Jedro

Prvostopenjski organ tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV po računih, ki jih je tožnik prejemal od treh dobaviteljev, ker je ugotovil, da v obravnavanih primerih ni prišlo do dobav blaga s strani izdajateljev računa in da je šlo za fiktivne posle. Tožnik ni dokazal, da bi mu bila opravljena dobava blaga (odpadnih surovin) s strani izdajateljev računov, zato tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju: DDPO) za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2006 v 1. točki izreka prvostopenjske odločbe tožniku naložil za leto 2006 dodano odmerjen DDPO v znesku 225.568,83 EUR po stopnji 25 % od davčne osnove 902.275,31 EUR ter pripadajoče obresti, kar vse mora biti plačano v 30-ih dneh od vročitve odločbe, sicer bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe; ter v točki II izreka zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 7. 2007 dodatno odmeril DDV v skupnem znesku 836.122,41 EUR ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 47.372,40 EUR. Omenjeni DDV in obresti so mu bile naložene v plačilo v 30-ih dneh od vročitve odločbe, sicer se po preteku tega roka zaračunajo zamudne obresti in se začne postopek davčne izvršbe. V 3. točki izreka prvostopenjske odločbe je odločeno, da zavezanec za davek ni zahteval povrnitve stroškov. V 4. točki izreka prvostopenjske odločbe pa je organ odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v samoprijavi davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 navedel višjo obveznost davka od dohodkov pravnih oseb v znesku 225.568,83 EUR, ki mu jih je nato tudi davčni organ naložil v plačilo.

Prvostopenjski organ pa tožeči stranki ni priznal vstopnega DDV na podlagi računov, ki jih je tožnik prejel od treh subjektov: pravne osebe A. d.o.o., od B.B. s.p. ter od družbe C. d.o.o.. B.B. je bil v inšpiciranem obdobju edini družbenik pravne osebe A. d.o.o. in tudi direktor pri tej pravni osebi. Tožeča stranka je v letu 2006 prejela od A. d.o.o. račune v skupnem znesku brez DDV 1.901.783,04 EUR, pri čemer mu je bil zaračunan DDV v skupnem znesku 380.356,61 EUR. Tožnik je prav tako v letu 2006 prejel od B.B. s.p. račune v skupnem znesku brez DDV 1.763.485,29 EUR, pri čemer mu je bil zaračunan DDV v skupnem znesku 352.697,06 EUR. Tožnik pa je v letu 2007 prejel od C. d.o.o. račune v skupnem znesku 515.343,80 EUR, pri čemer mu je bil zaračunan DDV v skupnem znesku 103.068,76 EUR. Prvostopenjski organ tožeči stranki ni priznal vstopnega DDV, ker ni verodostojno dokazal, da so mu dobave odpadnih surovin na primer železa, bakra, opravili prav izdajatelji računov. Glede pravne osebe C. d.o.o. tožniku ni bil priznan vstopni DDV tudi zato, ker v času izdaje računov ta pravna oseba še ni imela veljavne identifikacijske številke za DDV.

Tožnik je, ko je uveljavljal DDV, predložil prvostopenjskemu organu tudi pripadajoče tehtalne liste in prevzemnice. Odpadne surovine naj bi se namreč ob dostavi v skladišče tožnika tehtale in sestavil tehtalni list, na podlagi teh pa je tožeča stranka sestavila prevzemnico in (ali) nato zbir prevzemnic, ki se je poslal dobavitelju surovin, ta pa na njihovi podlagi tožeči stranki izstavil račun. Prvostopenjski organ je prišel do različnih ugotovitev po pregledu dokumentacije. Ugotovil je, da so bili tehtalni listi popravljeni (originalni zapis je bil prebarvan ali prečrtan), popravljen je bil podatek o osebi, ki naj bi odpadne surovine dobavila. Na nekaterih listinah se je dalo razbrati prvotni zapis dobavitelja (občasni, razne fizične osebe), praviloma pa je bil v takih primerih nato ročno napisan dobavitelj A. d.o.o. ali B.B.. Tožeča stranka je trdila, da sta ta dva dobavitelja imela široko razvejano mrežo zbiralcev koristnih odpadkov, od katerih sta kupovala odpadke in jih nato prodajala D. d.d.. Pomembno v zadevi je tudi, da navedena dobavitelja nimata lastnih skladišč, ampak se je posel opravljal na način tranzita, torej od imetnika koristnega odpadka, katerega je odkupil na primer A. d.o.o., direktno na katero od skladišč D. d.d.. Računi, na katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV, ki so bili izdani s strani A. d.o.o. ali B.B. s.p. se sklicujejo na prevzemnice ali zbire prevzemnic, na njih pa ni nobenega podpisa ali štampiljke dobavitelja. Tožeča stranka je v zvezi s posameznim računom oziroma prevzemnico predložila tudi tehtalne liste, ki pa prav tako niso ne podpisani ne štampljani s strani dobaviteljev. Tožeča stranka po mnenju prvostopenjskega organa ni predložila prav nobene listine, ki bi dokazovala, da sta na spornih računih navedeno