Jedro

Ni mogoče smiselno ločiti očitka storitve kaznivega dejanja, kar ni bilo niti resnično niti podprto z utemeljenimi razlogi, in ovadbe zaradi tega dejanja, čeprav je tu bila podlaga za to, da je toženec verjel v dejstvo podane ovadbe zoper tožnika. Pravilna in zakonita je zato odločitev sodišča, ko je naložilo umik spornega besedila, ki se nanaša na zlorabe podpisov, v celoti, in prepoved bodočih tovrstnih objav.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina zniža za 2000 EUR (na 2000 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki naj sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo v 15 dneh v elektronskem mediju umakniti dele spornega članka objavljenega 7. 5. 2015, in sicer v naslovu članka besedilo »A. A. zlorabil podpise glasbenikov, »kot navaja A. A.« in »zoper A. A. je bila zaradi poneverbe podana ovadba«, v prvem odstavku članka besedilo »proti A. A. je bila zaradi tega vložena kazenska ovadba«, »A. A. peticijo poneveril« in »kot navaja oziroma trdi A. A.« ter v drugem odstavku članka besedilo »da so bili podpisi glasbenikov zlorabljeni« (I. tč.). Tožencema je prepovedalo, da o tožniku na usten, pisen ali kakršenkoli način trdita ali raznašata očitek, da je zlorabil podpise podpisnikov na peticiji v okviru obravnave sistemske peticije slovenskih glasbenih ustvarjalcev (... plan), za primer kršitve te prepovedi pa določilo plačilo zneska v višini 500,00 EUR (II. tč). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo sodbe (III. tč.) in tožencema naložilo v plačilo odškodnine v višini 4000 EUR (IV. tč.). V preostalem je tožbene zahtevke zavrnilo in naložilo tožencema povrnitev pravdnih stroškov tožniku v višini 647,13 EUR (V. tč.).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP) pritožujeta toženca, predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavljata, naj bi bila storjena, ker sodišče prve stopnje ni sprejelo njune vloge, vložene dne 15. 2. 2018. Navajata, da na predhodnem naroku sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa, prvi narok za glavno obravnavo pa se zaključi s sprejetjem dokaznega sklepa in ne sklepa, da je prvi narok zaključen. Dokazni sklep je sodišče prve stopnje sprejelo šele na naroku 15. 2. 2018, po prejetju vloge tožencev, s katero sta v roku 15 dni odgovorila na tretjo pripravljalno vlogo tožnika. Sodišče prve stopnje jima je s takšnim postopanjem odvzelo možnost odgovoriti na vlogo tožnika. Njune vloge z dne 15. 2. 2018 ni upoštevalo v celoti, kljub temu, da je na naroku 15. 2. 2018 navedlo, da bo upoštevalo pravna naziranja iz omenjene vloge, poleg tega je ni upoštevalo v stroškovnem delu sodbe. Toženca v pritožbi tudi navajata, da je vse, kar sta v članku navedla, resnično, da je drugi toženec utemeljeno verjel svojim virom in uradnim dokumentom, in da ni bilo objavljeno nič, kar bi bilo objektivno žaljivo in bi posegalo v čast in dobro ime tožnika. Navajata, da je pred objavo spornega članka tožnik sam javno dejal, da se je moral zagovarjati zaradi ovadbe, ki je bila podana s strani Š., ter da bo zaradi tega zoper Š. podal ovadbo zaradi krive ovadbe. Drugi toženec je to tudi preveril pri Š. in zapis napisal v dobri veri. Če se medij ne more zanašati na izjavo, ki jo je javno podala oseba, o kateri se piše, je to poseg v svobodo izražanja in novinarskega dela, pri čemer se pritožba sklicuje tudi na nekatere primere ESČP. Glede navedbe o zlorabi podpisov glasbenikov navajata, da to ni bilo podano z namenom zaničevanja, saj je resnično, toženca pa sta dobila odzive nekaterih avtorjev, ki so se čutili zmanipulirale s strani tožnika. Navajata, da ni jasno, katera izjava predstavlja negativno vrednostno oceno z namenom zaničevanja, saj dejstvo, da so bili podpisi zlorabljeni, izhaja iz dokumentov, ki jih je tožnik podpisal. Da je tožnik zavajal javnost, izhaja iz preambule dokumenta, ki ga je vložil tožnik, kjer je navedeno, da je vloženih 13 peticij z 2037 podpisi. Poleg tega pritožba še navaja, da ob pravni presoji odškodninske odgovornosti sodišče prve stopnje ni pravilno realiziralo načela sorazmernosti. Da sodišče prve stopnje ni presodilo, da je treba umakniti celoten članek, kaže na to, da članek sam po sebi ni sporen. Navajata še, da sama besedna zveza zlorabil podpise glede na celoto članka ne more pomeniti takšnega posega medija, da bi šlo za nedovoljen poseg v čast in dobro ime tožnika.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo zavrne, tožencema pa naloži v plačilo še njegove stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, sporna dejstva je pravilno ugotovilo, le glede dela zahtevka (za plačilo odškodnine) je delno napačno uporabilo materialno pravo, glede dela (za umik izjave) pa navedlo delno napačne razloge. Oboje je lahko saniralo pritožbeno sodišče na seji senata, in s to sodbo.

