Jedro

Nastop sodnih počitnic prekine tek roka za plačilo sodne takse, ki je procesna predpostavka.

Ker tožeča stranka ne trdi, da je plačala višjo najemnino, kot je bila dogovorjena s pogodbo, ampak da je v pogodbi dogovorjena najemnina previsoka, bi morala – da bi z zahtevkom za vračilo najemnine uspela – doseči neveljavnost najemne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožečih strank se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 4. 9. 2014 razveljavi.

II. Pritožba tožečih strank se zavrne in se izpodbijana sodba z dne 16. 5. 2014 potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pritožba tožečih strank z dne 24. 6. 2014 zoper sodbo VII Pg 2765/2012 z dne 16. 5. 2014 šteje za umaknjeno.

2. Tožeči stranki sta zoper sklep pravočasno vložili pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama solidarno plačati znesek 3.064,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe (I. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da sta tožeči stranki dolžni v roku 8 dni od vročitve te sodbe solidarno povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 454,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

4. Tožeči stranki sta zoper sodbo pravočasno vložili pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasili sta stroške pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožečih strank. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba zoper sklep je utemeljena, pritožba zoper sodbo pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep z dne 4. 9. 2014:

7. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, in sicer v roku, ki ga v nalogu za plačilo sodne takse določi sodišče. Če sodna taksa ni plačana v roku, in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je pritožba umaknjena (prim. 105a. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

8. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta tožeči stranki zoper zgoraj navedeno sodbo z dne 16. 5. 2014 (red. št. 16) dne 23. 6. 2014 vložili skupno pritožbo (red. št. 17), za katero je bil njunemu pooblaščencu vročen nalog za plačilo sodne takse z dne 30. 6. 2014 (list. št. 50 in 51). Le-ta je bil vročen s t.i. fikcijo vročitve, ki je nastopila 17. 7. 2014, ko se je iztekel petnajstdnevni rok za dvig poštne pošiljke. Njunemu pooblaščencu je bilo obvestilo o prispelem sodnem pisanju puščeno v predalčniku dne 2. 7. 2014 (prim. potrdilo o opravljeni vročitvi, pripeto k list. št. 51 spisa), in ker ga v roku ni dvignil, je fikcija vročitve nastopila s pretekom zadnjega, petnajstega dne, kar je bil četrtek, 17. 7. 2014.(1) Tožeči stranki v pritožbi navajata, da sta plačilni nalog prejeli 18. 7. 2014. V kolikor s temi pritožbenimi navedbami merita na to, da jima je bil takrat vročen, so njune pritožbene navedbe neutemeljene. Fikcija vročitve je namreč nastopila dan prej, v četrtek 17. 7. 2014. V kolikor pa navajata, da jim je bilo dne 18. 7. 2014 (dan po nastopu fikcije vročitve) sodno pisanje puščeno v predalčniku, pa je takšna trditev pravilna, saj se po fikciji vročitve pismo pusti v predalčniku.

9. Dne 17. 7. 2014, ko je nastopila fikcija vročitve, so se glede na določbo prvega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih - ZS, ki določa da so v času od 15. 7. do 15. 8. sodne počitnice, le-te že začele. V tem času (razen določenih izjem) ne tečejo procesni roki, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo procesni roki teči prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice (tretji odstavek 83. člena ZS).

10. V sodni praksi in teoriji je bilo zastopano stališče, da rok za plačilo sodne takse ni procesni, temveč materialni rok (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS III DoR 135/2013 z dne 12. 2. 2014, sklep III DoR 24/2014 z dne 1. 4. 2014,(2) VSL sklep I Cpg 598/2012 z dne 10. 1. 2013, VSK sklep Cp 965/2012 z dne 26. 2. 2013, ter A. Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, str. 473 v zvezi s 454). Vendar se je sodna praksa po sklepu Vrhovnega sodišča RS III DoR 108/2014 z dne 17. 2. 2015 spremenila. Sedaj velja, da je rok za plačilo sodne takse procesni rok.

11. Za te je v tretjem odstavku 83. člena ZS določeno, da v času sodnih počitnic ne tečejo, zato tožeči stranki v pritožbi utemeljeno opozarjata, da je nastop sodnih počitnic prekinil tek roka za plačilo sodne takse oz. ni začel teči. De facto je namreč petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse pričel teči s 16. 8. 2014. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožečih strank, da bi moral petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse začeti teči s 18. 8. 2014 (ker je bila 16. 8. 2014 sobota, 17. 8. 2014 pa nedelja), saj rok začne teči neodvisno od tega, ali je dan začetka teka roka sobota, nedelja ali praznik (drugi odstavek 111. člena ZPP). Le če bi se rok iztekel na tak dan velja, da se rok izteče s pretekom prvega naslednjega delavnika (četrti odstavek 111. člena ZPP). Rok za plačilo sodne takse bi se sicer iztekel v soboto, 30. 8. 2014, vendar ker je ta in naslednji dan dela prost dan, se je rok za plačilo sodne takse iztekel v ponedeljek, 1. 9. 2014, kar je dan, ko sta tožeči stranki (pravočasno) plačali sodno takso za pritožbo zoper sodbo z dne 16. 5. 2014. 12. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožečih strank ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Ker so izpolnjene vse procesne predpostavke za obravnavo pritožbe zoper sodbo, jo je višje sodišče obravnavalo.