blago dobavila prav izdajatelja računov. Prvostopenjski organ poudarja, da dobavo blaga spremljajo listine (dobavnice, prevzemnice), ki pa morajo služiti kot dokaz, da je blago dobavil prav tisti, ki je na primer na podlagi take listine izdal račun, le kadar je taka listina potrjena (podpisana, žigosana) tudi s strani osebe, ki je dobavo opravila. Dokazno breme je na strani tožeče stranke, saj je bila ona tisti, ki je uveljavljala davčno ugodnost, to je vstopni DDV. Nadaljnje ugotovitve poslovanja tožeče stranke, ki jih je pridobil prvostopenjski organ so še: ustno dogovarjanje med strankami, čeprav je šlo za posel vreden več kot dva milijona evrov, sporne dobave blaga niso spremljale pisne listine, ki bi bile potrjene s strani udeležencev v poslu, pa čeprav je šlo za poslovanje po sistemu tranzitnih poslov, tožeča stranka pisnih dogovorov oziroma pogodb z dobaviteljema A. d.o.o. in B.B. s.p. ni sklenil, tožnik ni znal pojasniti, kako je potekalo naročanje oziroma kakšne listine so ob tem nastajale. Tožnik bi po mnenju prvostopenjskega organa glede na pozitivno zakonodajo, ki ureja področje vodenja poslovnih knjig in davčnih evidenc moral razpolagati s pisno listino, ki bi verodostojno izkazovala že samo naročilo oziroma ponudbo. Prav tako bi tožeča stranka za vsak posamezen primer, ko naj bi šel s svojimi vozili po blago, moral imeti verodostojno knjigovodsko listin, iz katere bi bilo razvidno na primer na podlagi katerega naročila oziroma ponudbe je dano vozilo opravilo prevoz, z natančno navedbo kraja in časa nakladanja blaga. Tožeča stranka je sicer predložila potne naloge v zvezi z opravljanjem voženj z lastnimi vozili, vendar pa iz teh listin ni razvidno niti to, v povezavi s katerim naročilom oziroma ponudbo naj bi vožnje nastale, ker na njih tak podatek ni naveden. Prav tako na teh potnih nalogih ni navedeno, da je bil prevoz opravljen v zvezi z blagom na primer A. d.o.o. ali B.B. s.p.. Na potnih nalogih, ki so vpisani v zapisniku, so kraji navedeni praviloma precej nenatančno (in sicer na primer skladišče Metlika – skladišče, Brezje – skladišče). Takšna listina ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine, iz katere bi bilo mogoče jasno in brez dvoma razbrati, v zvezi s katero konkretno nabavo je po nekem potnem nalogu navedeno vozilo opravilo prevoz. Nadalje so po ugotovitvah prvostopenjskega organa bili številni tehtalni listi izpisani ročno in ne z mehanskim zapisom teže tehtnic. V poslovni enoti tožeče stranke v Kočevju tehtalni listi niti v enem primeru niso bili izpisani mehansko, čeprav so v tej enoti razpolagali s tehtnicami, ki omogočajo mehanski izpis tehtanja. Tožnik je v zvezi s posameznimi nabavami od spornih dobaviteljev predložil tudi tako imenovane evidenčne liste, to je listine, ki morajo spremljati odpadne surovine v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ki ureja to področje, in sicer Pravilnik o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik). Pravna oseba, pri kateri odpadki nastanejo, je dolžna odpadke skupaj z evidenčnim listom o teh odpadkih oddati le tisti pravni ali fizični osebi, ki je vpisana v register zbirateljev, predelovalcev ali odstranjevalcev odpadkov. Prav tako je zbiralec, ki zbrane odpadke oddaja, dolžan zagotoviti, da pošiljko odpadkov spremlja evidenčni list. Tožeča stranka bi bila tako dolžna od A. d.o.o. in B.B. s.p. zahtevati, da ji tako sestavljene listine predloži. Takšna listina sicer ni pogoj za uveljavljanje vstopnega DDV, vendar pa bi tožniku pomagala olajšati dokazno breme. Nadalje na tehtalnih listih določene registrske številke vozil, ki naj bi pripeljale odpadne surovine v tožnikovo skladišče, niso registrske številke tožnikovih vozil. Prvostopenjski organ je tudi v primeru sedmih računov, ki jih je tožeča stranka prejela od pravne osebe C. d.o.o. ugotovil, da gre za neverodostojne listine, saj tožeča stranka ni prav z nobeno listino dokazala, da bi mu dobave res opravila ta družba. Prevzemnice, ki jih je poleg teh računov predložil tožnik, niso podpisane s strani morebitnega dobavitelja, tudi tehtalni listi niso podpisani s strani dobavitelja. Na tehtalnih listin ni odtisnjenega naziva dobavitelja, pač pa je na teh listinah v nekaterih primerih ročno dopisano C. d.o.o.. V večini primerov je na teh tehtalnih listih ročno pripisana tudi vrsta odpadne surovine, na primer baker. Glede dveh računov, ki jih je tožeči stranki izdala C. d.o.o. v času, ko sploh še ni imela veljavne identifikacijske številke za DDV, je že zgoraj pojasnjeno, da na podlagi takšnih računov ni mogoče odbijati vstopnega DDV.