Glede očitkov procesnih kršitev

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila glede nesprejetja vloge tožencev, vložene 15. 2. 2018, zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Na pravilo o prekluziji iz 1. odst. 286. čl. ZPP, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, sta bila toženca opozorjena v vabilu na prvi narok. Prvi narok je bil opravljen 24. 11. 2017. Zaradi izvedbe dokazov je sodišče prve stopnje določilo nov narok za 19. 1. 2018, ki ga je nato na prošnjo tožencev preložilo na 15. 2. 2018. Neutemeljena je pritožbena navedba, da prvi narok ni bil „končan“ 24. 11. 2017, ker sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa. Narok pomeni sestanek na sodišču. Kadar sodišče narok preloži, je naslednji narok nov narok in ne nadaljevanja prvega (1. odst. 301. čl. ZPP ). Za vprašanje, kdaj je prvi narok končan, tudi ni pomembno, ali je sodišče sprejelo dokazni sklep oziroma katera dejanja iz 284. čl. ZPP je opravilo, temveč ali je bila strankama zagotovljena možnost vsebinsko podati svoje navedbe. Strankama je bila do konca prvega naroka dana možnost podajanja navedb in dokaznih predlogov. Narok 15. 2. 2018 je bil tako nov narok in ne nadaljevanje prvega, posledično pa je druga pripravljalna vloga tožencev, vložena 26. 1. 2018, prepozna. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da toženca za šele takrat vloženo vlogo nista podala nobenih utemeljenih razlogov in da ne drži pritožbena navedba, da bi toženca s svojo drugo pripravljalno vlogo v 15 dneh odgovorila na tretjo pripravljalno vlogo tožnika, ki jo je vložil že 2. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da bo glede prepozno vložene vloge, upoštevalo le pravna naziranja. Nov pravni vidik, ki bi bil podan na podlagi pravočasno zatrjevane dejanske podlage, ne bi predstavljal novih dejstev ali dokazov. Glede na to, da toženca z drugo pripravljalno vlogo nista uveljavljala nobene nove pravne kvalifikacije na podlagi pravočasno zatrjevane dejanske podlage, pa sodišče prve stopnje pravilno njune druge pripravljalne vloge ni upoštevalo v stroškovnem delu sodbe, ker vloga vsebinsko ni bila potrebna (155. čl. ZPP).

Glede posega v tožnikove osebnostne pravice; a) Umik dela članka in prepoved kršitve v bodoče

7. Glede vprašanja posega v osebnostne pravice je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo med dvema ustavnima pravicama, in sicer varstvom osebnostnih pravic na strani tožnika in svobodo izražanja na strani tožencev. V primeru kolizije dveh pravic je treba nasprotje med njima uskladiti tako, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v delu, ki je nujno potreben za uveljavljanje druge pravice. Ni bilo sporno, da je tožnik relativna javna oseba, torej za javnost zanimiv v zvezi s svojo dejavnostjo (vsestranskim glasbenim udejstvovanjem) in da so se sporni zapisi v članku navezovali na njegovo delovanje v zvezi s peticijo za urejanje pravic glasbenih izvajalcev in avtorjev. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da gre za temo, ki zanima širši krog javnosti in je torej medijsko zanimiva in je bil podan upravičen javni interes za obveščenost o zbranih podpisih in vložitvi peticij.