O pritožbi zoper sodbo z dne 16. 5. 2014:

13. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

14. Iz pravno relevantnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 16. 1. 2008 sklenili Najemno pogodbo št. 35280-115/2007 (priloga A2 spisa), ter da tožeči stranki zahtevata delno vračilo najemnine, plačane v obdobju od januarja 2008 do oktobra 2008 (10 mesečnih obrokov, plačanih med 25. 1. 2008 in 25. 10. 2008). Ob vrnitvi poslovnega prostora v posest tožene stranke dne 18. 6. 2009, sta tožeči stranki namreč ugotovili, da je bil predmet najemne pogodbe tudi poslovni prostor št. 8 v izmeri 23,39 m2, ki pa ni v lasti tožene stranke, temveč je skupni del poslovno-stanovanjske stavbe.

15. Višje sodišče sprva ugotavlja, da je materialnopravno zmotna presoja sodišča prve stopnje, da vtoževana terjatev zastara v triletnem zastaralnem roku iz 349. člena Obligacijskega zakonika - OZ (terjatve iz gospodarskih pogodb) oziroma iz 351. člena OZ (terjatev zakupnine). Tožeči stranki navajata, da zahtevata vrnitev preveč plačanih najemnin, ki naj bi jih tožena stranka neupravičeno zaračunala tožeči stranki, s čimer naj bi bila za te zneske neupravičeno obogatena. Pravni temelj vtoževane terjatve je, glede na trditve tožečih strank, v neupravičeni obogatitvi, za katero velja splošen petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Glede na to, da je bil najstarejši znesek najemnine plačan 25. 1. 2008, vtoževana terjatev ob vložitvi tožbe dne 14. 6. 2012 še ni bila zastarana. Ob povedanem se kot pravno nepomembne (pa tudi neutemeljene) izkažejo pritožbene navedbe tožečih strank, da je zastaranje pričelo teči šele z dnem 18. 6. 2009, ko sta tožeči stranki vrnili poslovni prostor v posest toženi stranki.

16. Vendar je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, kljub temu pravilna. Kot odločilno je namreč potrebno poudariti, da tožeči stranki ne zatrjujeta, da sta plačali višjo najemnino, kot je bila dogovorjena z najemno pogodbo, temveč da je bila v najemni pogodbi dogovorjena najemnina previsoka, ker poslovni prostor št. 8 ni bil v lasti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je zahtevek tožečih strank neutemeljen (tudi) zato, ker so bili obroki najemnine plačani na podlagi veljavne najemne pogodbe. V trditveni podlagi tožečih strank je sicer najti določene trditve o zmoti (46. člen OZ) oziroma prevari tožene stranke (49. člen OZ) ter zahtevani skrbnosti. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da tožeči stranki nista postavili zahtevka na razveljavitev najemne pogodbe oz. na ugotovitev, da najemna pogodba v vtoževanem obdobju ni veljala, niti nista postavili zahtevka na znižanje najemnine v vtoževanem obdobju. Že to je razlog, da s svojim tožbenim zahtevkom ne moreta uspeti, saj ni podlage za sklepanje, da najemna pogodba v vtoževanem obdobju ne bi veljala.

17. Pa četudi bi tožeči stranki postavili ustrezen tožbeni zahtevek, bi bil le-ta zavrnjen, saj pravica zahtevati razveljavitev pogodbe v vsakem primeru preneha najkasneje v roku treh let od dne, ko je bila pogodba sklenjena (drugi odstavek 99. člena OZ). Najemna pogodba je bila sklenjena 16. 1. 2008, zato tožeči stranki ob vložiti tožbe dne 14. 6. 2012 več nista imeli pravice zahtevati razveljavitve najemne pogodbe. Glede na navedeno v tem in prejšnjem odstavku, tožeči stranki ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nista ravnali dovolj skrbno, in da zaradi očitne prevare tožene stranke določilo najemne pogodbe o višini najemnine ni moglo biti veljavno. Enako velja za pritožbene navedbe, da jima je tožena stranka prikrivala dejansko stanje in zaračunavala nekaj, kar ne more biti predmet najemne pogodbe. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami velja pripomniti, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se za veljavno sklenitev najemne pogodbe ne zahteva, da mora biti najemodajalec lastnik stvari, temveč mora omogočiti rabo (587. člen OZ).

18. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožečih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ta dan ni bila sobota, nedelja ali drug dela prost dan, za katerega bi lahko bilo sporno vprašanje, ali se je rok za dvig sodne pošiljke iztekel s pretekom petnajstdnevnega roka, čeprav je bil na ta dan dela prost dan, ali pa prvi naslednji delavnik (prim. načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015 in sklep Up-164/15-6 z dne 17. 3. 2015).

Op. št. (2): Vrhovno sodišče RS je izrecno navedlo, da čeprav je plačilo sodne takse procesna predpostavka, je rok za plačilo sodne takse materialnopravni in ne procesni rok.