Prvostopenjski organ je opravil tudi navzkrižno davčno kontrolo pri C. d.o.o.. Ta zavezanec ni oddal v tistem času nobenega obračuna DDV nič, ni plačal davčne obveznosti. Ker je šlo pri prodaji blaga tožniku s strani družbe C. d.o.o. za navidezne pravne posle, davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora družbi C. d.o.o. po izdanih računih ni naložil za plačilo obračunanega DDV. Prvostopenjski organ v obrazložitvi poda tudi ugotovitve, da je pravna oseba C. d.o.o. tako imenovani missing trader. Ta družba namreč ni vodila nobene poslovne dokumentacije v inšpiciranem obdobju, ni vodila davčnih evidenc, v obračunih DDV ni izkazala sicer zaračunanega vstopnega DDV in ga posledično tudi ni plačala, nima poslovnih prostorov, nima zaposlenih delavcev, denar je bil iz bančnih računov dvignjen kot gotovina in ni bilo izkazano zakaj je bil porabljen. Prvostopenjski organ je zato tudi v primeru dobav s strani C. d.o.o. ugotovil, da gre za navidezne posle, katerih cilj ni bilo izvajanje gospodarske dejavnosti, ampak davčna zatajitev in posledično pridobitev protipravne premoženjske koristi. Prvostopenjski organ navede, da pravne osebe C. d.o.o. ni mogoče šteti za davčnega zavezanca, ki neodvisno in samostojno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost v smislu določil 5. člena ZDDV-1(Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Poleg tega navede določila 1. in 3. odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 s spremembami, v nadaljevanju ZDavP-2), ki določajo, da navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje in če ti posli prikrivajo drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. Prvostopenjski organ se je ob dejstvu, da tožniku ne prizna vstopnega DDV po računih A. d.o.o., B.B. s.p. in C. d.o.o. zaradi določila 1. odstavka 40. člena ZDDV (za leto 2006) in določila 62. člena ZDDV-1 (za leto 2007), po katerih sme davčni zavezanec oziroma prejemnik računa zaračunani DDV uveljavljati le takrat, kadar more verodostojno dokazati, da so mu bile tudi dobave opravljene tako, kot je to navedeno na prejetem računu. Tožeča stranka tega ni dokazala z verodostojnimi listinami, kot že obrazloženo. Nadalje prvostopenjski organ navede, da se tožeči stranki ne prizna vstopni DDV tudi zato, ker je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodelujejo v poslih, ki bodo pripeljali do davčnih zatajitev. Sklicuje se na 17. člen 6. Direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS in na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti (C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi, z dne 6. 7. 2006). Ta določila določajo, da se DDV ne prizna, če je bil izveden z goljufijo in v takem primeru naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se ugotovi, glede na objektivne elemente, da se ji pravice uveljavljal z goljufijo. Prvostopni organ je tudi nadrobno obrazložil primere objektivnih okoliščin, ki kažejo na to, da je tožnik vede sodeloval pri transakcijah, ki so del utaje DDV.

