Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je dolžnik obstoj svoje vzajemne, istovrstne in zapadle judikatne terjatve ustrezno izkazal, zaključilo pa je, da kljub temu pogoji za pobot v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Tudi ob izpolnjevanju naštetih pogojev namreč OZ določa izjeme, v katerih pobot ni dovoljen. Med drugim tako pravi, da terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom, upnik pa je v predmetni zadevi izkazal, da vtožuje ravno tako terjatev.

Izrek

I. Pritožba upnika se zavrže. II. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep potrdi.

III. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka sklepa) in dolžnikov predlog za priznanje stroškov za vlogo z dne 3. 2. 2015 (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik, ki pojasnjuje temelj svoje terjatve ter meni, da so mu z znižanjem priznane terjatve kršene ustavno in konvencijsko zagotovljene pravice, o čemer bo odločalo tudi Ustavno sodišče. Pravočasno pritožbo po pooblaščencu vlaga tudi dolžnik, ki navaja, da sodišče ni upoštevalo, da gre za odstopljeno terjatev. V zvezi z uveljavljanim pobotom meni, da je sodišče napačno interpretiralo določbo 3. točke 316. člena OZ, saj je namen te določbe v varovanju upnika terjatve, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode, kar pa ne preprečuje, da se terjatev ne bi pobotala. Po njegovem mnenju namreč ta določba velja le v primeru, ko nekdo uveljavlja terjatev, nastalo z namerno povzročitvijo škode, in nasprotna stranka v pobot uveljavlja neko drugo terjatev, ne velja pa v primeru, ko je taka terjatev uveljavljana v pobot. Sodišče tudi napačno meni, da je vezano na odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Na to je vezano le pravdno sodišče, ne pa tudi izvršilno, ki pa poleg tega tudi ni upoštevalo, da dolžniku v kazenskem postopku ni bilo dokazano, da je upniku zatrjevano škodo povzročil namerno. Sodišče bi zato moralo ugovoru pobota v celoti ugoditi. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo upnika predlaga njeno zavrženje, saj je nerazumljiva, trditve pa nimajo nobene osnove v izvršilnem naslovu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba upnika ni dovoljena, pritožba dolžnika pa je neutemeljena.

O pritožbi upnika:

5. Po določbi tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je pritožba med drugim nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo. Osnovna predpostavka vsake pritožbe je torej pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Ta je podan le tedaj, če gre za odločitev, ki je pritožniku v škodo, ali, povedano drugače, če je s pritožbo mogoče doseči za pritožnika ugodnejšo rešitev. V predmetni zadevi upnik vlaga pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo dolžnikov ugovor in dolžnikov predlog za povrnitev stroškov. Taka odločitev je upniku v korist, ugodnejše rešitve ne more doseči oziroma svojega pravnega položaja ne more izboljšati, zato za pritožbo nima pravnega interesa.

6. Višje sodišče se glede na navedeno do pritožbenih navedb vsebinsko ni opredeljevalo, temveč je upnikovo pritožbo v skladu s 1. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo kot nedovoljeno.

O pritožbi dolžnika:

