Jedro

Tožnika lastninske pravice na podlagi priposestvovanja nista pridobila, saj nista izkazala dobrovernosti posesti v vsem času zahtevane priposestvovalne dobe. Tudi na podlagi določb ZLND nista pridobila lastninske pravice.

O stroških postopka je odločeno glede na skupen uspeh v obeh pravdnih postopkih, saj vseh stroškov glede na to, da sta bili zadevi združeni, ni mogoče obračunati za vsako zadevo posebej.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke Z. B.(1) se delno ugodi in se odločitev o pravdnih stroških v V. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki Z. B. pravdne stroške v višini 3.185,86 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba prvotožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki Z. B. stroške pritožbenega postopka v višini 61,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama.

(1) Prvotožena stranka Z. B. po tožbi na ugotovitev lastninske pravice je hkrati tožeča stranka po tožbi na opustitev posegov. Sodišče prve stopnje je pravdni zadevi tožeče stranke M. K. in J. H. zaradi ugotovitve lastninske pravice zoper Z. B., Občino X in K. D. združilo z zadevo tožeče stranke Z. B. zoper toženo stranko M. K. in J. H. zaradi opustitve posegov. Kot tožečo stranko je sodišče prve stopnje označevalo M. K. in J. H., kot toženo stranko pa Z. B., Občino X in K. D., tako jih zaradi jasnosti označuje tudi sodišče druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnikov) M. K. in J. H., da sta vsak do ene polovice lastnika zemljišča v k.o. X, ki je v skici spornega prostora, št. DJ 58/2012 z dne 21. 5. 2014, izdelani za potrebe nepravdnega postopka N 15/2010 pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah s strani izvedenca geodetske stroke, obarvano z rumeno barvo in označeno s točkami y1 - y2 - x2 - x1, zmanjšanega za del, ki po citirani skici sega v zemljišče parc. št. 229, k.o. X in za del zemljišča, ki sega v parc. št. 226, zaradi kasnejše parcelacije 226/1, k. o. X. Navedeno zemljišče se priključi zemljišču tožnikov parc. št. 225/1, k.o. X (I. točka izreka). Glede tožbenega zahtevka prvotožene stranke (prvega toženca) Z. B. je odločilo, da se tožnikoma prepoveduje vsako poseganje v nepremičnino s parc. št. 225/4, k. o. X, v lasti prvega toženca Z. B., predvsem se jima prepoveduje nasipanje terena, zasajanje sadik drevja in grmovnic ter izdelava ograje. Sodišče je razsodilo tudi, da sta tožnika dolžna nepremičnino parc. št. 225/4, k.o. X, v roku 15 dni izročiti v posest prvemu tožencu ter, da sta dolžna z navedene nepremičnine odstraniti pet cipres (II. in III. točka izreka). Tožbeni zahtevek prvega toženca v delu, v katerem zahteva odstranitev štirih sadik jablan, enega borovca ter okrasnega grma, odstranitev 27,00 m kovinske žičnate ograje z južnega dela in 17,50 m kovinske žičnate ograje z vzhodnega dela parcele št. 225/4, k. o. X ter odstranitev 150 m2 nasutega materiala s severozahodnega dela te parcele, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožnika in prvi toženec. Tožnika vlagata pritožbo proti I., II., III. in V. točki izreka sodbe in uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi, tožbeni zahtevek prvega toženca pa v celoti zavrne oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma povzemata odločitev sodišča prve stopnje.