8. Pravilna je razmejitev sodišča prve stopnje med objavo dejstev, ki lahko škodujejo posameznikovi časti in dobremu imenu, in med podajanjem vrednostnih ocen (ki imajo lahko sicer iste posledice). V primeru podajanja dejstev mora njegovo resničnost dokazati toženec, oziroma mora dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost objavljenih dejstev. V takem primeru protipravnost ni podana, saj je medijsko objavljanje, če je podan upravičen javni interes, varovano v okviru svobode izražanja. Lažna informacija pa ni deležna nobenega pravnega varstva. Sklicevanje pritožnikov na prakso ESČP je v tem smislu pavšalno in brez pomena oz. učinka.

9. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za zapis, da je tožnik „zlorabil podpise“, ni bilo nobene dejanske podlage ali razloga verjeti v resničnost tega, in da tudi ni res, da bi tožnik navajal, da je bilo 2037 podpisnikov njegovih peticij. V „... planu“, ki je zajemal več peticij, je bilo namreč zapisano, da gre za 2037 podpisov, in ne podpisnikov, čeprav je že na prvi pogled očitno, da je tu šlo za tipkarsko pomoto (verjetno za vrinjeno ničlo). Navedba napačnega števila podpisov in njihova zloraba nikakor ni eno in isto. Pritožbeno vztrajanje, da je tožnik s tem zavajal javnost, je brez pomena, saj zgolj pisanje o domnevnem zavajanje javnosti ni tisto, kar bi tožnik tožencema očital oz. ni predmet izpodbijanega dela sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da elektronska sporočila štirih oseb nikakor ne kažejo na to, da bi tožnik njihove podpise zlorabil. Prav tako ni bilo dokazano, da bi bili podpisi k peticijam pripeti, ali da bi tožnik na nekem sestanku izjavil, da je bilo podpisov 237, ter da je napako naredila vlada. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o vsem tem je izčrpna in prepričljiva, pritožba pa se z njo ne sooči in s tem vanjo ne zaseje nobenega razumnega dvoma.

10. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugi toženec objavil neresnična dejstva, pri čemer so bila resnična dosegljiva oz. preverljiva brez posebnih naporov. Pritožbi v delu, da navedba o zlorabi podpisov ni bila dana z namenom zaničevanja, ker je resnična, tako ni možno pritrditi. Posledično pritožba tudi ni utemeljena v delu, da ni jasno, katera izjava predstavlja negativno vrednostno oceno z namenom zaničevanja, ker naj bi tožnik dokumente, iz katerih to izhaja, sam podpisal. 11. Pritožnika neutemeljeno menita, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, češ da besedna zveza „zlorabil podpise“ glede na celoto članka ne more pomeniti takšnega posega medija v čast in dobro ime. Sporočilo članka kot celote za povprečnega bralca je, da je tožnik zlorabil oziroma poneveril podpise, zaradi česar je bila zoper njega tudi podana kazenska ovadba. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre za očitek storitve kaznivega dejanja, kar je tipična žaljiva izjava, ki posega v čast in dobro ime posameznika. Gre za enega najhujših očitkov, ki pred medijsko objavo zahteva posebej skrbno prepričanje v resničnost tega dejstva.

12. V zvezi z navedbo, da je bil tožnik ovaden, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre za resnično dejstvo, saj je bila na PU podana prijava Š., da so neznane osebe, zaposlene v Državnem zboru Republike Slovenije, spremenile peticije s tem, da so pripenjale podpise drugim peticijam. Ovadba torej ni bila podana zoper tožnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je imel drugi toženec opravičljiv razlog, da je v to verjel. Zaključek, da ni bilo utemeljenega razloga za to, je po oceni pritožbenega sodišča glede na vse okoliščine primera prestrog. Ni sporno, da je tožnik na javnem posvetu sam dejal, da se je moral zagovarjati, ker ga je Š. ovadil in da bo zoper njega podal ovadbo zaradi krive ovadbe. Drugi toženec je ob tem razpolagal z elektronskim sporočilom Š., v katerem je ta zanikal, da bi on ovadil tožnika, iz česar pa logično sledi, da naj bi nekdo pač tožnika ovadil. Poleg tega pa tudi ni sporno, da so zaradi podane ovadbe zoper sicer neznanega storilca policisti opravili razgovor ravno (tudi) s tožnikom.