7. Upnik je v predmetni zadevi 10. 9. 2014 vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča na Jesenicah P 75/2011 z dne 21. 2. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1425/2014 z dne 18. 6. 2014. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 4. 12. 2014 dovolilo predlagano izvršbo za glavnico 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 4. 2011 do plačila. V preostanku, torej za glavnico 14.400,00 EUR s pripadki ter za dolžnika A. A., je predlog za izvršbo zavrnilo, saj upnik v tem delu nima izvršilnega naslova. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Dolžnik je v pravočasnem ugovoru uveljavljal ugovor iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Navedel je, da je na podlagi istega izvršilnega naslova upnik dolžan dolžniku in A. A. povrniti stroške postopka v znesku 1.072,94 EUR, A. A. pa je svoj del te terjatve cediral dolžniku, ki zato to protiterjatev v celotnem znesku 1.072,94 EUR uveljavlja v pobot. V dokaz svojim navedbam je priložil kopijo izvršilnega naslova, obvestilo upniku o odstopu terjatve in kopijo cesijske pogodbe. Upnik je v odgovoru na ugovor vse navedbe prerekal. 9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikov ugovor zavrnilo, višje sodišče pa tako odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno. V izvršilnem postopku je mogoče le materialnopravno pobotanje, da lahko pride do pobotanja, pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, in sicer morata biti terjatvi vzajemni, istovrstni in zapadli (311. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)). Teorija(1) in sodna praksa(2) sta k tem trem pogojem dodali še likvidnost terjatve, pri čemer je obveljalo stališče, da je terjatev nelikvidna, če je sporna, če še ni določena ali če je zanjo očitno, da ne obstaja.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je dolžnik obstoj svoje vzajemne, istovrstne in zapadle judikatne terjatve ustrezno izkazal (ob tem se je opredelilo tudi do zatrjevane cesije dela protiterjatve, zato ni mogoče slediti pritožbi, da sodišče tega ni upoštevalo), zaključilo pa je, da kljub temu pogoji za pobot v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Tudi ob izpolnjevanju naštetih pogojev namreč OZ določa izjeme, v katerih pobot ni dovoljen. Med drugim tako v 3. točki 316. člena pravi, da terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom, upnik pa je v predmetni zadevi izkazal, da vtožuje ravno tako terjatev. Iz izvršilnega naslova je razvidno, da je bila upniku dosojena odškodnina za škodo, nastalo s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega je bil dolžnik pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah I K 81722/2010 z dne 4. 11. 2010. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ni mogoče storiti iz malomarnosti (prim. prvi odstavek 27. člena KZ-1 in prvi odstavek 135. člena KZ-1), kar pomeni, da je bilo kaznivo dejanje naklepno, to pa je v izvršilnem naslovu upoštevalo tudi pravdno sodišče, ko je odločalo o škodi, ki je s kaznivim dejanjem nastala dolžniku. Po 14. členu ZPP je namreč sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče v izvršilnem postopku na tako ugotovljena dejstva ni vezano. Za vprašanja, ki jih ZIZ ne ureja, se namreč po določbi 15. člena ZIZ smiselno uporabljajo določbe ZPP (smiselno torej tudi določba 14. člena o vezanosti na pravnomočno obsodilno sodbo), poleg tega pa je izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano tudi na izvršilni naslov, v katerem so ta dejstva ugotovljena, in ga mora le izvršiti tako, kot se glasi.

11. Ugotovitev, da gre v predmetni zadevi za terjatev, nastalo z namerno povzročitvijo škode, je torej pravilna, kot je bilo že povedano, pa taka terjatev s pobotom ne more prenehati, ne glede na to, ali je uveljavljana kot osnovna terjatev ali kot protiterjatev. Pritožba neutemeljeno meni, da je to določbo mogoče uporabiti le v primeru, ko se terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, uveljavlja kot osnovna terjatev in ne v pobot kot protiterjatev, saj za tako razlogovanje v gramatikalno popolnoma jasni 3. točki 316. člena OZ ni podlage (višje sodišče ne glede na to poudarja, da je v predmetni zadevi terjatev iz naslova namerno povzročene škode uveljavljana kot osnovna, kar pomeni, da dolžnik s svojimi nasprotujočimi si pritožbenimi navedbami pravzaprav pritrjuje uporabi te določbe). V zvezi s tem je še pojasniti, da se je v teoriji(3) sicer izoblikovalo stališče, da prepoved pobotanja ni absolutna in je pobot tudi za take terjatve mogoč, vendar le pod pogojem, da se stranki o pobotanju sporazumeta. Navedeni pogoj v predmetni zadevi ni izpolnjen, saj je upnik ugovornim navedbam o pobotanju v odgovoru na ugovor izrecno nasprotoval. 12. Odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora je glede na navedeno pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev v 2. točki izreka, da dolžnik sam krije svoje stroške vloge z dne 3. 2. 2015, s katero je odgovoril na upnikov odgovor na ugovor, saj s svojimi navedbami ni uspel. 13. Ker je pritožba neutemeljena in ker tudi uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere višje sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka.

14. Višje sodišče je odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), v odgovoru na upnikovo pritožbo pa ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve.

Op. št. (1): Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. - IV. Knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984; Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 392 in 393. Op. št. (2): Prim. npr. VSL Sklep III Cp 362/2005 z dne 25. 5. 2005, VSL Sklep III Cp 1134/2006 z dne 29. 3. 2006, VSC Sklep I Ip 121/2010 z dne 20. 5. 2010. Op. št. (3): Glej Juhart v: Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 406 in 407.