Jedro

Tožnik (zavarovalni zastopnik) ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov (v decembru je izpolnil 9 % plana, januarja le 26 %), dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno (strank ob poteku zavarovanj ni poklical za podaljšanje polic; moral se je voziti iz kraja v kraj, ker ni znal pripraviti polic na računalniku, ...). Zato je bil podan utemeljen razlog po 2. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (razlog nesposobnosti) za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2013 iz razloga nesposobnosti, nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo ampak še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi; da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in mu za ta čas obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.022,68 EUR, kot mu pripada v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, od tako obračunanega mesečnega bruto zneska obračunati in plačati za tožnika predpisane davke in prispevke, navedeni mesečni bruto znesek, zmanjšan za obračunane davke in prispevke, pa plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse njegove stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker je štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz razloga nesposobnosti. Meni, da odločilnih razlogov, ki so povzročili nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov ni moč pripisati subjektivni sferi tožnika, temveč so posledica objektivnih razlogov, na katere tožnik ni mogel vplivati. Sam je ves čas trajanja pogodbe o zaposlitvi strmel h kvalitetnemu, strokovnemu in vestnemu opravljanju dela, po svojih najboljših močeh pa se je trudil, da bi bili njegovi rezultati dela čim boljši. Računalniško znanje tožnika morda res ni bilo na takšnem nivoju kot pri njegovih kolegih, vendar se je vseskozi trudil, da bi ga izboljšal in delo opravljal čim bolj samostojno. Tožnik je predstavnik starejše generacije, ki dela na računalniku ni tako vešča, zato je razumljivo, da bi potreboval več časa, da bi osvojil potrebno računalniško znanje. Tožnik je delo zavarovalnega zastopnika opravljal že več kot 11 let, pri čemer je ves čas plane dosegal in pripomb na njegovo delo ni bilo. Slabi rezultati tožnikovega dela v zadnjih mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi so tako nedvomno v veliki meri posledica spremenjenih razmer na tržišču. Tudi A.A., nekdanji direktor tožnika, je ocenil, da je nedoseganje plana gotovo posledica težav na terenu. V tem času je šlo nekaj pomembnih večjih tožnikovih strank v stečaj oz. so zašle v hude finančne težave, kar se je vse rezultiralo na slabših rezultatih in nedoseženih normah tožnika. Tožnik se ni mogel že v naprej pripraviti, saj je do izgube največje stranke družbe B. d.o.o. prišlo nenadoma. Vestno in skrbno je sledil navodilom nadrejenih, se držal dogovorjenega in se dodatno izobraževal. Zgolj zato, ker ni bil vesten pri oddajanju potrebnih poročil, ni mogoče očitati nekvalitetnega opravljanja dela. Tožnik je bil namreč močno obremenjen z ostalimi aktivnosti, ki jih je izvajal z namenom pridobivanja novih strank in sklepanja novih zavarovalnih produktov. Tožnik je z navedenimi aktivnostmi uspel pridobiti nove stranke in skleniti nova zavarovanja, vendar pa je bil izpad mesečnih provizij zaradi izgube nekaj večjih strank enostavno prevelik, da bi uspel s sklenitvijo novih manjših zavarovanj ta manjko v celoti nadomestiti. Gledano skozi daljše časovno obdobje je tožnik dosegal plan. Od januarja 2012 do februarja 2013 je bila njegova realizacija 90,5 %, kar je bil za predmetni čas dober rezultat, takšna je bila tudi ocena A.A.. Tožnik bi v mesecih, ki so sledili, zagotovo uspel dvigniti zneske mesečnih provizij in tako na dolgi rok izboljšati odstotek svoje realizacije. Tožena stranka bi tako morala biti bolj tolerantna in tožniku dati več časa za prilagoditev na zgoraj navedeno situacijo, v kateri se je znašel. Še posebej, ker je v preteklosti delal dobro in na letni ravni dosegal pričakovane rezultate dela. Nobenega dvoma ni, da tožnik pričakovanih rezultatov dela ni dosegel zaradi objektivnih ovir, na katere ni imel vpliva. Teritorij, katerega je obvladal, mu enostavno ni dopuščal, da bi v kratkem časovnem obdobju nadomestil ogromen izpad mesečnih provizij, ki so jih predstavljali predvsem družba B. d.o.o. in še nekaj drugih večjih družb (C. d.d., D. d.o.o., avtoprevozništvo E.E. s.p.). V kolikor bi delal na terenu z več potenciala, bi bile njegove možnosti bistveno večje. Zato ga je tudi nerealno in neupravičeno primerjati z drugimi zavarovalnimi zastopniki. Poleg tega so mu oviro na poti do uspeha predstavljale tudi boljše ponudbe konkurenčnih zavarovalnic ter neposluh nadrejenih po prilagoditvi ponudb individualnim zavarovancem. Nikakor mu ni mogoče očitati, da svojega dela ni prilagodil razmeram na trgu, da je bil neorganiziran in nevesten. Kljub vsem vloženim naporom pa mu pričakovanih rezultatov dela v mesecih, ki so sledili izgubi največjih strank, enostavno ni uspelo doseči, pri čemer mu resnično ni mogoče ničesar očitati, saj se je trudil po svojih najboljših močeh. S tem, ko je sodišče štelo, da je v tožnikovem primeru podan odpovedni razlog nesposobnosti in da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zakonito, je napačno uporabilo materialno pravo. Zmotno pa je ugotovilo dejansko stanje, saj pomembnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o predmetnem vprašanju, sploh ni ugotavljalo. Prevelik poudarek je dalo ugotavljanju, kaj vse je tožena stranka naredila na področju usposabljanja in pomoči tožniku, premalo poudarka pa je dalo ugotavljanju razlogov, ki so povzročili nenaden padec tožnikovih mesečnih provizij, težkim okoliščinam na terenu, v katerih je v predmetnem časovnem obdobju deloval, dejanskemu udejstvovanju tožnika v smeri izboljšanja njegovega dela in doseganja pričakovanih rezultatov dela ter tožnikove uspešnosti skozi daljše časovno obdobje. Za ugotovitev, ali je v tožnikovem primeru resnično podan razlog nesposobnosti, bi sodišče moralo pridobiti širšo sliko dejanskega stanja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi 2. alinee prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), je eden od razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oz. ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti).