3. Glede vprašanja pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja tožnika navajata, da nista nikdar trdila, da sta lastnika nepremičnine, parc. št. 225/4, k. o. X, pač pa, da njuna nepremičnina parc. št. 225/1, k. o. X, ki sta jo kupila v letu 2002, obsega večji del zemljišča, za katerega se je kasneje izkazalo, da naj bi pripadalo parc. št. 225/4, k. o. X. Tožnika kot dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka navajata prodajno pogodbo z dne 17. 7. 2012 in prevzem nepremičnine v dobroverno posest. Navajata, da izvedeni dokazi potrjujejo, da je bilo zemljišče parc. št. 225/1, k. o. X v pogodbi in zemljiškoknjižnem izpisku po stanju ob nakupu označeno z izmero: stavbišče 68 m2 in sadovnjak 827 m2, da je bilo na enak način označeno tudi v cenitvenem poročilu iz septembra 2001, da sta plačala prodajalcem kupnino za nepremičnino v obsegu, navedenem v pogodbi in je bil od tega obsega plačan tudi davek na promet nepremičnin, da sta zemljišče, prikazano na skici spornega prostora, ob nakupu prevzela v posest, da sta zaradi posegov prvega toženca pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah v letu 2011 uveljavljala posestno varstvo in ga tudi dobila, da imata celoten kupljen obseg zemljišča še danes v posesti, da do spornega zemljišča ni drugega dostopa kot s parc. št. 225/1, k. o. X in da v naravi ni vidne meje med parc. št. 225/1, k. o. X in spornim zemljiščem. Kasneje se je izkazalo, da je v zemljiškem katastru na območju, ki sta ga kupila tožnika, vrisana parc. št. 225/4, k. o. X, v zemljiški knjigi vpisana na J. P. Ta je parcelo prodal prvemu tožencu, ki je tožnikoma začel oporekati lastninsko pravico. Njun ugovor, da sta zemljišče kupila, je zavračal z navedbo, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam. Tožnika sta se nato začela sklicevati na priposestvovanje zemljišča, pri čemer je bistvenega pomena, da se je stanje v naravi ujemalo s pomotno površino. Prodajalci so nepremičnino z enakimi podatki, kot so jo prodali tožnikoma, podedovali po svojem stricu A. A. in niso imeli razlogov, da bi podvomili v obseg nepremičnine. Tudi pravni in posestni prednik prodajalcev A. A. je bil po prepričanju tožnikov vseskozi dobroverni posestnik celotnega obsega zemljišča, ki sta ga kupila in prevzela tožnika, vendar sta pri njem morala upoštevati dejstvo, da je bilo zemljišče v času, ko ga je prejel v uporabo, družbena lastnina. Priposestvovalna doba za A. A. je zato lahko začela teči 25. 7. 1997, z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Desetletna priposestvovalna doba tožnikov, vključno z dobo njunih pravnih in posestnih prednikov, je bila izpolnjena 25. 7. 2007. Pritožba zavrača očitek sodišča, da naj bi tožnika izgubila dobro vero ob prejemu gradbenega dovoljenja za prizidek v letu 2005, ker je bila v tem navedena nižja kvadratura parcele. Takšna ugotovitev je nekritična in neutemeljena, saj gradbeno dovoljenje govori o gradbeni parceli. Tudi če bi tožnikoma padla v oči številka 512 m2 v gradbenem dovoljenju, bi utemeljeno mislila, da se poleg gradbene parcele nahaja še sadovnjak, ki je bil naveden v prodajni pogodbi. Tožnika sta imela v rokah že navedene listine, ki so vse izkazovale podatke o površini, ki sta jo tudi dejansko uživala. Gradbeno dovoljenje ni moglo prekiniti dobrovernosti tožnikov. Sodišče dobrovernost odreka tudi pravnemu predniku prodajalcev A. A., pri čemer se opira na neke pavšalne domneve, kako bi oba z ženo M. A. morala vedeti, da je zemljišče N. P. oziroma „od Avstralcev“. Te domneve temeljilo na izpovedih prvega toženca, njegove žene M. B. in soseda M. C. 4. Sodišče je navedene izpovedi precenilo, medtem ko je minimiziralo ali celo prezrlo izpovedi prodajalcev, zlasti B. O., ki v svojih izjavah trdi diametralno nasprotno. Tožnikoma ni jasno, zakaj sodišče glede na diametralno nasprotne izpovedi ni hotelo neposredno na njegovem domu zaslišati B. O. Gre za izpovedi oseb, ki imajo neposreden interes za uspeh v pravdi, razen M. C., ki pa zdaleč ni zgolj nezainteresiran sosed, pač pa gre za osebo, ki je skrajno nerazpoložena do tožnikov. Nenazadnje gre za osebo, ki se je odpravila v Avstralijo, da je omogočila promet z nepremičnino parc. št. 225/4, k. o. X. Opozarjata na izpoved priče M. M., zaposlenega na Občini X, ki je sodišče ne omenja. Iz te izpovedi izhaja, da je Občina X pred letom 2009 čez sporno zemljišče izvedla odvodnjavanje s soglasjem gospe J. H., na Občini so predvidevali oziroma mislili, da sta obe parceli last gospe J. H. Tožnika opozarjata na številna neskladja v navedbah in izpovedih prvega toženca. Zlasti bodejo v oči neresnične navedbe o posesti spornega zemljišča in o dobro vidni meji med parcelama. V ta kontekst sodi tudi izpoved glede razgovora z B. O. Neskladja očitno niso zmotila sodišča prve stopnje. Dokazni postopek ne daje tehtne podlage za zaključek o nedobrovernosti posesti A. A. niti za zaključek o nedobrovernosti posesti tožnikov po letu 2005. Nedobrovernost je treba dokazati. Sodišče je odločilno dejstvo napačno ugotovilo, napačno je ugotovljeno dejansko stanje, tudi materialno pravo je bilo uporabljeno napačno.

