Jedro

Skladno z določbo 24. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičen le tisti prosilec, ki prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vlaga v zadevi, ki je razumna in ima verjetne izglede za uspeh, saj v nobenem primeru ni namen ZBPP, da bi se brezplačna pravna pomoč odobrila v tistih zadevah, ki takega pogoja ne izpolnjujejo. Taka presoja, ki je ocena verjetnosti ali bo prosilec v postopku uspel, ne posega v postopek, za katerega prosilec prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, niti ne prejudicira odločitve v takem postopku. Prav tako ne gre za ugibanje, kot to trdi tožnik, pač pa za presojo izgleda za uspeh, ki izhaja iz dejanskega stanja zadeve in sodne prakse v podobnih zadevah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri toženi stranki dne 30. 11. 2017 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu oprostitve plačila sodne takse ter pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na II. stopnji zaradi vložitve pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 611/2017 z dne 5. 10. 2017. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo zavrnila.

2. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da morajo biti za dodelitev brezplačne pravne pomoči v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) hkrati izpolnjeni tako finančni (materialni) pogoji iz 12., 13. in 14. člena ZBPP, kakor tudi vsebinski pogoji, določeni v 1., 8. in 24. členu tega zakona. Kolikor ti pogoji niso izpolnjeni istočano, sodišče prošnjo zavrne že v primeru, kadar prosilec ne izpolnjuje zgolj finančnega pogoja, kot tudi v primeru, kadar ne izpolnjuje zgolj vsebinskih pogojev, ne glede na njegovo finančno stanje. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot vsebinski pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, med drugim ali da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh ter je zato razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vlagati pravna sredstva ter odgovore nanje, oziroma ali je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma ali je pričakovani izid zadeve za prosilca življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti.

3. Tožena stranka ugotavlja, da želi tožnik vložiti pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 611/2017 z dne 5. 10. 2017. Tožnik je v tej pravdni zadevi vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi neupravičenega pripora v posebej varovanem oddelku ZPKZ Dob v času od 7. 10. 2008 do 31. 1. 2009 in uveljavljal odškodninski zahtevek v višini 73.060,00 EUR. Okrožno sodišče v Ljubljani je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo kot prepoznega. Sodišče je pripor štelo za del kazenskega postopka, ki se je zoper tožnika vodil pri Okrožnem sodišču v Novem mestu pod opr. št. II K 21953/2010 ter se je dne 16. 9. 2013 zaključil s tem, da je bila obtožba zoper tožnika zavrnjena, ta odločitev pa postala pravnomočna istega dne. Okrožno sodišče v Ljubljani je v svoji odločitvi pojasnilo, da je v korist tožnika štelo, da prične zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe teči z dnem razglasitve zavrnilne sodbe. Ker pa je tožnik tožbo vložil šele z dnem 5. 10. 2017, ko je triletni zastaralni rok že potekel, je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Tožena stranka pojasnjuje, da je ob ugotavljanju vsebinskim pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči pozvala tožnika, naj se izjasni o vsebinskih razlogih za vložitev pritožbe zoper odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani. Na poziv tožene stranke sta se odzvala tako tožnik kot njegova pooblaščenka. Tožnikova pooblaščenka je navajala, da je tožnik prava neuka stranka in da se težko opredeli do vsebinskih razlogov za tožbo, priložila pa izvod pritožbe, ki jo je v njegovem imenu vložila pri pristojnem pravdnem sodišču. V tej pritožbi, poleg navedb o nepravilni vročitvi, navaja, da je treba pravila o zastaranju uporabljati glede na okoliščine vsakega posameznega primera in da v zadevi zastaralni rok še ni potekel, saj tožnik ni imel možnosti pojasniti okoliščin glede subjektivnega zastaralnega roka. Tožnik v odgovoru na poziv tožene stranke ni pojasnjeval pritožbenih razlogov, pač pa se le skliceval na svoje premoženjske razmere.

5. Tožena stranka na podlagi vseh zbranih podatkov ugotovlja, da je tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani očitno nerazumna. Sklicuje se na določbo 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja zastaralne roke in ugotavlja, da je tožnik svojo terjatev s tožbo uveljavljal po izteku subjektivnega zastaralnega roka, česar pritožbene navedbe, ki jih uveljavlja v pritožbi zoper sodbo, izdano v pravdnem postopku, ne morejo spremeniti. Njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je zato očitno nerazumna in s tem neutemeljena. Glede njegove prošnje v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila sodne takse, pa tožena stranka pojasnjuje, da se od 1. 9. 2008, ko je začela veljati novela ZBPP-B, brezplačna pravna pomoč za oprostitev plačila sodne takse ne dodeluje več, saj je za odločanje o tem pristojno sodišče, ki v postopku odloča na I. stopnji, kot to določa Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Tožnik bi torej moral za oprostitev plačila sodne takse zaprositi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer se je vodil predmetni pravdni postopek na I. stopnji.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in njegovi vlogi ugodi. Navaja, da se z izpodbijano odločitvijo, ki je vezana na predhodno odločanje Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. III P 611/2017, skuša izničiti pravnomočno zavrnilno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. II K 21953/2010, s katero je bil spoznan za upravičenca do nadomestila materialne in zdravstvene škode, ki mu je bila povzročena z lažno kazensko ovadbo ter dolgoletno nezakonito in neutemeljeno izpeljano izolacijo.

7. Tožnik pojasnjuje, da so zaporniki, predvsem tisti, ki med prestajanjem kazni niso zaposleni, brez finančnih sredstev, lastnine ter zato zakonsko upravičeni do oprostitve plačevanja upravnih in sodnih taks. Organ, ki odloča v zadevah brezplačne pravne pomoči, ne vodi sodnega postopka, pač pa sodni postopek vodi najprej sodišče prve in druge stopnje, nato sledi postopek pri Vrhovnem sodišču RS, sledi Ustavno sodišče in ECHR. Sodne odločitve, ki je sprejeta na prvi stopnji, ni mogoče sprejeti kot dejstvo, iz katerega bi bilo mogoče z gotovostjo sklepati, da bo enako stališče imel tudi sodnik ali senat na nadaljnjih pritožbenih stopnjah. Takšna praksa odločanja o brezplačni pravni pomoči pomeni nedopustno vpletanje v postopek, za katerega organ, ki o tem odloča, ni pristojen, sočasno pa to pomeni naklepno oviranje in onemogočanje enakosti strank v izpeljavi uradnih postopkov, med drugim zlorabo 6/3d. člena Konvencije o človekovih pravicah.

8. Tožnik meni, da je razlogov za utemeljevanje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči veliko, delijo pa se v dve skupini, in sicer gre pri prvi skupini za minimalno zadovoljitev predpisov, ki državljanom zagotavljajo pravico do te pomoči, pri drugi skupini pa za nenapisano uradno dolžnost v zvezi s spoštovanjem Ustave in zakona. Njegova vloga, ki sodi v drugo skupino, je bila podana v smislu nadaljevanja in dokončanja uradnega postopka, zaključenega s pravnomočno sodbo, s katero je bila zavrnjena lažna obtožba. S to pravnomočno sodbo je dokazano, da mu je bila naklepno storjena velika pravna, materialna, zdravstvena in moralna škoda. Sodišče, ki je to raziskalo, je določilo, da je upravičen do nadomestila za povzročeno škodo, kar pomeni, da bo postopek zaključen šele takrat, ko bo škodo dobil povrnjeno in za kar je tudi prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Gre torej na nadaljevanje nedokončanega postopka, s tem, ko se mu brezplačna pravna pomoč ne dodeli pa se mu to zavestno onemogoča. Razlog, ki utemeljuje njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči je tudi njegov socialni in pravni status. Je pravni laik in kot takšen nesposoben, da bi lahko bil enakovredna stranka v postopku, kjer nasprotno stran zastopajo državni pravobranilci. V trenutnih socialnih razmerah ni sposoben, da bi si sam najel in plačal odvetnika in mu je zato po določbah 25. in 26. člena Ustave RS dolžna sodno varstvo zagotoviti država. Njegovo socialno in finančno stanje je nesporno dokazano, prav tako tudi to, da ni diplomirani pravnik.

9. Tožnik meni, da v izpodbijani odločbi tožena stranka sama priznava tisto, kar že nekaj vrstic kasneje negira. Navedeno je, da je prejela spise Okrožnega sodišča v Ljubljani, kar pomeni, da je bila o vsem dobro seznanjena. Navaja, da se vloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrne, kolikor ni izkazano socialno finančno stanje, ki omogoča dodelitev brezplačne pravne pomoči, nato pa v nadaljevanju, da je zavrnilni razlog pravno nerazumljiva vsebina prošnje. Obrazložitev se nadaljuje z nedopustnim ugibanjem o izgledih za uspeh v postopku, sam pa se ob tem sprašuje ali ima kakšen drug postopek večjo pravno podlago kot tisti, ki izhaja iz pravnomočne sodbe. Meni, da gre za nedopustno sprenevedanje in naklepno škodovanje, s katerim se onemogoča izvršitev pravnomočne sodbe. Ni mu jasno, kako se lahko nekomu odreka pravico do odškodnine, če je sodišče, ki je tak primer reševalo, presodilo, da tako pravico ima. V nadaljevanju tožnik opisuje druge primere, ki so mu poznani, sklicuje se na Ustavo in na ratificirane mednarodne sporazume, ki vsakemu zagotavljajo pošteno izpeljan uradni postopek in enakovreden položaj strank v postopku. Tožnik še navaja, da je tolmačenje zastaralnih rokov v izpodbijani odločbi naklepno zavlačevanje, da bi se izognili odgovornosti za predhodne zlorabe zakona. Pojasnjuje, da je doslej, ko so se vodili postopki zoper njega, vedno dobil brezplačno pravno pomoč. Enako je brezplačno pravno pomoč ob enakih osnovnih pogojih dobil v zadevi Bpp 20/2018, ki se je nanašala na drugo, vendar pa prav tako odškodninsko zadevo, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožnikove tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Vztraja pri vseh razlogih in navedbah v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kjer so že tudi odgovori na tožnikove tožbene ugovore. Tožnikove navedbe v tožbi so pavšalne, mestoma tudi irelevantne. To, da je tožena stranka tožniku doslej vedno odobrila brezplačno pravno pomoč, kaže, da je vsaka tožnikova prošnja v pravnem in dejanskem stanju individualna in neodvisna od drugih ter da je tožena stranka v obravnavanem primeru tožnikovo prošnjo zavrnila zgolj zato, ker je ugotovila očitno nerazumnost v smislu 24. člena ZBPP, ne pa to storila zlonamerno ali malomarno, kot navaja tožnik.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih, ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje, tožena stranka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse ključne razloge za svojo odločitev. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

13. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da se, skladno z določbo 11. člena ZBPP, pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja le finančnega stanja prosilca, pač pa se tudi preverja ali prosilec izpolnjuje še druge pogoje, določene s tem zakonom. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morajo biti torej istočasno izpolnjeni tako finančni kot tudi vsebinski pogoji. To pomeni, da kolikor eden od teh pogojev ni izpolnjen, prosilec ni upravičen do brezplačne pravne pomoči, pa četudi drug pogoj izpolnjuje. Tako je tudi stališče ustaljene upravno sodne prakse1. 14. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila in v obrazložitvi obširno pojasnila, da tožnik ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in da zato njegova prošnja, ne glede na finančni položaj (pogoj), ni utemeljena. Tožena stranka se je pri odločanju oprla na določbo 24. člena ZBPP. Po tej zakonski določbi se kot vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ena izmed teh okoliščin in dejstev, ki so v prvem odstavku 24. člena ZBPP primeroma našteta, je tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je pojasnjeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Skladno z opisano zakonsko določbo sodišče povzema, da je do brezplačne pravne pomoči upravičen le tisti prosilec, ki prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vlaga v zadevi, ki je razumna in ima verjetne izglede za uspeh, saj v nobenem primeru ni namen ZBPP, da bi se brezplačna pravna pomoč odobrila v tistih zadevah, ki takega pogoja ne izpolnjujejo. Taka presoja, ki je ocena verjetnosti ali bo prosilec v postopku uspel, ne posega v postopek, za katerega prosilec prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, niti ne prejudicira odločitve v takem postopku. Prav tako ne gre za ugibanje, kot to trdi tožnik, pač pa za presojo izgleda za uspeh, ki izhaja iz dejanskega stanja zadeve in sodne prakse v podobnih zadevah, kar je tožena stranka v obravnavanem primeru tudi pojasnila in utemeljila. Sodišče zato zavrača tožnikove pavšalne trditve, da je bila tožena stranka pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči malomarna, oziroma da mu je celo želela naklepno škodovati.

15. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik s pritožbo, ki jo želi vložiti v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 611/2017, ki je s sodbo zavrnilo njegov odškodninski zahtevek, nima verjetnega izgleda za uspeh, torej, da je njegovo pričakovanje, da bi v pritožbenem postopku uspel, v nasprotju z izidom v zadevah s podobnih dejanskim stanjem in pravno podlago. Tožena stranka se je ob tem utemeljeno oprla na določbo 352. člena OZ, pred sprejemom odločitve pa tožnika in njegovo pooblaščenko tudi pozvala, naj se izjasnita o vsebinskih razlogih za vložitev pritožbe. Sodišče se utemeljitvi tožene stranke, zakaj šteje, da tožnik s pritožbo nima verjetnih izgledov za uspeh, v celoti pridružuje in teh razlogov zato ne ponavlja.

16. Tožnik gradi tožbo na trditvi, da je bila tožba, ki jo je vložil v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zgolj nadaljevanje nedokončanega kazenskega postopka, ki se je zoper njega vodil pri Okrožnem sodišču v Novem mestu pod opr. št. II K 21953/2010 in v katerem je bila obtožba zoper njega s sodbo z dne 16. 9. 2013 zavrnjena. Tožnik trdi, da njegov odškodninski zahtevek zato ni zastaral, drugačna odločitev pa naj bi pomenila poseg v pravnomočno odločitev v kazenski zadevi. Sodišče takemu tožnikovemu stališču ne sledi. Vsak sodni postopek, enako tudi kazenski postopek, se zaključi s pravnomočno odločitvijo. Tudi kazenski postopek, ki se je vodil zoper tožnika pri Okrožnem sodišču v Novem mestu pod opr. št. II K 21953/2010, se je zaključil in to s tem, ko je bila dne 16. 9. 2013 razglašena zavrnilna sodba in je istega dne tudi postala pravnomočna. Pravdni postopek, ki ga je tožnik z vložitvijo tožbe dne 5. 10. 2017 sprožil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in se je vodil pod opr. št. III P 611/2017, torej ni nadaljevanje kazenskega postopka, tako kot to trdi tožnik, pač pa gre za samostojni postopek. V tem postopku je tožnik sicer uveljavljal odškodninski zahtevek zaradi škode, ki naj bi mu nastala zaradi prej navedenega kazenskega postopka (oziroma že v predkazenskem postopku), kar pa ne pomeni nadaljevanja kazenskega postopka, saj je bil ta že pravnomočno zaključen dne 16. 9. 2013. Odločitev, da se obtožba zoper tožnika zavrne, se torej z odločitvijo pravdnega sodišča in z izpodbijano odločitvijo v ničemer ne spreminja niti se v to odločitev ne posega. V izpodbijani odločbi tožena stranka le ugotavlja, da v pravdni zadevi s pritožbo tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, saj tožbe, s katero je uveljavljal povrnitev škode, ni vložil v roku, določenem z OZ. Odločitev tožene stranke torej temelji izključno na ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči, s čimer soglaša tudi sodišče. 17. Sodišče tudi ne sledi tožniku, ki trdi, da bi mu morala tožena stranka odobriti brezplačno pravno pomoč kot oprostitev plačila sodne takse. Kot je pravilno pojasnila tožena stranka, se od uveljavitve ZBPP-B dalje, to je od 1. 9. 2008, brezplačna pravna pomoč ne dodeluje več kot oprostitev plačila sodne takse, pač pa o taki oprostitvi v skladu z ZST-1 odloča za vodenje zadeve pristojno sodišče I. stopnje.2 To pomeni, da bi moral tožnik za oprostitev plačila sodne takse zaprositi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, in sicer v zadevi III P 611/2017. 18. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

1 Primeroma, sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 210/2017, I U 419/2017, III U 122/2017, in številne druge. 2 Enako Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 852/2017.