13. Tudi ni mogoče pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da je že sam očitek podane kazenske ovadbe ena najhujših označb, ki lahko doletijo posameznika, in to ne glede na to, da povprečni posameznik morda ne loči natanko faz kazenskega pregona. Ovadbo lahko poda kdorkoli, gre za naznanitev storitve kaznivega dejanja in po prejemu ovadbe policija šele preverja, ali obstajajo razlogi za sum, da je bilo neko kaznivo dejanje storjeno. Kot že omenjeno, pa je treba vsebino članka presojati v celoti in na način, kot jo lahko razume povprečen bralec. Čeprav informacija o tem, da je bila zoper posameznika podana kazenska ovadba, sama po sebi še ne predstavlja posega v pravico do časti in dobrega imena, jo je v konkretnem primeru treba presoditi v kontekstu celotnega članka. Vsebina dela spornega članka, za katero je razsojeno, da ga je treba umakniti, predstavlja nerazdružljivo celoto trditev, da je bil tožnik ovaden, in trditev, da je zlorabil podpise. Že iz naslova spornega članka jasno izhaja, da je tožnik poneveril podpise in da je bil zaradi tega ovaden. Navedba, da je bil tožnik ovaden, skuša le podkrepiti trditev, da je kaznivo dejanje tožnik storil, brez kakršnekoli pogojne oblike ali relativizacije tega zapisa. Kljub temu, da je tožnik relativno javna oseba, in da je bilo v javnem interesu poročati o vloženih peticijah, je z navedbami, da je tožnik zlorabil oziroma poneveril podpise (in bil zaradi tega ovaden), poročanje kot celota neresnično in nekorektno. Pri tem namreč ni mogoče smiselno ločiti očitka storitve kaznivega dejanja, kar ni bilo niti resnično niti podprto z utemeljenimi razlogi, in ovadbe zaradi tega dejanja, čeprav je tu bila podlaga za to, da je drugi toženec verjel v dejstvo podane ovadbe zoper tožnika. Pravilna in zakonita je zato odločitev sodišča, ko je naložilo umik dela spornega besedila, ki se nanaša na zlorabe podpisov, v celoti, in prepoved bodočih tovrstnih objav (1. in 2. odst. 134. čl. Obligacijskega zakonika - OZ).

b) Pravična denarna odškodnina

14. OZ priznava odškodnino zaradi posega v čast in dobro ime v primeru, ko zaradi tega posega posameznik utrpi duševne bolečine. Glede na vse okoliščine primera je sodišče prve stopnje višino odškodnine odmerilo previsoko, ker je pri tem preveliko težo pripisalo žaljivosti gole trditve o podani ovadbi, glede česar se je izkazalo, da so bili razlogi verjeti v resničnost tega vendarle podani. Pri tem bi moralo imeti pred očmi tudi to, da zapis o sami ovadbi - nezvezan z očitkom storitve dejanja samega - sploh ni nujno poseg v čast in dobro ime. V tem smislu le je utemeljen pritožbeni očitek o nesorazmernosti izrečene odškodninske sankcije.

15. Sodišče prve stopnje je kumuliralo sankcije umika delov članka, prepovedi tožencema raznašanja očitka, da je tožnik zlorabil podpise, določitve plačila zneska 500 EUR za primer kršitve te prepovedi in določitve denarne odškodnine v višini 4000 EUR. Pritožbeno sodišče to ocenjuje kot delno pretirano. Odškodnina za nepremoženjsko škodo v našem pravu tudi nima penalne narave, temveč mora biti (le) zadoščenje za nastalo škodo, upoštevajoč subjektivni in objektivni kriterij odmere. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je tožnik trpel določene duševne bolečine, mu je sicer sodišče utemeljeno prisodilo denarno odškodnino, a pravična, primerna denarna odškodnina je nižja. Po presoji pritožbenega sodišča je 2000 EUR zadosten znesek, s katerim se bo, ob varstvu, ki ga je dosegel z umikom in prepovedjo, tožnik opomogel od posega v svoje pravice.

16. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožencev ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. čl. ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo iz 4000 EUR na 2000 EUR. Drugih kršitev v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo in je v preostalemu izpodbijanemu delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

17. Ker sta toženca s pritožbo le delno uspela, pravdne stranke same krijejo vsaka svoje pritožbene stroške (2. odst. 154. čl. ZPP).