5. Tožnika sta poleg priposestvovanja za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču uveljavljala tudi določbe ZLNDL. Sodba glede tega nima prepričljivih razlogov. Tožnika sta navedla, da je bil A. A. ob uveljavitvi ZLNDL dejanski in vpisani imetnik pravic uporabe celotnega spornega zemljišča in je zato postal lastnik le-tega po samem zakonu. Sodišče je to navedbo povzelo, vendar je neutemeljeno dodalo, da je istega dne zanj pričela teči priposestvovalna doba. Tožnika tega nista navajala. Datum 25. 7. 1997 sta kot datum začetka teka priposestvovalne dobe za A. A. navajala le za primer, če bi sodišče štelo, da ni pridobil lastninske pravice po ZLNDL. Zaključek sodišča, da A. A. ni bil dobroverni posestnik, zato nanj niti z uveljavitvijo ZLNDL ni moglo preiti lastništvo spornega zemljišča, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. ZLNDL ne govori o dobrovernosti pač pa o pravici uporabe. Ni dvoma, da je bil A. A. dejanski imetnik pravice uporabe spornega zemljišča in je po zakonu postal njegov lastnik. Res je bila kasneje lastninska pravica vpisana na pravnega prednika prvega toženca, vendar ta vpis ni bil konstitutivne, temveč zgolj deklaratorne narave. Sodišče je kršilo določbe ZLNDL.

6. Tožnika opozarjata še na določbo drugega odstavka 98. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), na katero sta se sklicevala v odgovoru na tožbo prvega toženca. V danem primeru se obe pravdni stranki štejeta za domnevna lastnika spornega zemljišča, pravna naslova sta enako močna, saj se oba sklicujeta na odplačna pravna posla. Po citirani določbi SPZ ima prednost tisti, pri katerem je stvar v neposredni posesti.

7. Glede tožbenega zahtevka prvega toženca tožnika navajata, da je prvi toženec na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožbeni zahtevek spremenil in od tožnikov zahteval, da mu nepremičnino parc. št. 225/4, k. o. X izročita v posest. Tožnika sta spremembi tožbe nasprotovala, sodišče jo je dopustilo, pri čemer jima ni dalo zadosti časa, potrebnega za pripravo odgovora na spremenjeno tožbo. Tožnika vnaprej zavračata utemeljitev, da za potreben čas nista prosila, saj bi jima potreben čas moralo ponuditi sodišče v okviru procesnega vodstva. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) namreč predvideva poseben zahtevek stranke za dodatni čas le v primeru, ko ta spremembi ne nasprotuje. Sodišče torej tožnikoma ni omogočilo dovolj časa za odgovor na spremenjeno tožbo, šlo je za nezakonito postopanje in kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ugoditev zahtevku za izročitev nepremičnine parc. št. 225/4, k. o. X v posest prvemu tožencu je brez dejanske in pravne podlage. Zahtevek ni izvršljiv in je kot tak nesklepčen, saj tožnika nimata v posesti nepremičnine parc. št. 225/4, k. o. X, pač pa sporni prostor, ki je predmet njunega tožbenega zahtevka. Prvi toženec za ta del zahtevka ni podal trditvene podlage, nasprotno, trdil je, da ima parcelo 225/4 od nakupa v posesti ter, da tožnika motita njegovo posest. Tudi pravna podlaga, ki jo je navajal v tožbi, ne govori o vrnitvenem zahtevku v smislu 92. člena SPZ, pač pa se sklicuje na določbe o sosedskem pravu in o zaščiti pred vznemirjanjem. Razlogi sodbe se tako pokažejo kot povsem nekritični, sklicevanje na sodno prakso pa neustrezno. Sodišče je z ugoditvijo zahtevku za izročitev nepremičnine parc. št. 225/4, k. o. X v posest prvemu tožencu kršilo številne določbe ZPP. Kršitve teh določb so vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, podan je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi glede izreka pod II. in III. točko tožnika zatrjujeta, da je ta del zahtevka nesklepčen.

9. Tožnika nasprotujeta tudi razlogom sodbe v delu, ki se nanaša na zatrjevane protipravne posege tožnikov v parcelo prvega toženca. Sodišče jima očita posege, glede katerih trdita, da sta jih izvršila neposredno po nakupu nepremičnine v letu 2002 in najkasneje do leta 2009, ko je prvi toženec postal formalni lastnik sporne parcele. Ta časovni okvir je nesporen. Tožnika sta torej posege opravila, preden je prvi toženec postal lastnik, prvi toženec zato ne izkazuje aktivne legitimacije za zahtevke, kakršne uveljavlja v tožbi, upoštevajoč dobrovernost tožnikov. Sodišče tožnikoma priznava dobroverno posest, hkrati pa jima očita protipravne posege. Sodba je v tem delu neprepričljiva in brez razlogov o odločilnih dejstvih. Ker je sodba nepravilna in nezakonita v vsebinskem delu, ne vzdrži niti sklep o stroških.