Drugostopenjski organ je izpodbijano odločitev preizkusil v izpodbijanem delu glede plačila DDV, po uradni dolžnosti pa jo je preizkusil tudi v smislu člena 247 Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Strinja se s prvostopenjskim organom, da tožeča stranka ni izpolnila pogojev pozitivne zakonodaje za uveljavljanje vstopnega DDV in mu zato prvostopenjski organ utemeljeno ni priznal le-tega. Davčni zavezanec sme uveljaviti odbitek DDV šele, ko prejme tako listino, ki odraža resnično opravljeno dobavo. Sklicuje se na Sodišče Evropskih skupnosti, sodbo opr. št. C-152/02 z dne 29. 4. 2004, v kateri je sodišče presodilo, da je mogoče uveljavljati odbitek DDV šele v tistem davčnem obdobju, v katerem sta izpolnjena oba predpisana pogoja – storitev je opravljena oziroma blago je dobavljeno in zavezanec – prejemnik blaga oziroma naročnik storitve pa razpolaga z računom ali z drugim dokumentom, ki je v skladu s pozitivno zakonodajo, ki ureja področje DDV, velja kot račun. Da kupec oziroma prejemnik računa ni upravičen do vstopnega DDV že samo zato, ker bi razpolagal s prejetim računom, je odločilo tudi Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi v zadevi C-342/87 z dne 13. 12. 1989, v kateri je zavzelo stališče, da pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je DDV na računu naveden. Drugostopenjski organ ugotavlja, da seveda ne zadostuje za odbitek DDV podatek, ali je tožeča stranka prejela odpadne surovine. Tožnik bi namreč moral verodostojno dokazati, da so mu bile te dobave opravljene prav s strani oseb, ki so mu izdale račune. Ni namreč vseeno kdo dejansko tožeči stranki opravi dobavo blaga ali storitev. Tožeči stranki je bilo po mnenju pritožbenega organa namreč povsem jasno, glede na to, da je tudi zaprosil davčni organ za pojasnila glede obveznosti obračuna dohodnine oziroma akontacije dohodnine v zvezi z izplačili denarja za odkupljene odpadne surovine od fizičnih oseb, da predstavlja to dražjo varianto odkupa surovin v primerjavi z odkupom od pravnih oseb. Tožeči stranki so bile brez dvoma poznane razmere na trgu surovin tudi iz tega davčnega vidika. Drugostopenjski organ se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. U 1335/2008 z dne 9. 2. 2010, kjer tožniku ni bil priznan vstopni DDV na podlagi nedokazanih dobav s strani izdajatelja računa. Tudi drugostopenjski organ se strinja s tožečo stranko, da se pravica do odbitka DDV načeloma ne sme omejiti, vendar le v primeru, kadar ne gre za goljufijo ali zlorabo, ter s pridržkom morebitnih popravkov v skladu s pogoji, določenimi s pozitivno zakonodajo, ki ureja področje DDV. Takšno je tudi stališče Sodišča Evropskih skupnosti v sodbi v zadevi C-255/02 z dne 21. 2. 2006, v kateri je poleg navedenega to sodišče tudi podalo stališče, da je treba Šesto Direktivo razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije vplačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomeni zlorabo. Drugostopenjski organ poudarja, da tožniku ni bil nepriznan konkreten vstopni DDV zgolj ali predvsem zato, ker so bili njegovi dobavitelji s strani prvostopenjskega organa opredeljeni kot missing traderji, ampak predvsem zato, ker listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavil vstopni DDV, niso verodostojno izkazovale resničnost dobavljenega blaga s strani tistih, ki so izstavili račune, kar pa je bilo že zgoraj podrobno opisano. Drugostopenjski organ tudi zavrača očitke tožeče stranke v zvezi z nepriznavanjem vstopnega DDV po računih C. d.o.o. pravna oseba, ki nima veljavne identifikacijske številke za DDV v trenutku izdaje računa, na takem računu namreč ne sme izkazati vstopnega DDV. Drugostopenjski organ tudi zavrača očitke tožnika o nepravilnem sklicevanju na sodbe Sodišča Evropske skupnosti. Sodbe Sodišča Evropske skupnosti so namreč poleg predpisov Evropske skupnosti obvezujoče za sodišče in vse ostale državne organe, saj je Sodišče Evropske skupnosti pristojno za interpretacijo prave Evropske unije, med drugim tudi za interpretacije Direktiv, ki urejajo področje DDV, v kolikor taka Direktiva izrecno ne napoti na nacionalno zakonodajo. Drugostopenjski organ tožniku tudi pojasni, da je davčni organ pristojen za nadzor nad pravilnostjo in pravočasnostjo obračunavanja in plačevanja davkov, kar pa seveda obsega tudi pravico davčnega organa, da zavezancu ob ustrezni utemeljitvi odreče pravico do na primer uveljavljanja vstopnega DDV in to z odločbo, zoper katero ima potem tožnik pravico pritožbe, s katero uveljavlja svoje pravne interese in zavaruje svoje pravice in koristi. Drugostopenjski organ pa se je strinjal z argumenti pritožbe glede odločitve o stroških, zato je v tem delu s pritožbo tožnik uspel. Prvostopenjski organ bi namreč moral glede na to, da ni ugodil nobeni tožnikovi pripombi, odločiti, da se tožniku zahteva za povračilo stroškov zavrne. Vendar pa glede tega tožnik ni bil prikrajšan, zato je drugostopenjski organ sam spremenil odločitev prvostopenjskega organa v tem delu.

