Jedro

Upnik mora v predlogu po I. odstavku 134. člena ZIZ navesti, kolikšne zneske bi dolžnikov delodajalec dolžniku moral odtegniti od plače od prejema sklepa o izvršbi do vložitve predloga po 134. členu ZIZ, saj dolžnikov delodajalec odgovarja le za njihovo poravnavo, ne pa avtomatično za poravnavo celotne dolžnikove terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe zoper dolžnikovega delodajalca.

Proti takšnemu sklepu se je pritožil upnik. V pritožbi je navedel, da je v predlogu za nadaljevanje izvršbe zoper dolžnikovega delodajalca jasno navedel, da slednji upniku ni nakazal ničesar, enako pa je storil tudi na poziv sodišča, naj predlog dopolni z višino zneskov, ki jih delodajalec ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi. V predlogu bolj točno zneskov sploh ni mogel opredeliti, zato je sodišču druge stopnje predlagal, da njegovi pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep, ker upnik v postavljenem roku ni dopolnil predloga za nadaljevanje izvršbe zoper dolžnikovega delodajalca tako, da bi navedel natančno višino zneskov, ki jih dolžnikov delodajalec ni odtegnil od dolžnikove plače. Upnik je sodišču sporočil zgolj to, da dolžnikov delodajalec po sklepu o izvršbi ni odtegnil še ničesar in predlagal, da se mu zato naloži v plačilo celotna dolžnikova terjatev z obrestmi in s stroški kot v sklepu o izvršbi, kar pa tudi po presoji sodišča druge stopnje za popolnost predloga po I. odstavku 134. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ne zadošča. Po tem zakonskem določilu dolžnikov delodajalec odgovarja le za poravnavo tistih zneskov, ki niso bili odtegnjeni in izplačani po sklepu o izvršbi, kar ni nujno poravnava celotne izterjevane terjatve. Pri izvršbi na plačo namreč sodišče s sklepom o izvršbi zarubi le določen del dolžnikove plače (omejitve so določene v 102. členu ZIZ) in dolžnikovem delodajalcu naloži, da mora po pravnomočnosti sklepa plačati oziroma plačevati upniku denarni znesek oziroma denarne zneske, za katere je dovolilo izvršbo (129. člen ZIZ), kar pomeni, da je uspešnost izterjave odvisna od višine dolžnikove plače in njegove obveznosti do upnika.

Upnik bi tako v predlogu po I. odstavku 134. člena ZIZ moral navesti, kolikšne zneske bi dolžnikov delodajalec dolžniku moral odtegniti od plače od prejema sklepa o izvršbi dne 21.06.2004 do vložitve predloga po 134. členu ZIZ dne 29.03.2005, saj dolžnikov delodajalec odgovarja le za njihovo poravnavo, ne pa avtomatično za poravnavo celotne dolžnikove terjatve, kot to zahteva upnik, saj bi s tem delodajalčeva obveznost lahko presegla dolžnikovo. Delodajalec, ki ni ravnal po sklepu o izvršbi, je sicer odgovoren tudi za škodo, ki jo zaradi tega trpi upnik, vendar pa te njegove odškodninske odgovornosti po IV. odstavku 134. člena ZIZ ne gre enačiti z njegovo dolžnostjo poravnave neodtegnjenih in neplačanih zneskov po sklepu o izvršbi, ki je določena v I. odstavku 134. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje je tako ravnalo povsem pravilno, ko je glede na določilo I. odstavka 134. člena ZIZ od upnika zahtevalo dopolnitev predloga zoper dolžnikovega delodajalca z navedbo višine zneskov, ki jih delodajalec ni odtegnil od dolžnikove plače. Ker upnik predloga ni dopolnil, ga je bilo treba zavreči, zato je njegova pritožba zoper sklep o zavrženju sedaj neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).