10. Prvi toženec se pritožuje zoper IV. in V. točko izreka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka prvega toženca v delu, s katerim je ta uveljavljal odstranitev 150 m3 nasutega materiala s severozahodnega dela parc. št. 245/4, k. o. X, navaja, da je sodišče prekršilo določila ZPP, ki se nanašajo na dokazovanje, in sicer določilo drugega odstavka 214. člena ZPP. Tožnika nista prerekala dejstva o količini nasutega materiala na sporno parcelo, zato se šteje to dejstvo za dokazano. V tožbi je prvi toženec sicer podal oceno, da je šlo za količino v obsegu 250 m3, to je kasneje znižal na 150 m3, ne ene ne druge navedbe tožnika nista prerekala. Dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki je ocenil količino nasutja, zato ni bil potreben in bi sodišče lahko odločilo že na osnovi neprerekanih navedb prvega toženca. Sodišče je v posledici navedene kršitve zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da se točne količine nasutja na podlagi izvedenih dokazov ne more ugotoviti in da posledično prvi toženec količine nasutja ni uspel dokazati. Po mnenju prvega toženca ni odločilno, da meja med parcelama št. 225/1 in 225/4, obe k. o. X, ni sodno določena oziroma ugotovljena. Ob upoštevanju podatkov zemljiškega katastra je prvi toženec podal oceno o količini nasutja in sodišču se ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem meje med parcelama, ker je ta dana na podlagi zemljiškega katastra, dokler se meja ne ugotovi drugače. Prvemu tožencu niti ni bilo treba vztrajati pri predlaganem dokazu s postavitvijo izvedenca geodetske stroke. Prvi toženec je oceno o količini 150 m3 nasutja podal glede na katastrsko mejo med parc. št. 225/1 in 225/4, obe k. o. X. Vprašanje dejanskega poteka meje je lahko pomembno pri prisilni izvršitvi sodbe na odstranitev nasutja, ne pa v tej pravdi.

11. Pri odločanju o pravdnih stroških je sodišče zmotno uporabilo določila ZPP, ki se nanašajo na odmero pravdnih stroškov. Zmotna je ugotovitev, da je vsaka od pravdnih strank v predmetni pravdi delno uspela. Tožnika sta bila z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice v celoti neuspešna, prav tako je bil prvi toženec uspešen z zahtevkom po nasprotni tožbi glede prepovedi posegov v nepremičnino, na izročitev v posest in na odstranitev petih cipres. Uspeh prvega toženca je mogoče oceniti na 90 %, uspeh tožnikov pa zgolj na 10 % in v skladu s tem kriterijem je treba odločiti o priglašenih pravdnih stroških. Sodišče je opravilo več glavnih obravnav, večina dokaznega postopka je potekala glede obravnavanja in izvajanja dokazov v zvezi z uveljavljanjem lastninske pravice tožnikov na sporni nepremičnini.

12. Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba prvega toženca pa je delno utemeljena.

13. Tožnika neutemeljeno izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje, da lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na spornem zemljišču nista pridobila. V skladu s 43. členom SPZ dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let.2 Pritožnika uvodoma povzemata dejstva, ki jih je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, saj je sodišče zaključilo, da sta bila tožnika v času nakupa parc. št. 225/1, k. o. X v letu 2002 res v dobri veri (glede obsega nepremičnine, kot je bil naveden v pogodbi). Na pritožbene navedbe tožnikov, s katerimi ta zatrjujeta obstoj svoje dobre vere glede celotnega obsega zemljišča v času nakupa nepremičnine parc. št. 225/1, k. o. X, zato ni treba odgovarjati. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so bili v dobroverni posestniki (tudi spornega zemljišča) tudi neposredni pravni predniki tožnikov, tj. prodajalci M. L., A. H. in B. O., ki so tožnikoma navedeno parc. št. 225/1, k. o. X v letu 2002 prodali, posest na navedeni nepremičnini pa so pridobili kot dediči A. A. v trenutku njegove smrti, 23. 11. 2000. Pritrditi je mogoče zaključku tožnikov, da prodajalci niso imeli razloga, da bi podvomili v obseg nepremičnine. Kot že navedeno, je tudi sodišče štelo, da so bili v dobri veri oziroma je zaključilo, da so po pokojnem stricu A. A. z dnem njegove smrti kot dobroverni posestniki prevzeli sporno nepremičnino in jo kot tako naprej tožnikoma tudi prodali. Sodišče druge stopnje se na razloge sodišča prve stopnje v 22. do 23. točki obrazložitve sklicuje, v izogib ponavljanju.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo tudi, da A. A., ki je nepremičnino parc. št. 225/1, k. o. X pridobil v last od svoje žene M. A., najprej do ene polovice na podlagi darilne pogodbe med zakoncema z dne 11. 5. 1983, preostali delež pa je po njej podedoval s sklepom o dedovanju D 47/88 z dne 25. 5. 1988, ni bil dobroverni lastniški posestnik zemljišča, ki je bilo predhodno del parc. št. 225/1, sedaj parc. št. 225/4, k. o. X (oziroma pretežnega dela te parcele, glede katerega tožnika uveljavljata lastninsko pravico). Dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu tožnika neutemeljeno izpodbijata, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze, dokazna ocena je analitično sintetična in skladna z 8. členom ZPP. Ne drži, da je sodišče prve stopnje precenilo v postopku pridobljene izpovedi prvega toženca, njegove žene M. B. in soseda M. C. v zvezi z dobro vero M. A. in A. A. Sodišče prve stopnje se namreč ni oprlo le na izpovedi, pač pa tudi na listinske dokaze. Tako je med drugim ugotovilo, da je M. A. podala ugovor prevelike parcele št. 225/1 v procesu nastavitve nove zemljiške knjige v letih 1970 do 1973 (B18). Pravilne razloge v zvezi s tem je navedlo sodišče prve stopnje v 27. in 28. točki obrazložitve, tako da ne gre za opiranje na pavšalne domneve, kako naj bi tudi M. A. in A. A. vedela, da je sporno zemljišče na parc. št. 224/1, k. o. X, N. P. oziroma „od Avstralcev“.