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačno uporabljenega materialnega predpisa. Tožnik je že v pripombah na zapisnik izrecno opozoril DURS, da ne sme izdati odločbe, ker je za to pristojno sodišče, vendar pa je kljub temu prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, s čemer so odgovorne osebe storile kaznivo dejanje po členu 262. Kazenskega zakonika Slovenije. Nadalje tožnik poudarja, da sta A. d.o.o. in B.B. s.p. državi odvajala DDV. Za neodvajanje DDV tistih pravnih subjektov, ki so prodajali blago tema osebama, pa tožnik ne more odgovarjati. Tožnik poudarja, da ni dokazano, da bi vedel ali bi lahko domneval, da sta A. d.o.o. in B.B. s.p. izstavljala fakture za posle, ki jih nista izvajala. Prvostopenjski organ se je postavil na stališče, da so izjave oseb (zaposlenih pri osebah, s katerimi sta poslovala A. d.o.o. in B.B.), ki trdijo, da podjetja A. d.o.o. oziroma B.B. ne poznajo, edino merodajne. Kako bi lahko tožnik to preprečil. Gre namreč za izjave posameznikov in družb, za katere samo država ve kakšno je njihovo finančno stanje in kako so do tega finančnega stanja prišli. Tožnik teh podatkov nima in jih ne more pridobiti. Tožnik tudi ni mogel vedeti, kako poravnavajo davčne obveznosti dobaviteljevi dobavitelji. A. d.o.o. je DDV obračunal in plačal državi. To je bila prva pravna oseba v verigi poslovanja s tožnikom, ki ni po nobenih pravno relevantnih kriterijih missing trader. Tožnik bi eventualno lahko odgovarjal za neplačilo DDV le za prvo osebo v verigi, čeprav tudi za to ni pravne osnove v naši zakonodaji. Davčni organ je breme neplačnikov preložil na tožnika z obrazložitvijo, da bi moral zanje vedeti, dejansko neplačujoče subjekte pa je oprostil. Tožnik opozarja na nedejavnost države, da bi od neplačnikov, kot so missing traderji, izterjala denar. Tožnik je poslovno korektno posloval z A. d.o.o. in B.B. s.p.. Oba sta imela takrat razvejano mrežo zbiralcev koristnih odpadkov, od katerih sta kupovala le-te in jih nato prodajala tožniku. Irelevantno je, ali je opravilo prevoz tožnikovo tovorno vozilo ali vozilo prodajalca. Res je, da navedena subjekta nimata lastnih skladišč, temveč se je posel opravljal na način tranzita, torej od zbiralca imetnika koristnega odpadka, katerega je odkupil na primer A. d.o.o. direktno na katero od skladišč D.. Prav zato so se dogajale tudi nepravilnosti, kot na primer to, da je bilo na tehtalnem listu prečrtano ali prebarvano ime določene osebe ter zapisano z roko A. d.o.o.. Teh primerov pa je le 3 % glede na celoten promet s firmami, ki so predmet davčnega postopka, vse ostale listine pa so bile, gledano tudi s knjigovodskega stališča, brezhibne. Prejeto blago je namreč dejansko prispelo v skladišče tožnika in ni šlo torej v nobenem primeru za fiktivne listine, saj je tožnik korektno plačal prodajalcu A. d.o.o. ali B.B. s.p., ki sta bila v tem primeru imetnika prodanega blaga, ker sta ga predhodno kupila od zbiralca koristnega odpadka. Prav gotovo je slednji to blago imetniku koristnega odpadka tudi plačal. Na kakšen način, pa je za tožnika povsem irelevantno. A. d.o.o. je očitno plačeval imetnikom koristnega odpadka v gotovini, na roko, zato je tožnik pisal nešteto pisem DURS-u, da naj v zvezi s tem uredi in vzpostavi red na tem področju. Zato seveda tudi zaslišane osebe niso priznale, da so prejele prihodke od prodaje koristnih odpadkov, saj bi s tem storile davčni prekršek in bi morale plačati dohodnino. Ta splošna ugotovitev velja za vse izjave, ki so omenjene v zapisniku. Tožnik oporeka tudi ugotovitvam DURS-a v delu, ko ni odgovoril, komu so fizične osebe denar izročale. DURS bi namreč moral voditi postopek drugače in ne vmešati neposredno v ta proces tudi tožnika. DURS je zasledoval samo en interes in to je, da missing trader družba ni odvajala državi DDV, temveč je celoten znesek kupnine dvignila, vključno z DDV, nato pa je vedenje o tem pripisal izključno D.. Na kakšen način bi lahko tožnik ugotovil, da navedeni missing traderji ne odvajajo DDV državi, tožnik ne ve. Tožnik še enkrat povdarja, da ni vedel, ali bi iz kakršnihkoli drugih objektivnih okoliščin lahko vedel, da poslujeta A. d.o.o. in B.B. s.p. z missing trader družbami, ki svojih obveznosti niso poravnavale državi. Glede računov družbe C. d.o.o. tožnik pove, da je že