ur neposredne pedagoške obveznosti - NPO), ter napačno preračunavanje opravljenih vaj, ki jih je toženka časovno prevrednotila na manj kot eno pedagoško uro, kar je vplivalo na končni obračun tožničine plače.

8.O tej zadevi pritožbeno sodišče odloča že tretjič. Nazadnje je s sodbo Pdp 28/2020 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje Pd 469/2016, s katero je to naložilo toženki, da tožnici obračuna vsoto prikrajšanj pri plači v denarnih zneskih, ki so navedeni v izreku, oziroma v skupnem bruto znesku 13.455,11 EUR (točka I izreka), ter ji po odvodu in plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači od zahtevanega zneska 43.470,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača kapitalizirane obresti, in sicer od skupnega neto prikrajšanja za obdobje od 1. 5. 2005 do 31. 8. 2006 od 24. 9. 2006 do 24. 9. 2009, od skupnega neto prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 9. 2006 do 30. 9. 2010 pa od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska prikrajšanja pri plači, tj. od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do 14. 10. 2010, od tako dobljenega zneska zapadlih in neplačanih kapitaliziranih obresti pa plača še procesne obresti od 15. 10. 2010 do plačila, višji zahtevek iz naslova obresti pa je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.297,34 EUR, v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka IV izreka). Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-941/20-11, izdane v tej zadevi, sta bili razveljavljeni navedeni sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbi toženke:

9.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022. Ustavno sodišče RS je izhajalo iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) stališče (pri katerem vztraja toženka v pritožbi), po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZViS; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le v primeru, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevan večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji na 40-tedenskih študijskih programih.

10.Iz navedenega izhaja, da je bilo treba v tem sporu primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa. Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice (tako VSRS v sklepu VIII Ips 24/2022).

11.Glede na navedena stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pritožba neutemeljeno vztraja na stališču, da obračun plače ni odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa, ker se je plača obračunavala na tedenski ravni (za 40-urni tedenski čas). Kot rečeno, je opredelitev NPO povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Za ugotovitev pravilnosti obračuna plače je bila tako ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.

12.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme napačno prevalilo na toženko. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.

13.V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o neobrazložitvi izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. V pritožbi očitana kršitev 58. člena Ustave RS pa je neobrazložena.

14.Glede na že navedena jasna stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pa so za odločitev v tej zadevi nerelevantne pritožbene navedbe o naravi akademskega dela, neprimerljivosti študijskih programov na različnih fakultetah in različno urejenem obsegu NPO za visokošolske učitelje z različnimi nazivi.

15.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino ugodenega tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka ni obrazloženo prerekala. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu zmotnih že navedenih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti, ne pa tudi v smislu samega računskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede, v čem konkretno naj bi bil tožničin izračun napačen. Res je sodišče prve stopnje za izračun višine tožbenega zahtevka postavilo tudi izvedenca finančne stroke, ki pa je izračunal višjo vrednost prikrajšanja pri plači od tožnice. A kot rečeno, je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožnice (ki ga toženka ni obrazloženo prerekala) in ga upoštevalo pri odločanju. Zato niti niso odločilne obširne pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem.

16.Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ter 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, kot očita pritožba, ker izvedencu ni naložilo, da odgovori na toženkine pripombe na izvedensko mnenje in ker izvedenca ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da izvedencu ne naloži dopolnitve mnenja, pravilno obrazložilo (v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Skladno s prvim odstavkom 253. člena ZPP je dokaz z izvedencem primarno res ustni dokaz, kar pa je v praksi že dolgo izjema. V praksi je običajno, da so izvedenska mnenja izdelana pisno. Zaslišanje izvedenca je potrebno (le), kadar imajo stranke na pisno mnenje pripombe in terjajo pojasnila o posameznih relevantnih okoliščinah, zaradi česar je podan dvom v strokovno pravilnost in popolnost mnenja. V skladu s sodno prakso pa do kršitev pravil pravdnega postopka ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Predlog za zaslišanje izvedenca, ki je pred tem že podal jasno, popolno in razumljivo mnenje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi, mora biti torej obrazložen in konkretiziran.