15. Glede relevantnega obdobja za priposestvovanje, ko je bil lastnik parc. št. 225/1, k. o. X, že A. A. (torej obdobja po uveljavitvi ZLNDL), je sodišče prve stopnje pravilne razloge navedlo v 29. do 32. točki obrazložitve. Sodišče druge stopnje z navedenimi razlogi soglaša. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je A. A. kot soprog M. A. vedel, da zemljišče, ki je bilo prvotno del parc. št. 225/1 in presega odmero 512 m2, ni bilo ženino in da ga ta ni uporabljala kot sebi lastnega zemljišča. Tudi on je vedel, da je parc. št. 225/4 (oziroma del prvotne parcele 225/1) last N. P. in njenega moža J. P. Tudi A. A. torej ni bil dobroverni lastniški posestnik spornega dela nepremičnine s parc. št. 225/4. 16. Glede na vpogledane listinske dokaze (v zvezi z vednostjo M. A. in A. A.) je, kot že navedeno, neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče precenilo izpovedi prvega toženca in zaslišanih prič. Prav tako ne drži, da je sodišče prezrlo izpoved oz. izjavo B. O., saj je sodišče temu verjelo. V izjavi je namreč navedel, da je bil prepričan, da je njegov stric A. A. lastnik parcele v celoti, v takšni izmeri kot je v času prodaje izhajala iz zemljiške knjige. Prepričan je bil torej, da je celotno zemljišče (torej tudi sporno) stričevo. Glede na takšno izpoved je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je bil B. O. dobroveren, vendar to še ne dokazuje, da je bil dobroveren tudi A. A. Ker je torej sodišče prve stopnje B. O. glede odločilnega dejstva verjelo, njegovo zaslišanje na domu ni bilo potrebno.

17. Dejstvo, da je M. C. pomagal pri sklepanju pogodbe za nepremičnino parc. št. 225/4, še ne pomeni, da je zato neverodostojna priča. Glede izpovedi priče M. M., ki je izpovedal, da je Občina X pred letom 2009 čez sporno zemljišče izvedla odvodnjavanje s soglasjem gospe H. in da so na Občini predvidevali, da sta obe parceli last gospe H., pa je ugotoviti, da glede na to, da ni dvoma, da sta tožnika parcelo št. 225/4, k. o. X (oziroma njen pretežni del) takrat imela v posesti, takšna izpoved na odločitev v ničemer ne vpliva, zato sodišče ni storilo nobene kršitve, ko te izpovedi ni posebej ocenjevalo.

18. Navedbe toženca o posesti spornega zemljišča in vidni meji med parcelama, ne vplivajo na ugotovitev relevantnega dejstva (ne)dobrovernosti posesti A. A., zato tudi na navedena neskladja tožnika neutemeljeno opozarjata. Sodišče prve stopnje je glede na izveden dokazni postopek pravilno zaključilo, da A. A. parcele št. 225/4 (oziroma spornega zemljišča, ki pripada k tej parceli) ni imel v dobroverni lastniški posesti.

19. Tudi zaključke sodišča o naknadni nedobrovernosti tožnikov ta izpodbijata neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, zaključilo, da sta bila tožnika ob nakupu parcele dobroverna oziroma sta bila opravičljivo prepričana, da jima pripada večji del zemljišča, ki v naravi predstavlja sosednjo parcelo št. 225/4, k. o. X. Bila sta torej dobroverna posestnika (dela) zemljišča, ki pripada tej parceli, vendar najdlje do prejema gradbenega dovoljenja v letu 2005. Sodišče je pravilno navedlo, da se je njuna dobrovernost pretrgala s trenutkom, ko sta prejela gradbeno dovoljenje, iz katerega izhaja nižja kvadratura parcele št. 225/1, k. o. X, tj. parcele tožnikov, saj iz gradbenega dovoljenja izhaja, da gradbena parcela obsega zemljišče parc. št. 225/1, k. o. X v velikosti 512 m2, od česar meri obstoječe stavbišče 68 m2, 57 m2 pa prizidek, za katerega sta dobila dovoljenje. Tožnika glede na vsebino gradbenega dovoljenja naveden zaključek sodišča neutemeljeno izpodbijata z razlago, da gradbeno dovoljenje govori o gradbeni parceli, v prodajni pogodbi pa je nepremičnina označena kot stavbišče in sadovnjak. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da sta tožnika nedobroverna posestnika parc. št. 225/4 (oziroma njenega pretežnega dela) postala (najkasneje), ko sta s strani odvetnice Ž. Ž. prejela dopis, v katerem ju je ta pozivala oziroma jima ponujala nakup te parcele, kar je bilo v letu 2009 (priloga A20). Tudi ob upoštevanju dobrovernosti neposrednih pravdnih prednikov tožnikov od smrti A. A., tj. od 23. 11. 2000, do leta 2009, ko sta tožnika prejela dopis odvetnice Ž. Ž. z dne 21. 7. 2009, spornega zemljišča nista mogla priposestvovati. Razlogi sodišča prve stopnje so tudi v tem delu pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

20. Tožnika sta v postopku zatrdila tudi, da je A. A. na dan uveljavitve ZLNDL, torej 25. 7. 1997 posedoval in užival celotno sporno zemljišče (tudi del parc. št. 225/4, k. o. X), kar pomeni, da je bil vpisan in dejanski imetnik pravice uporabe celotnega (spornega) zemljišča, zato je postal (tudi) lastnik spornega dela parcele št. 225/4, k. o. X na podlagi 2. člena ZLNDL. Sodišče prve stopnje je glede tega navedlo res zelo skope razloge. Tožnika utemeljeno navajata, da je po ZLNDL relevantna pravica uporabe in ne dobrovernost. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da A. A. ni bil dobroverni posestnik spornega zemljišča, zato nanj z uveljavitvijo ZLNDL ni moglo preiti lastništvo le-tega. Tožnika utemeljeno navajata, da vpis, po katerem je bila lastninska pravica kasneje vpisana na pravdnega prednika prvega toženca, ni bil konstitutivne, temveč zgolj deklaratorne narave, vendar pa iz tega izpeljujeta napačne zaključke, da je zato lastnik zemljišča kot dejanski imetnik pravice uporabe spornega zemljišča postal pravni prednik tožnikov A. A. 21. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem relevantne listine vpogledalo, ni pa jih ocenilo, zato je lahko to storilo sodišče druge stopnje brez pritožbene obravnave. Iz odločb (A23 in A24) izhaja, da je imela pravico uporabe na takratnih parc. št. 640/3, travnik v izmeri 474 m2 in parc. št. 640/4 stavbišče v izmeri 70 m2 (sedaj parc. št. 225/1, k. o. X) M. A., medtem ko je imel J. P. pravico uporabe na parc. št. 640/5, travnik v izmeri 514 m2 (sedaj parc. št. 225/4, k. o. X). Tisti, ki je ob uveljavitvi ZLNDL imel pravico uporabe na nepremičninah in je na tej podlagi postal lastnik nepremičnin, ima res zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik, čeprav ob uveljavitvi ZLNDL ni imel pravice uporabe, lastninsko tožbo. Ker je v konkretnem primeru pravni prednik prvega toženca imel pravico uporabe, kot je bilo že obrazloženo, medtem ko A. A. pravice uporabe na parc. št. 225/4 ni imel, nanj (kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje) niti z uveljavitvijo ZLNDL lastništvo spornega zemljišča ni moglo preiti. Tudi na podlagi ZLNDL torej pravni prednik tožnikov lastninske pravice ni pridobil. 22. Tožnika neutemeljeno opozarjata tudi na določbo drugega odstavka 98. člena SPZ kot pravno podlago zahtevka tožnikov, na katero sta se sicer sklicevala v odgovoru na tožbo prvega toženca. Res se tako tožnika kot prvi toženec sklicujejo na odplačna pravna posla - prodajni pogodbi, vendar se tožnika sklicujeta na prodajno pogodbo za parc. št. 225/1, prvi toženec pa parc. št. 225/4, zato je neutemeljena navedba, da imata tožnika zaradi neposredne posesti glede zemljišča, ki pripada parceli 225/4, v tem primeru prednost. 23. Tožnika neutemeljeno izpodbijata tudi odločitev sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka, tj. glede ugodilnega dela tožbenega zahtevka prvega tožencA. Aavajata, da je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku dopustilo spremembo tožbe prvega toženca, pri čemer tožnikoma ni dalo zadosti časa, potrebnega za pripravo odgovora na spremenjeno tožbo. Sodišče bi moralo tožnikoma, glede na to, da sta spremembi tožbe nasprotovala, ponuditi dodaten čas. Zatrjujeta, da je sodišče kršilo peti odstavek 185. člena ZPP ter storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar s temi navedbami ne moreta uspeti. Ker tožnika zatrjevanih kršitev nista grajala na naroku za glavno obravnavo in v pritožbi ne zatrjujeta, da tega brez svoje krivde predhodno nista mogla storiti, te kršitve niso upoštevne (prvi odstavek 286.b člen ZPP), zato sodišče druge stopnje na te navedbe ne odgovarja.

24. Neutemeljeno je zatrjevanje o neizvršljivosti in zato nesklepčnosti zahtevka prvega toženca. Prvi toženec je res prvotno navedel, da je parcelo št. 225/4, k. o. X prevzel v last in posest. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta tožnika zoper prvega toženca vložila tožbo zaradi motenja posesti, s katero sta uspela, prvi toženec pa je takšno odločitev sodišča, sprejeto v motenjski pravdi, spoštoval. Očitek o nesklepčnosti in o neizvršljivosti zahtevka je neutemeljen, saj med tožnikoma in prvim tožencem ni sporno, da je pretežni del parc. št. 225/4, k. o. X trenutno v posesti tožnikov. Tožnika navajata, da imata v posesti le sporni prostor, ki je predmet njunega tožbenega zahtevka, ne pa celotne parc. št. 225/4, k. o. X, dejansko gre za pretežen del te parcele (glej skico na C2). Sodišče prve stopnje je zato pravilno, ob že obrazloženem, ugodilo tudi zahtevku na izročitev sporne nepremičnine v posest prvemu tožencu. Pri tem je pravilno navedlo tudi, zakaj je utemeljen zahtevek za sodno varstvo lastninske pravice na podlagi SPZ kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ oziroma kot vrnitveni zahtevek po 92. členu SPZ. Gre namreč za prepletanje spora o lastništvu parcele in o spremembah, ki so bile na njej izvršene zaradi nerazčiščenega vprašanja lastništva.

25. Tožnika zatrjujeta, da je sodišče kršilo številne določbe ZPP, podrobneje kršitev ne pojasnita. Tudi v tem primeru kršitev nista pravočasno grajala niti nista izkazala, zakaj ne, zato na te navedbe ni treba odgovarjati.

26. Neutemeljen je tudi očitek o nesklepčnosti zahtevka na prepoved posegov v nepremičnino s parc. št. 225/4, k. o. X ter na odstranitev petih cipres (prvi odstavek II. točke in III. točka izreka). Tožnika tudi glede tega zahtevka navajata, da imata v posesti le sporni prostor, ki je predmet njunega tožbenega zahtevka, ne pa celotne parc. št. 225/4, k. o. X (dejansko sta zatrjevala posest večinskega dela navedene nepremičnine). Ni jasno, zakaj iz tega razloga zahtevek na prepoved posegov v sporno nepremičnino in na odstranitev petih cipres ne bi bil sklepčen.

27. Tožnika sodišču očitata tudi, da je zmotno ugotovilo protipravnost posegov tožnikov, čeprav je po drugi strani ugotovilo, da sta bila tožnika vsaj do leta 2005 dobroverna. Kljub slednjemu zaključku je ugotoviti, da sta tožnika dejansko posegala v tujo nepremičnino, takšno stanje pa še traja (teren je nasut, sadike, drevje in grmovnice so zasajeni, prav tako pet cipres, ograja je izdelana), kar ne glede na predhodno dobrovernost tožnikov utemeljuje tožbeni zahtevek prvega toženca na prepoved vznemirjanja in vzpostavitev prejšnjega stanja (99. člen SPZ). Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

28. Prvi toženec v pritožbi navaja, da izpodbija odločitev v IV. in V. točki izreka, konkretne navedbe pa glede IV. točke izreka podaja le v zvezi z zavrnitvijo zahtevka na odstranitev 150 m3 nasutega materiala s severozahodnega dela parc. št. 225/4, k. o. X. Glede zahtevka na odstranitev sadnega drevja, borovca, okrasnega grma in ograje, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo, pritožbenih navedb ne podaja, je pa prvi toženec izpovedal, da ga slednje dejansko ne moti oziroma ovira in je odločitev sodišča prve stopnja o zavrnitvi zahtevka v tem delu pravilna.

29. Glede odstranitve 150 m3 nasutega materiala je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prekršilo drugi odstavek 214. člena ZPP in da bi moralo šteti, da sta tožnika dejstvo o količini nasutega materiala priznala in to dejstvo šteti za dokazano. Tožnika sta namreč navedbe prvega toženca prerekala v celoti z obrazložitvijo, da je sporno zemljišče (na katerem je prišlo do nasipanja) njuna last. Neutemeljena je navedba, da sta zato (ker vtoževane količine nista še dodatno prerekala) količino nasutega materiala priznala. Pri tem pa je celo prvi toženec šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožbeni zahtevek glede količine nasutja opredelil na 150 m3 (prej 250 m3).

30. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sledovi meje med spornima parcelama niso razvidni in pravilno zaključilo, da bi prvi toženec moral predlagati postavitev izvedenca geodetske stroke, da bi se lahko ugotovil poseg tožnikov z zasipavanjem v parcelo prvega toženca. Ker je ostala vprašljiva tako globina kot površina nasipanja, je sodišče pravilno zaključilo, da količine nasutega materiala ni mogoče določiti in prvi toženec spornega dejstva, ki ga je zatrjeval, ni dokazal, zato je v navedenem delu tožbeni zahtevek prvega toženca pravilno zavrnilo. Zahtevku tako, kot ga je prvi toženec postavil, ni bilo mogoče ugoditi. Njegove pritožbene navedbe, da dokaz s postavitvijo izvedenca geodetske stroke ni bil potreben, pa niti niso odločilnega pomena, saj je sodišče ugotovilo, da ostaja neznanka tudi podatek o globini (višini) zasipanja, ki je prav tako potreben glede na postavljen zahtevek.

31. Utemeljeno pa prvi toženec navaja, da je napačna odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožnika sta s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, prvi toženec pa je s svojim zahtevkom uspel za več kot polovico. Skupen uspeh tožnikov je tako 20 %, uspeh prvega toženca pa 80 %. Temu ustrezno je treba odločiti tudi o stroških postopka, torej glede na skupen uspeh v obeh pravdnih postopkih, saj vseh stroškov glede na to, da sta bili zadevi združeni, ni mogoče obračunati za vsako zadevo posebej. Stroške tožnikov predstavljajo stroški za zastopanje v postopku zaradi ugotovitve lastninske pravice (ki se je začel kot nepravdni postopek), in sicer v priglašeni višini nagrade za zastopanje 445,00 EUR, ter nagrada za postopek v zadevi na opustitev posegov v višini 640,90 EUR, skupno torej 1.085,90 EUR. Poleg tega potrebni pravdni strošek tožnikov predstavlja še sodna taksa za predlog za ureditev meje v višini 150,00 EUR in sodna taksa za nadaljnji postopek na prvi stopnji (razlika) v višini 591,00 EUR, stroški za izvedenca v višini 798,20 EUR, stroški za pričo M. L. v višini 10,00 EUR ter potni stroški pooblaščenke za prihode na naroke (avtobusna vozovnica za relacijo Radovljica - Kranj - Radovljica, 5 x 3,1 x 2) v višini 31,00 EUR. Vsi potrebni pravdni stroški tožnikov tako znašajo 2.666,10 EUR. Upoštevaje 20 % uspeh tožnikov jima je prvi toženec dolžan povrniti 533,20 EUR pravdnih stroškov. Stroške prvega toženca predstavljajo nagrada za postopek v zadevi zaradi ugotovitve lastninske pravice (prvemu tožencu gre ena nagrada za postopek in ne tri, kot jih je priglasil - še posebej za nepravdni postopek in postopek na okrajnemu sodišču, saj gre za eno zadevo) v višini 640,90 EUR, nagrada za narok v tej zadevi v višini 591,60 EUR, nagrada za postopek v zadevi na opustitev posegov v višini 640,90 EUR in nagrada za narok v tej zadevi v višini 591,60 EUR, torej 2x po 1.232,50 EUR. Poleg tega gredo prvemu tožencu pavšalni materialni stroški v višini 20,00 EUR ter stroški kilometrine: Radovljica - Jesenice - Radovljica - dva naroka, 4x 18 km x 0,36 EUR, v višini 25,92 EUR, kilometrina Radovljica - Bohinjska Bistrica - Radovljica v višini 25,20 EUR (en narok, 2x 35 km x 0,36 EUR), kilometrina Radovljica - Kranj - Radovljica (6 narokov, 12 x 22 km x 0,36 EUR, v višini 95,04 EUR), stroški za izvedenca znašajo 628,80 in 127,00 EUR, sodna taksa za tožbo 675,00 EUR in sodna taksa za zunanje poslovanje 8,00 EUR, 22 % DDV pa 578,86 EUR. Vsi potrebni pravdni stroški prvega toženca skupaj znašajo 4.648,82 EUR, 80 % stroškov, ki sta jih tožnika dolžna povrniti prvemu tožencu pa 3.719,06 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov sta tako tožnika prvemu tožencu dolžna povrniti 3.185,86 EUR pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o pravdnih stroških v V. točki izreka ustrezno spremenilo in tožnikoma naložilo v plačilo stroške prvega toženca v višini 3.185,86 EUR, v skladu s 358. členom ZPP.

32. V ostalem delu ob že obrazloženem pritožba prvega toženca ni utemeljena, pritožba tožnikov pa je neutemeljena v celoti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi pa uradni dolžnosti, je v ostalem delu pritožbo prvega toženca, pritožbo tožnikov pa v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

33. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka. Prvi toženec s pritožbo glede glavne stvari ni uspel, uspel pa je v pretežnem delu pritožbe glede stroškovne odločitve. Sodišče druge stopnje mu je zato priznalo le stroške v zvezi s stroškovno odločitvijo, tj. nagrado za postopek po tar. št. 3220 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v višini 50,00 EUR in 22 % DDV, ki znaša 11,00 EUR. Skupno sta mu torej tožnika dolžna povrniti 61,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.3 Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

2 V skladu z 269. členom SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona (1. 1. 2003), upoštevajo določila SPZ. 3 Sodna taksa za pritožbo je bila odmerjena glede na vrednost glavne stvari, zato jo nosi prvi toženec sam. Enako velja za ostale stroške pritožbe zoper glavno stvar.