v pripombah na zapisnik zapisano, da je tožnik takoj, ko je prejel račun zavezanca, ki ga je izročil zastopnik C. d.o.o. Osebno, ugotovil, da zavezanec ni vnesen v seznam davčnih zavezancev. Ker je bil direktor kot zakoniti zastopnik prisoten na skladišču v Ljubljani, mu je tožnik fakturo vrnil. Še isti dan je zakoniti zastopnik prinesel obrazec 04 – Prijava za vpis osebe v davčni register, ki ga je potrdil DURS. C. d.o.o. je nato tudi prejela odločitev, da je davčni zavezanec. Zavezanec C. d.o.o. je imel pravico zaračunati DDV, saj je potrdilo DURS veljalo že za obdobje, ko je tožnik plačal prvi račun. Enako velja tudi za vse kasnejše račune. Tožnik tudi meni, da je le naloga sodišča, da zavrne pravico do odbitka vstopnega DDV in ne DURS-a. DURS je tako namreč posegel v pristojnost sodišča. Nadalje opozarja na 3. odstavek 3.a člena Ustave RS, da se sprejete odločitve sodišč v okviru EU v Sloveniji ne uporabljajo neposredno, temveč le, da se uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. Opozarja tudi na dejstvo, da bi se sodba Sodišča ES oziroma pravne posledice le-te eventualno lahko uporabljale od februarja 2008 dalje, ko je objavila davčna uprava na spletni strani navodila za poslovanje z missing traderji, za nazaj pa nima nobenega pravnega učinka. Tožnik tudi ni bil dolžan v preteklosti prepoznavati davčnih utajevalcev. Še enkrat tožnik poudarja, da so bile vse transakcije resnične. Ne more 3 % poslov, ki niso bili čisto pravilni, vplivati na 97 % ostalih primerov. Tožnik ni bil dolžan preverjati izvora odpadka, saj zadošča le prepoznanje tistega, ki je blago v prodajo tožniku pripeljal. Tožnik tudi ni predložil le računov dobavitelja A. d.o.o. oziroma B.B., temveč vsem tem listinam sledijo tudi sprejemni dokumenti, kot so tehtalni listi, prevzemni listi in vse ostalo, iz česar sledi, da sta bili ti osebi imetnika odpadka. Tožnik je šele ob priliki inšpekcijskega pregleda izvedel, da sta A. d.o.o. in B.B. opravljala posle z missing traderji, ki niso odvajali DDV-ja državi. Obstaja namreč tudi utemeljen sum, da bo država iz naslova tega postopka dobila dvakrat plačan DDV, in sicer na eni strani od tožnika, na drugi strani od A. d.o.o. in B.B.. Zato sodišču predlaga, da se odločba odpravi ter se mu povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v katerem se sklicuje na razloge iz odločb prve in druge stopnje ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 s spremembami, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavanem primeru prvostopenjski organ tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV po računih, ki jih je tožnik prejemal od treh dobaviteljev: in sicer A. d.o.o., B.B. s.p. in C. d.o.o., ker je ugotovil, da v obravnavanih primerih, ki jih je natančno opisal v svoji obrazložitvi, ni prišlo do dobav blaga s strani izdajateljev računa in da je šlo za fiktivne posle, s čimer se strinja tudi sodišče. Ugotovljeno je tudi bilo, da gre pri dobaviteljih teh izdajateljev računa za navidezne oziroma simulirane posle oziroma za navidezni blagovni tok blaga od navideznih dobaviteljev do na primer družbe A. d.o.o.. Zato tudi sodišče ocenjuje prejete račune dobaviteljev družbe A. d.o.o., C. d.o.o. in B.B. s.p. za neverodostojne knjigovodske listine, saj ni bilo mogoče ugotoviti dejanskega izvora blaga. Ker tožnik ni dokazal, da bi mu bila opravljena dobava blaga (odpadnih surovih) s strani izdajateljev računov, po mnenju sodišča tožnik tudi nima pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih za navedena davčna obdobja v letu 2006 in 2007. Pri tem se prvostopenjski organ pravilno sklicuje na določbe 2. odstavka 40. člena ZDDV in 63., 67. in 76. člena ZDDV-1 v zvezi s pravico do odbitka vstopnega DDV. Iz relevantnega dejanskega stanja izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala DDV na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin. Iz predloženih listin (računov, prevzemnih, tehtalnih listov, evidenčnih listov, ravnanju z odpadki) ni bilo jasno in brez dvoma razvidno, da se je dogodek dobave konkretnih odpadnih surovin dogodil med tožnikom in temi tremi izdajatelji računov. Pri dobaviteljih A. d.o.o., B.B. s.p. je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor in je bilo ugotovljeno, da gre za tako imenovane missing trader družbe.