17.Ker toženka ni podala obrazloženih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati, očitane kršitve niso podane. Toženkine pripombe so predstavljale pravna vprašanja, do katerih se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno in pravilno opredelilo. Toženka tudi v pritožbi ne navede, kaj konkretno naj bi bilo v izvedenskem mnenju nejasno ali nepopolno oziroma zmotno in bi zato terjalo pojasnilo izvedenca. Zgolj na splošno navaja, da bi moral izvedenec upoštevati zakonske in podzakonske predpise, pri tem pa ne navede, katerega konkretnega določila točno določenega predpisa naj izvedenec ne bi upošteval in kako naj bi to vplivalo na pravilnost mnenja oziroma izračuna izvedenca.

18.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženkin ugovor o predpisanih omejitvah glede maksimalne dodatne pedagoške obveze in zneskov za izplačilo pedagoške obveze. Tožnici je bilo namreč z izpodbijano sodbo dosojeno plačilo iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela, ker so drugi visokošolski učitelji na istem delovnem mestu prejeli enako plačilo za manjši obseg istovrstnega dela. Tožnica je zato upravičena do ustreznega plačila za opravljeno delo, ne glede na predpisane omejitve glede določitve in izplačevanja dodatne pedagoške obveznosti (prim. 18. točko obrazložitve sklepa VSRS VIII Ips 145/2016, izdanega v istovrstni zadevi). Zato tudi ni relevanten toženkin ugovor, da bi tožnica lahko glede na njen izračun prejela višje plačilo od profesorjev, da bi ji bil višek ur lahko izplačan kvečjemu po avtorskih ali podjemnih pogodbah in da je zaradi neupoštevanja prisilnih predpisov o višini izplačil tožnici sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 6. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, ker ne vsebuje posameznih mesečnih zneskov prikrajšanja, pač pa zgolj skupni znesek prikrajšanja. Pritožba meni, da na tak način ni možno izračunati davkov in prispevkov za posamezni mesec ter posledično dolgovanih mesečnih zneskov. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje in česar pritožba ne izpodbija, sodi odločanje o davkih in prispevkih v pristojnost davčnih organov in ne sodišča. Tudi sicer pa obveznost plačila davkov in prispevkov nastane šele, ko delodajalec v korist delavca dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila (VIII Ips 89/2019 in VIII Ips 226/2017). Na višino neto izplačil torej vplivajo davki in prispevki v času izplačila.

O pritožbi tožnice:

20.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov iz prejšnjih sojenj. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje v tej zadevi sodilo že tretjič, pri čemer je bila prva sodba sodišča prve stopnje Pd 541/2009 s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 384/2016 v celoti razveljavljena (torej tudi glede odločitve o stroških postopka), druga sodba sodišča prve stopnje Pd 469/2016 pa je bila skupaj s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 28/2020 z odločbo US RS Up-941/20-11 z dne 10. 10. 2020 v zavrnilnem delu in glede stroškov postopka razveljavljena. O stroških postopka v tej zadevi tako ne obstoji nobena pravnomočna odločba. Sodišče prve stopnje je zato, kot jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilno odločalo o stroških celotnega postopka, torej tudi o stroških, nastalih v prvem in drugem sojenju. Pritožbene navedbe, da je tožnica toženki že plačala njene stroške postopka iz prejšnjega sojenja in da je upravičena do njihovega vračila, pa ne le, da predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), pač pa so tudi neizkazane in tudi sicer presegajo ta spor (prvi odstavek 2. člena ZPP).

21.Za odločitev o stroških postopka pa so nerelevantne pritožbene navedbe o dolgotrajnosti in poteku tega postopka, saj je odločilni kriterij za odločitev o stroških postopka uspeh strank v postopku (154. člen ZPP). Kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je nerelevantna tudi pritožbena navedba, da bi bilo treba kot okoliščino pri odmeri stroškov upoštevati tudi - kot navaja pritožba - izsiljeno postavitev izvedenca, saj so ti stroški s to sodbo pritožbenega sodišča tožnici (zaradi uspeha v postopku) v celoti povrnjeni.

