Jedro

Podnajemno razmerje za del stanovanja ob uveljavitvi SZ - čeprav je trajalo več kot 2 leti - ne daje podlage za prodajo po 117. členu SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ - Uradni list RS, št. 18/91) imetnica stanovanjske pravice na enosobnem stanovanju št. 30 s površino 43,56 m2, ki se nahaja v prvem nadstropju stanovanjske zgradbe ... Ljubljani, zaradi česar naj bi tožena stranka kot prodajalec bila dolžna s tožnico za to stanovanje skleniti kupoprodajno pogodbo po določbah SZ za kupnino 524.578,79 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodeno; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija vztraja pri stališču, da je tožnica z nepretrganim več kot dve leti dolgim bivanjem v spornem stanovanju pred uveljavitijo SZ že pridobila status imetnice stanovanjske pravice po določbi 149. člena SZ oziroma upravičenja, ki bi jih imetnik stanovanjske pravice imel, če stanovanja ne bi v celoti oddal podstanovalcu. Ni dvoma, da je tožnica uporabljala celo, v podnajem dano stanovanje, kar je bilo po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) nezakonito. Tako je po določilu 50. člena ZSR pridobila status imetnice stanovanjske pravice. Tožnica ni pridobila stanovanjske pravice po določbi 10. člena ZSR, saj ne razpolaga z odločbo o dodelitvi stanovanja. Bistvo problema je prav v tem, da je status imetnice stanovanjske pravice pridobila na način, ki v 10. členu ZSR ni bil predviden.

Nobena od toženih strank na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Vsebina določil podstanovalske pogodbe z dne 28.3.1989 je stvar razlage pogodbenega razmerja med tožnico (podnajemnico) in M. Z. (najemodajalcem). V tem pogledu niti pravno niti dejansko ni spora. Iz točke 2. pogodbe je določno razvidno, da je M. Z. oddal v podnajem le en stanovanjski prostor s souporabo skupnih prostorov. Pogodba torej ni bila v nasprotju z določbo 77. člena ZSR, na njeni podlagi tožnica s svojo družino v stanovanju ni bivala nezakonito, razširitev bivanja na celo stanovanje pa ji tudi ni mogla podeliti statusa nezakonito vseljene osebe: protipogodbeno ravnanje podnajemnice je imelo svojo sankcijo lahko le v razmerju do najemodajalca.

Tožnica ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 ni bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Zato ji je bila zahteva za odkup stanovanja po določbi 117. člena SZ utemeljeno zavrnjena.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.