ZDDV v 2. odstavku 40. člena, ZDDV-1 pa v 1. odstavku 63. člena določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je dolžan ali ga je odplačal na ozemlju Slovenije v zvezi z blagom oziroma s storitvami, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drugi davčni zavezanec, mora imeti davčni zavezanec račun. Takšna ureditev izhaja tudi iz točke a) 3. odstavka 22. člena Šeste Direktive, ki določa, da mora vsak davčni zavezanec za vsako dobavo blaga in storitev, ki jo opravi drugemu davčnemu zavezancu, izdati račun ali drug dokument, ki se priznava kot račun. Samo račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke (34. člen ZDDV oziroma 84. člen ZDDV-1) in temelji na poslovnem dogodku (opravljeni storitvi ali prometu blaga) je lahko verodostojna knjigovodska listina in podlaga za plačilo obveznosti oziroma za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Račun, ki ga izda oseba, ki zaračunane storitve ali dobave blaga ne opravi, ne predstavlja podlage za odbitek vstopnega DDV.

Po mnenju sodišča je relevantna okoliščina, da tožnik ne razpolaga s pravno relevantnimi davčnimi evidencami, v katerih bi bile listine, iz katerih bi bilo nedvomno razvidno, da je bila dobava blaga s strani izdajateljev računa opravljena. Davčni zavezanec namreč mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, praviloma spisno dokumentacijo ter poslovne knjige in evidence (31. člen in 77. člen ZDavP-2). Sodišče se strinja z natančno oceno prvostopenjskega organa, zakaj naj bi v obravnavanih primerih spornih dobav šlo za navidezne posle. Listine, ki bi spremljale verodostojne račune, bi morale biti podpisane oziroma potrjene s strani dobavitelja, da se lahko iz njih razbere resničen dogodek, ki je bil opravljen. Tožeča stranka pa ni predložila prav nobene listine, ki bi dokazovala, da sta na spornih računih navedeno blago dobavila prav izdajatelja računov A. d.o.o. oziroma B.B. s.p.. Zato tožnik v tem delu ni izpolnil dokaznega bremena, ki bi mu posledično lahko prineslo davčno ugodnost pri uveljavljanju vstopnega DDV. Seveda dejstvo, da so bile vse družbe, ki so prodajale odpadke B.B. s.p. in družbi A. d.o.o. (katere edini družbenik je bil B.B.) missing traderji, niso dokaz, da je tožnik napačno uveljavljal vstopni DDV, mečejo sicer slabo luč na celotno poslovanje, razlog zaradi katerega pa je bil vstopni DDV tožniku zavrnjen, pa je, kot že rečeno, neizpolnitev dokaznega bremena o resnični dobavi odpadnih surovin s strani izdajateljev računa. Pri družbi C. d.o.o., s katero je tudi posloval tožnik, pa je bilo ugotovljeno, da je bila to nedelujoča družba, saj ni oddala nobenega obračuna DDV in ni plačala davčnih obveznosti. Ugotovljeno je bilo tudi, da je ta pravna oseba missing trader glede na njene lastnosti, saj družba v inšpiciranem obdobju ni predložila poslovne dokumentacije niti ni vodila davčnih evidenc, v obračunih DDV ni izkazala sicer zaračunanega vstopnega DDV in ga posledično tudi ni plačala, nima poslovnih prostorov, nima zaposlenih delavcev, denar je bil iz bančnih računov dvignjen kot gotovina in ni bilo izkazano za kaj je bil uporabljen. Takšna družba tudi po mnenju sodišča dobav blaga ni mogla opraviti, zato sodišče ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa, da gre za navidezne posle (med C. d.o.o. in tožnikom), ob tem pa družba v času izdaje 2 računov sploh ni bila zavezanka za DDV ter tožniku že iz tega razloga ne sme odbiti vstopnega SSV).

