Jedro

Ni dvoma, da železniški promet predstavlja nevarno dejavnost in je zaradi značilnosti železniškega prometa (zlasti vožnje po tirih in velike mase železniške kompozicije) presoja prepričljivosti škodnega dogodka v železniškem prometu podvržena najstrožjemu pravilu, kar pa ne pomeni, da je v vseh situacijah, nujna (avtomatična) posledica objektivna odgovornost železnice. V konkretnem primeru je neposredni vzrok škode res povoženje z vlakom, vendar ne zato, ker pomeni železniški promet nevarno dejavnost, pač pa zato, ker je oškodovanec sedel na železniškem peronu, na mestu, kjer je bilo označeno, da tega ne bi smel. Tožnik kot očim oškodovanca nima pravice do povračila nepremoženjske škode v primeru smrti pastorka, saj ne sodi v krog upravičencev iz prvega odstavka člena 180 OZ

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v znesku 15.817,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 79,08 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da mu odškodnina zaradi smrti pastorka pripada in bi o tem sodišče moralo zaslišati tožnikovo ženo V. R.. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 177/2004, iz katere izhaja med drugim, da sodna praksa omogoča odškodnino tudi osebam, ki niso zakonec, otroci ali starši, toda le tedaj, kadar gre za posebne okoliščine, ko so te osebe nadomestile koga od v zakonu naštetih svojcev. Tožnik je nadomestil pokojnikovega biološkega očeta. Zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni aktivno legitimiran so vsaj preuranjeni. V zvezi z materialno škodo tožnik navaja, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožniku za nastalo škodo in ni pravilno odločanje po prostem preudarku. V celoti je tudi utemeljen zahtevek po višini, saj je tožnik v celoti plačal račune, ki jih vtožuje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz trditev v tožbi in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je 25.6.2006 pastorek tožnika (v nadaljnjem besedilu oškodovanec) umrl zaradi tega, ker ga je zadela stopnica tovornega vlaka, ko je sedel na robu perona za rumeno črto, za katero potnikom ni dovoljeno hoditi ali se tam nahajati, razen kadar vstopajo ali izstopajo iz vlaka. Oškodovanec se je v trenutku zadetja tovornega vlaka nahajal na območju, kjer se potniki ne smejo zadrževati. Ni dvoma, da železniški promet predstavlja nevarno dejavnost (člen 149 OZ) in je zaradi značilnosti železniškega prometa (zlasti vožnje po tirih in velike mase železniške kompozicije) presoja prepričljivosti škodnega dogodka v železniškem prometu podvržena najstrožjemu pravilu, kar pa ne pomeni, da je v vseh situacijah, nujna (avtomatična) posledica objektivna odgovornost železnice. Škoda mora predstavljati tudi realizacijo tistega rizika, zaradi katerega je vpeljana objektivna odgovornost železnice in zaradi katerega železniški promet predstavlja nevarno dejavnost (enako odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 485/2009). V konkretnem primeru je neposredni vzrok škode res povoženje z vlakom, vendar ne zato, ker pomeni železniški promet nevarno dejavnost, pač pa zato, ker je oškodovanec sedel na železniškem peronu, na mestu, kjer je bilo označeno, da tega ne bi smel. Oškodovančevo sedenje na prepovedanem delu perona je tako izključni vzrok za nastalo škodo. Izključni vzrok za nesrečo na strani oškodovanca kaže obenem na nemožnosti zavarovanca tožene stranke, da bi lahko vplival na potek škodnega dogodka in ga preprečil – ali povedano drugače – presoja konkretnih okoliščin primera pokaže, da so izpolnjene okoliščine iz drugega odstavka člena 153 OZ. Tožena stranka je ustrezno označila peron, kjer je gibanje omejeno oziroma prepovedano, oškodovanec pa je kljub tem oznakam sedel na peronu na tak način, da ga je zadel tovorni vlak. Splošno znano je, da je gibanje po železniškem tiru ali ob njem smrtno in življenjsko nevarno. Po povedanem so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke, vendar je bilo kljub tem napačnim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje izpodbijano sodbo potrditi iz zgoraj navedenih razlogov (člen 353 ZPP). Razlogi sodišča prve stopnje pa so pravilni tudi vsebinsko (sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožnik ne sodi v krog oseb, ki so upravičeni do nepremoženjske škode in ker tožnik ni dokazal višine premoženjske škode). Tožnik kot očim oškodovanca nima pravice do povračila nepremoženjske škode v primeru smrti pastorka, saj ne sodi v krog upravičencev iz prvega odstavka člena 180 OZ (zakonec, otroci in starši izjemoma bratje in sestre ter izvenzakonski partner). Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 177/2004, ki nima nobene povezave s konkretno situacijo, saj se ukvarja z vprašanjem, ali so bratje in sestre upravičeni do odškodnine zaradi posebno težke invalidnosti in z vprašanjem, ali je potrebno uporabiti ZOR oziroma OZ. Ker kot že omenjeno tožnik ne spada v krog oškodovancev, ki imajo pravico zahtevati odškodnino in ker ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaze o tem kakšna skupnost in odnosi so bili med tožnikom in pokojnim pastorkom.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo iz zgoraj navedenih razlogov (člen 353 ZPP).