22.Tožnica pa v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Tako je pri izračunu stroškov postopka zmotno upoštevalo, da je tožnica v (celotnem) postopku uspela le s 76 %. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s tožbo zahtevala plačilo 68.400,55 EUR skupaj s plačilom kapitaliziranih zamudnih obresti. Po delnem umiku tožbe dne 24. 7. 2019 je zahtevala plačilo glavnice v višini 43.470,80 EUR in plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v znesku 10.789,52 EUR, skupaj 54.260,32 EUR. Tako je uspeh tožnice do delnega umika zahtevka znašal 79 % in uspeh toženke 21 %. V primeru delnega umika tožbe pa odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (skladno z določili 154. člena ZPP), česar pa sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, ni upoštevalo. Ker tožnica tožbe ni delno umaknila zaradi delne izpolnitve tožbenega zahtevka, je v zvezi z umaknjenim delom tožbe dolžna toženki povrniti stroške postopka. Stranki sta tako do delnega umika tožbe v teh deležih upravičeni do povračila stroškov postopka; po delnem umiku tožbe pa je tožnica uspela v celoti, zato je od delnega umika tožbe dalje (skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP) upravičena do povračila vseh stroškov postopka.

23.Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je stroške postopka odmerilo glede na obrazložen uspeh strank v postopku, pri čemer je sledilo s strani sodišča prve stopnje priznanim stroškom postopka, saj jih pritožbi ne izpodbijata.

24.Tožnica je tako do delnega umika tožbe upravičena do povračila naslednjih stroškov: nagrade za postopek v znesku 956,80 EUR, nagrade za narok v prvem postopku v znesku 883,20 EUR, nagrade za narok v prvem ponovljenem postopku v znesku 883,60 EUR, nagrado za pritožbeni postopek zoper sodbo z dne 9. 2. 2016 v višini 1.177,60 EUR, pavšalnega zneska za plačilo PTT storitev 20,00 EUR. To skupaj znaša 3.920,80 EUR in 22 % DDV kar skupaj znaša 4.783,38 EUR ter plačane sodne takse za pritožbo zoper sodbo z dne 20. 4. 2016 v znesku 538,00 EUR, kar vse skupaj znaša 5.321,51 EUR; tožnica pa je glede na 79 % uspeh v tej fazi postopka upravičena do povračila stroškov v znesku 4.203,87 EUR. Toženka pa je do delnega umika tožbe upravičena do povračila naslednjih stroškov: nagrade za postopek v znesku 956,80 EUR, nagrade za narok v prvem postopku v znesku 883,20 EUR, pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR in 22 % DDV 404,80 EUR, kar skupaj znaša 2.269,20 EUR in glede na 21 % uspeh 476,53 EUR. Tako je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka do delnega umika tožbe v višini 3.727,46 EUR.

25.Po delnem umiku tožbe pa je tožnica upravičena do povračila vseh potrebnih stroškov: nagrade v drugem ponovljenem postopku 883,20 EUR, nagrade v za pritožbo v zvezi s sodbo z dne 1. 10. 2019 v višini 1.177,60 EUR, nagrade v postopku z revizijo v višini 1.472,00 EUR, nagrado za postopek pred Ustavnim sodiščem RS v znesku 1.500,00 EUR, pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR in 1.969,79 EUR DDV; stroški sodne takse 538,00 EUR, stroške izdelave mnenj, ki so bremenili tožnico v skupni višini 1.727,95 EUR in stroški priče 35,40 EUR. Stroški, ki ji jih je v tem delu postopka dolžna povrniti toženka znašajo 8.461,37 EUR.

26.Glede na uspeh celotnega postopka, je tožnica upravičena do povrnitve stroškov v znesku 12.188,83 EUR.

27.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremenilo tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki ga je (skupaj z v tej točki izreka prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) toženka dolžna povrniti tožnici, 12.188,83 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

28.V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

29.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožnici, ki je s pritožbo v pretežnem delu uspela, njene stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo naslednje stroške pritožbenega postopka: 50,00 EUR za nagrado za pritožbeni postopek zoper drugo odločbo (tar. št. 3220 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl., ki se v tem postopku, ki se je začel z vložitvijo tožbe dne 25. 9. 2009, uporablja na podlagi drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife, saj se tožnica ne pritožuje zoper odločbo o glavni stvari, pač pa le zoper odločitev o stroških postopka), 20,00 EUR za pavšalni znesek za plačilo PTT storitev in 22 % DDV, kar skupaj znaša 85,40 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Zveza: