Jedro

V konkretnem primeru je bila poravnava, ki jo tožeča stranka izpodbija, sklenjena v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom, zato je treba poleg materialnopravnih določb o sklenitvi poravnave, njeni vsebini in o izpodbojnosti pogodb (111. do 117. člen ZOR), upoštevati zlasti določilo 69. člena ZDen. Ta v tretjem odstavku 69. člena pravi: "Poravnava je sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Organ prve stopnje vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji." To pomeni, da vsebuje ZDen specialna pravila o poravnavi, ki postane izvršljiva šele z izvršljivostjo odločbe, in da se subsidiarno ne uporabljajo določila zakonov o upravnem ali pravdnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, zato je razveljavilo opravljena pravdna dejanja in zavrglo tožbo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila sporna poravnava sklenjena v postopku denacionalizacije. Ker je upravni organ povzel poravnavo v svojo odločbo o denacionalizaciji, je sodišče navedlo, da jo je mogoče izpodbijati le v pritožbi proti odločbi o denacionalizaciji.

Tožnik, ki se ni strinjal z odločitvijo, se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Proti sklepu pritožbenega sodišča, s katerim je postal pravnomočen sklep sodišča prve stopnje, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj revizijsko sodišče razveljavi sklep sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne v nov postopek. Poudarja, da v upravnem postopku ni imela možnosti, da bi izpodbijala poravnavo in da je bila napotena na pravdo v zapuščinskem postopku. V zvezi s potekom upravnega postopka in sklenitvijo poravnave pojasnjuje, da je bila sklenjena na zvijačen način, saj je imela N. M. za pooblaščenca D. S., ki ni odvetnik, hkrati pa je bil zaposlen pri takratnem zavezancu za vrnitev premoženja. Vsebina poravnave je bila v tem, da se je pokojna N. M. zavezala prepustiti v last sporno premoženje, zavezanec pa naj bi ji mesečno plačeval po 500 nemških mark, toda upravičenka je naslednji dan umrla. Poravnava je bila torej sklenjena s pogojem, da jo naslednji dan podpiše N. M., ki se ni izpolnil, ker je M. umrla in je ni podpisala. Tožeča stranka še dodaja, da poravnava ni bila realizirana. Pooblaščenec M. se proti odločbi ni pritožil, njenemu dediču pa je bila odločba vročena šele 7.4.1999, tako da je izgubil vse roke za redna in za izredna pravna sredstva. V zvezi z napotitvijo na pravdni postopek tožeča stranka navaja, da jo je sodišče zavedlo, da se pravdno sodišče ni izreklo za nepristojno ob vložitvi tožbe, temveč šele po petih letih in da tožbe ne bi smelo zavreči, marveč bi jo moralo odstopiti upravnemu organu. Zaradi tega mu očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi v tem, da sodišče ni odločalo po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ker je poravnava pogodba med strankama in ker se Zakon o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 do 65/98) v celoti sklicuje nanje. ZDen se sklicuje tudi na uporabo določb Zakona o upravnem postopku, ta pa na določbe Zakona o pravdnem postopku.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav se tožeča stranka v reviziji sklicuje na določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. 26/99), ki je začel veljati 14.7.1999, je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bil pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdan sklep, s katerim se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

V 1089. členu ZOR je poravnava opredeljena kot pogodba, s katero osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja ali pravice, ki se uveljavlja, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost ter določijo medsebojne pravice in obveznosti. Do poravnave lahko pride v različnih življenjskih situacijah. Če je poravnava sklenjena med postopki pred državnimi organi, ji določila, ki veljajo za posamezni postopek, določajo tudi posebne pogoje in učinke, tako da ima sklenjena poravnava civilnopravne in procesnopravne elemente. Taka poravnava je veljavno sklenjena, če so izpolnjeni pogoji za sklepanje pogodb po materialnem pravu in če so izpolnjene predpostavke za veljavnost procesnih dejanj po procesnem pravu.

V konkretnem primeru je bila poravnava, ki jo tožeča stranka izpodbija, sklenjena v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom, zato je treba poleg materialnopravnih določb o sklenitvi poravnave, njeni vsebini in o izpodbojnosti pogodb (111. do 117. člen ZOR), upoštevati zlasti določilo 69. člena ZDen. Ta v tretjem odstavku 69. člena pravi: "Poravnava je sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Organ prve stopnje vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji." To pomeni, da vsebuje ZDen specialna pravila o poravnavi, ki postane izvršljiva šele z izvršljivostjo odločbe, in da se subsidiarno ne uporabljajo določila zakonov o upravnem ali pravdnem postopku. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Ur.l. SFRJ, št. 47/86 in RS, št. 55/92), ki je veljal v času sklenitve poravnave in izdaje delne odločbe o denacionalizaciji, je starejši od ZDen, poleg tega pa je vseboval drugačna določila o poravnavi. V 134. členu je definiral poravnavo, določil, da je ta sklenjena, ko stranke preberejo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo ter predvidel, da se da strankam na njihovo zahtevo overjen prepis zapisnika. Določil je, da ima poravnava moč izvršljive odločbe, izdane v upravnem postopku in predvidel, da po sklenitvi poravnave upravni organ izda samo sklep o celotni ali delni ustavitvi postopka.

Iz tega sledi, da veljajo za izpodbijanje poravnave v denacionalizacijskem postopku drugačna pravila kot za izpodbijanje poravnave, sklenjene po pravilih o splošnem upravnem postopku (ali po pravilih, ki veljajo v pravdnem postopku). V denacionalizacijskem postopku je treba ločiti razloge, ki se nanašajo na sklenitev poravnave v materialnopravnem pomenu, od tistih, ki se nanašajo na postopek. To pomeni, da je mogoče izpodbijati poravnavo tako kot pogodbo (torej s tožbo pri sodišču) samo tedaj, ko gre za napake, ki se nanašajo na poslovno sposobnost strank, na napake volje ali na druge razloge, ki so določeni v zakonu z materialnopravnega področja (111. člen ZOR). Če pa gre za napake, ki se tičejo postopka, je treba uporabljati predvidena pravna sredstva, ki so na razpolago za izpodbijanje odločbe.

V konkretnem primeru tožeča stranka ne izpodbija poravnave zaradi napak glede sposobnosti strank, njihove volje, predmeta ali obličnosti, temveč trdi, da ta sploh ni nastala in je upravni organ pri svojem odločanju ne bi smel upoštevati. Pod IV. tožbe namreč navaja, da poravnava, ki jo vsebuje zapisnik o ustni obravnavi pred upravnim organom, ni veljavna: - ker je bila sklenjena s pogojem, da jo bo podpisala N. M., pa tega ni storila; - ker je N. M. zastopal D. S., katerega interesi so bili v koliziji z njenimi; - ker se poravnava, tudi če bi bila veljavna, ni začela izvrševati; in - ker je zapis poravnave v nasprotju s prisilnimi predpisi. Našteti razlogi se nanašajo na postopek pred upravnim organom, v katerem upravni organ odloča o denacionalizaciji po materialnopravnih pravilih ZDen, razen če upravičenci in zavezanci sklenejo poravnavo (52. in 69. člen ZDen), ki pa je ne sme upoštevati, če je sklenjena v nasprotju s prisilnimi določbami zakona (drugi odstavek 69. člena ZDen). Pravila o pooblaščencih so urejena v 57. do 61. člen ZUP iz 1986, v zvezi s 6. členom ZDen), izvrševanje poravnave pa za njen nastanek ni potrebno, saj ne gre za realno pogodbo.

Tako se izkaže, da tožeča stranka ne izpodbija poravnave v njeni civilnopravni vsebini, temveč izpodbija dejanja, do katerih je prišlo v postopku za denacionalizacijo pred upravnim organom in se nanašajo na delno odločbo. Ker je v slovenskem pravnem sistemu z ustavo in zakoni ločena sodna jurisdikcija od upravne pristojnosti, sklep sodišča v nepravdnem postopku ne more preseči zakonskih določb o določitvi pristojnosti pravdnega sodišča (1. člen ZPP 1977). Glede na to, da morajo sodišča med postopkom ves čas (in ne samo ob predhodnem preizkusu tožbe) po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili drugi odstavek 16. člena ZPP (1977), razveljavili opravljena pravdna dejanja in zavrgli tožbo.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče po 393. členu v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP (1977) zavrnilo neutemeljeno revizijo.