Neutemeljeni so zato očitki tožnika, da gre za formalno pravilne račune, saj ta okoliščina glede na povedano drugačno odločitev ne vpliva. Tudi po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru za zlorabo pravic. Sporne transakcije imajo za rezultat pridobitev davčne ugodnosti odbitka vstopnega DDV, čeprav so pogoji glede vsebine spornih računov formalno izpolnjeni. Sporne transakcije so imele za cilj pridobiti davčno ugodnost, tako kot sta že razložila oba davčna organa. Tudi sodišče se ne strinja z dobrovernostjo tožeče stranke v delu, ko govori o tem, da se je zavedal, da če bi odkupoval odpadke na primer od fizičnih oseb, moral njim nakazovati akontacijo dohodnin in bi to za njega pomenilo višjo davčno obveznost. Iz njegovega dopisovanja DURS je ta njegova vednost razvidna. Prav tako je zelo nenavadno, da tožnik kot pravna oseba in izkušenj strokovnjak na področju poslovanja z odpadki z nekom, s katerim je imel tako velike posle v vrednosti več kot dva milijona evrov, ni sklenil nobene pisne pogodbe in ni imel nekega ustaljenega pravilnega poslovnega sodelovanja. Zato je tudi po mnenju sodišča tožnik vedel, da sodeluje v goljufiji verig z namenom pridobiti davčne ugodnosti (pomanjkljive evidence, nepreveritev družbe C. d.o.o., itd). Kljub znanju predpisov o varstvu okolja, ki urejajo in zahtevajo dokazne listine zaradi sledljivosti odpadkov, očitno od prevoznikov takih listin ni zahteval, čeprav so izredno pomemben dokaz, s katerim se lahko dokazuje dejanska pot odpadnih snovi itd. Po povedanem tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso podani pogoji za vračilo vstopnega DDV tožniku, saj sta odločbi obeh stopenj izkazali in ugotovili navideznost poslov po spornih računih, ki pomenijo zlorabo pravic in so v nasprotju s ciljem, ki ga pravo DDV zasleduje. Iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ, izhaja, da tožnik kot davčni zavezanec in dober gospodarstvenik v zvezi s spornimi posli ni vodil potrebne dokumentacije na pravilen davčno-pravni način, da bi lahko z njo izkazal upravičenost do želenega odbitka DDV. Prejemnik računa namreč nima pravice do odbitka vstopnega DDV samo zato, ker razpolaga s prejetim računom in ker ga je plačal. Z računom mora biti namreč zaračunana dejanska transakcija. Davčni organ pa ima pravico in dolžnost ugotavljati, kako so poslovni dogodki potekali in ali iz njih izhaja dolžnost plačila davčnih obveznosti. Gre za prisilne predpise, ki se jim stranke s sklepanjem navideznih poslov ne morejo izogniti. 3. odstavek 74. člena ZDavP-2 namreč izrecno določa, da navidezni posel ne vpliva na obdavčenje. Navideznost posla pa je davčni organ ugotavljal v okviru davčnega nadzora obračunavanja DDV. Ker je davčni organ podvomil v to, da računi izražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožeča stranka morala za svoje trditve (da listine odražajo resnično dejansko stanje) predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa ni storila. Prav tako je že iz zgoraj citiranih sodb Sodišča Evropskih skupnosti razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti. Okoliščine, ki pokažejo na subjektivni element, pa izhajajo iz ugotovitev prvostopenjskega organa, s katerim se sodišče strinja. Tako se sodišče strinja z oceno davčnega organa o pomenu okoliščin poslovanja tožeče stranke z družbo A. d.o.o., družbo C. d.o.o. in B.B. s.p.. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru pravilno ugotovil, da tožeči stranki ne gre odbitek vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV in 62. člena ZDDV-1. Ker je po navedenem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni že zato, ker tožeča stranka ni izkazala, da bi dobave odpadnih materialov res opravili trije sporni subjekti, ki so izstavili račune, po katerih tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka DDV, je sodišče tožbo zoper odločbo davčnega organa prve stopnje, dopolnjeno z odločbo davčnega organa druge stopnje, zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.