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika, priče F.F., G.G. in H.H. in ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da je bil tožnik zaposlen pri zavarovalnici I. od 1. 12. 2001, od združitve le-te z zavarovalnico J. pa od 21. 3. 2007 dalje; - da je bil do 31. 3. 2012 tožniku nadrejeni A.A., ki je izpovedal, da je tožnik delo opravljal v skladu s pričakovanji, ko so pa prešli na računalniški izpis polic, so imeli seminarje in tečaje, vendar se tožnik dela z računalnikom ni priučil; - da je bil tožniku do 31. 12. 2012 nadrejeni F.F., ki je pojasnil, da se tožnik dela na novem računalniškem programu K. ni naučil. Da je sklenil zavarovanje, je moral pobrati vse potrebne podatke, obiskati pisarno, kjer so mu sodelavci pripravili zavarovalne pogodbe, ki jih je naknadno nosil v podpis zavarovancem, kar je vplivalo na izgubo časa pri izdelavi police; - da je tožnik v mesecu novembru 2012 dosegel plan le 29 %, v decembru 2012 je dosegel le 9 % plana, januarja 2013 pa 26 % plana (zato so mu bili izdani opomini B3 in B4), v marcu 2013 pa je izpolnjeval plan v višini 71 %; - da je nadrejeni F.F. s tožnikom dne 20. 12. 2012 izdelal plan aktivnosti; - da se je tožnik na sestanku z direktorico L.L. in nadrejenimi dne 11. 1. 2013 pogovarjal o planiranju aktivnosti in bil ob tem posebej opozorjen, da se mora nujno usmeriti v vse aktivnosti za doseganje boljših rezultatov, sicer bodo prisiljeni začeti postopek odpovedi (B6); - da sta tožnik in nadrejeni G.G. dne 22. 1. 2013 skupaj pregledala aktivnosti in se dogovorila za ukrepe (B7); - da se je G.G. s tožnikom dobival tedensko in šel dvakrat z njim na teren; - da tožnik ni pripravil poročila za januar 2013 in o planiranih aktivnostih v februarju 2013, tega pa ni storil kljub elektronskim sporočilom in zahtevam nadrejenega (B8 in B9); - da je bilo na sestanku dne 8. 4. 2013 ugotovljeno, da je tožnik v aprilu 2013 dosegel le 47 % plana; - da je tožena stranka tožniku podala dne 14. 5. 2013 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (A1), zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela.

Sodišče prve stopnje je glede na navedene dejanske ugotovitve zaključilo, da se tožnikov pristop k delu v daljšem časovnem obdobju, kljub raznim izobraževanjem in različnim oblikam pomoči tožene stranke, ni spremenil. Zaključilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj ta ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, zato je njegov zahtevek zavrnilo. Upoštevajoč, da so se razmere zagotovo na tržišču spremenile, je istočasno ugotovilo, da so se drugi zavarovalni zastopniki temu prilagodili in plan v celoti dosegali oz. presegali, medtem, ko tožnik planov ni dosegal iz subjektivnih razlogov, ki so bili na njegovi strani, saj je bil v primerjavi z drugimi sodelavci premalo organiziran in vesten, ter je slabo časovno organiziral svoje delo.

Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 3. 2007, ki v drugem odstavku 5. člena določa, da se delavcu zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov izda pisni opomin. V primeru pa, da delavec dva meseca zaporedoma ali v presledku štirih mesecev dvakrat prejme opomin, družba lahko uvede postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3).

Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti izhaja, da je tožnik v mesecu decembru 2012 dosegel plan le v višini 9 %, v mesecu januarju 2013 v višini 26 % in v marcu 2013 v višini 71 %. Zaradi nedoseganja planov je prejel pisne opomine. Tožnik višine nedoseganja planov ne prereka, temveč ponavlja trditve iz tožbe, da je nedoseganje planov pripisati objektivnim okoliščinam izven njegove sfere, ter predvsem izgubi velike stranke B. d.o.o. ter težkemu podeželskemu terenu, kjer prodaja zavarovanja. Za njegovo nedoseganje mesečnega plana pa naj bi bile krive tudi stranke, ki se niso odločile za sklenitev zavarovanj pri toženi stranki, zaradi neodobravanja popustov in da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik daljše obdobje dosegal plan in sicer od januarja 2012 do februarja 2013 do 90 % plana.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da stečaj podjetja B. d.o.o. ni bil nenaden in nepričakovan, kakor je zatrjeval tožnik, temveč je navedenemu podjetju šlo slabo že dalj časa, v stečaj pa je šlo v aprilu 2012. Direktor in nadrejeni so zavarovalne zastopnike, kakor tudi tožnika, opozarjali, da morajo pridobiti nove stranke, imeti več strank ter s tem razpršen rizik. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedbama G.G. in F.F., ki sta bila tožniku nadrejena, spremljala njegovo delo in mu pomagala pri delu, da je bil tožnik slabo časovno organiziran, da strank ob poteku zavarovanj sploh ni poklical za podaljšanje polic in so ga stranke same morale opozarjati na potek zavarovanj, da se je moral voziti iz kraja v kraj, ker ni znal pripraviti polic na računalniku, tako da se je vozil na predstavništvo in nazaj k strankam. Pri tem pa je G.G. pojasnil, da je imel tožnik že dalj časa težave z doseganjem plana, kar je razvidno iz tabele doseganja provizije za leta 2011, 2012 in 2013 (B3). Tožnik teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne prereka, meni pa, da bi moralo v večji meri upoštevati gospodarsko krizo.

Pogodba o zaposlitvi v 4. členu določa, da delavcu pripada osnovna plača za pričakovane delovne rezultate, ki so opredeljeni z mesečnimi plani aktivnostmi dela in plani produkcije. V primeru preseganja pričakovanih delovnih rezultatov pa delavcu pripada del plače za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, kar tožnik ne prereka, da je tožnik v decembru 2012 izpolnil zgolj 9 % plana, januarja 2013 le 26 % plana, za kar sta mu bila izdana opomina, izdan je bil tudi plan aktivnosti, s tožnikom so se opravili ustni razgovori o planiranju aktivnosti za doseganje boljših rezultatov. Kljub navedenim aktivnostim in zahtevi nadrejenega tožnik v januarju 2013 ni pripravil poročila za januar 2013 in poročila o planiranih aktivnostih za februar 2013. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da so se razmere na tržišču gotovo spremenile, poslabšale in da je konkurenca hujša, vendar ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da so drugi zavarovalni zastopniki plan dosegali oz. presegali, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik planov ni dosegal iz subjektivnih razlogov na njegovi strani. Tožnik je v navedenih mesecih kršil določilo pogodbe o zaposlitvi, saj v daljšem obdobju, kljub pomoči tožene stranke, ni zmogel izpolniti mesečnega plana oz. pričakovanih delovnih rezultatov, pri tem pa ni izpolnjeval niti dogovorov s svojim nadrejenim.

Tožena stranka je tako dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj tožnik ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, kar pomeni, da je v celoti podan razlog nesposobnosti po 2. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zahtevek tožnika zavrnilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).