Jedro

Tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo dokazati, da je sporni račun dejansko prejel šele v obračunskem obdobju december 2000, saj svojih zatrjevanj ni uspel dokazati na ustrezen način, to je na podlagi interne poštne knjige ali na kakšen drug verodostojen način. Že tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno opozorila na določbe Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in določbe SRS, ki določajo splošno načelo urejenega vodenja poslovnih knjig.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 25. 5. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo presežka DDV za davčno obdobje december 2000 v znesku 1.485.184,00 SIT in naložil v plačilo DDV za davčno obdobje december 2000 v višini 409.502,00 SIT, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude 1. 2. 2001 do dne plačila. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v danem primeru sporno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV po računu št. ... z dne 30. 11. 2000, izdanega s strani družbe AAA d.o.o., ki jo je tožnik uveljavljal v obračunu za obračunsko obdobje december 2000, saj trdi, da je račun prejel 1. 12. 2000. Iz podatkov v spisu izhaja, da se listine med tožnikom in družbo AAA d.o.o. ne pošiljajo po javnih poštnih zvezah, temveč se prenašajo mimo teh pošiljk in zato niso zavedene v interni knjigi prejete pošte. Tudi tožnikov knjigovodski servis navaja, da tožnik sam vodi evidenco računov in da za časovno sprejemanje računov sam odgovarja. Sporni račun ni zaveden v tožnikovi evidenci prejete pošte v mesecu novembru 2000, niti v mesecu decembru 2000. Tožnik razen žiga "7. 12. 2000", ki naj bi predstavljal oddajo računa knjigovodstvu BBB d. o. o., v postopku ni predložil nobenega drugega dokaza, ki bi prepričal o resničnosti njegovih navedb. Dvom v resničnost tožnikovih navedb v pritožbi vzbujajo okoliščine, da tožnik in družba AAA d.o.o. poslujeta na isti lokaciji, to je C. 33, A, da ne poslujeta preko redne pošte, da tožnik tudi kot fizična oseba stanuje na tem naslovu in da je tožnik v ugotovitvenem postopku navajal nasprotujoče si informacije. Ob tem se tožena stranka sklicuje na določbe Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95 do 86/98 v nadaljevanju Pravilnik o vodenju poslovnih knjig), ki predpisuje obvezna splošna merila računovodskih informacij za potrebe lastnika in poslovnega okolja, ki ga dopolnjujejo Slovenski računovodski standardi (SRS). Tožena stranka zaključuje, da tožnik ne razpolaga s knjigovodsko listino, iz katere bi bilo jasno razvidno, da je sporni račun res prejel v davčnem obdobju december 2000. Zaradi pomanjkljivosti v tožnikovem poslovanju ni mogoče ugotoviti, kdaj je tožnik sporni račun prejel, zato tožnik na podlagi tega računa ne more uveljavljati odbitka vstopnega DDV. Nasprotujočih se izjav in časovno neurejenega vodenja poslovnih knjig ni mogoče šteti kot primeren dokaz, zato tožnikovim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi (10. in 2. odstavek 164. člena Zakona o splošnem pravnem postopku - Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja, da mora davčni zavezanec po določbi 1. odstavka 36. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in 17/00 v nadaljevanju ZDDV) obračunati davčno obveznost v davčnem obdobju, ki jo določa 38. člen istega zakona. Pravico do odbitka vstopnega DDV pa določa 40. člen ZDDV. Odbitek vstopnega DDV sme davčni zavezanec uveljavljati le v davčnem obračunu za obdobje, v katerem je prejel račun za njemu opravljen promet blaga in storitev. Odbitek vstopnega DDV je pravica, kar izhaja iz samega besedila in koncepta ZDDV, vstopni DDV je davek, ki ga je zavezanec plačal svojemu dobavitelju in ga davčni zavezanec lahko odbije pri izračunu svoje davčne obveznosti. Pri vstopnem DDV gre torej za pravico, vezano na davčno obdobje (7. odstavek 40. člena ZDDV), ki s potekom roka za predložitev obračuna davčne obveznosti preneha.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Predvsem se ne strinja z navedbami tožene stranke, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV samo v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. Tožeča stranka namreč meni, da ni pravilno stališče tožene stranke, ki meni, da naj bi iz določb 7. odstavka 40. člena ZDDV izhajalo, da ima (ob drugih izpolnjenih pogojih po določbah 40. do 44. člena ZDDV) davčni zavezanec pravico odbiti vstopni DDV samo v davčnem obdobju, ko sta se kumulativno izpolnila pogoja prejema blaga in prejema računa, ne pa tudi v sledečih davčnih obdobjih, ko sta našteta pogoja kumulativno izpolnjena, kar naj bi davčnemu zavezancu onemogočalo, da sam odloči v katerem davčnem obdobju bo izkoristil svojo pravico do odbitka vstopnega davka. 7. odstavek 40. člena ZDDV določa samo to, kdaj (to je v katerem davčnem obdobju) pridobi davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega davka ne pa tudi kdaj naj bi mu ta pravica prenehala, kar izhaja že iz uporabe jezikovne metode razlage. Po mnenju tožeče stranke zakon toženi stranki ne nudi pravne podlage, ki bi ji omogočile izvrševanje zakona tako, da bi lahko zakonito preprečevala davčnemu zavezancu uveljavljati pravico do odbitka vstopnega davka tudi v davčnih obdobjih po obdobju, v katerem jo je pridobil. Ob tem tožeča stranka opozarja tudi na kreditno metodo obračuna DDV, ki je razbremenitev davčnega bremena vsebovanega v nabavah blaga oziroma storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje obdavčljive dejavnosti, kar naj bi posledično zagotovilo ob sprejetju zakona želeno visoko stopnjo davčne nevtralnosti. Omejevanje pravice do odbitka vstopnega davka na eno samo davčno obdobje, bi nasprotovalo osnovnemu izhodišču in namenu ZDDV. Tožeča stranka še opozarja, da je odločitev davčnega zavezanca, da uveljavlja svojo pravico do odbitka vstopnega davka kasneje, ne v davčnem obdobju, v katerem jo je po mnenju tožene stranke pridobil, glede na uzakonjeno kreditno metodo obračuna DDV, samo v škodo tožeče stranke, in ni v škodo države. V primeru, da davčni zavezanec uveljavlja pravico odbitka vstopnega DDV v kasnejšem davčnem obdobju in ne v tistem, v katerem jo je pridobil, to namreč pomeni samo to, da v davčnem obdobju, v katerem pridobljene pravice do odbitkov vstopnega davka ni izkoristil (čeprav bi jo lahko), izkaže višjo davčno obveznost kot bi jo sicer. Sporni račun, ki je bil sicer izdan dne 30. 11. 2000, je tožeča stranka prejela šele 1. 12. 2000. Svojo pošto namreč prejema tožeča stranka sama, kar v konkretnem primeru pomeni, da je navedeni račun, ki je bil sestavljen in izstavljen šele v popoldanskem času 30. 11. 2000, prejela šele naslednji delovni dan zjutraj, to je šele potem, ko je vstopila v svoj poslovni prostor in jo tudi dejansko prevzela. Tožeča stranka v tožbi tudi opozarja na to, da izpodbijana odločba ne vsebuje imena uradne osebe, ki je vodila postopek oziroma pripravila osnutek odločbe skladno s 1. odstavkom 216. člena ZUP. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu tudi na glavni obravnavi vztrajala pri tem, da je bil sporni račun prejet 1. 12., torej v mesecu decembru in da je bil tudi knjižen v tem mesecu. Ob tem še navaja, da se dejavnost tožnika odvija Na livadi 10, čeprav imata tožnik in pravna oseba AAA d.o.o. sedež na istem naslovu. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, ter da naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Po določbi 7. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje kdaj je tožnik prejel račun, ki ga je izdala pravna oseba AAA d.o.o., s sedežem na istem naslovu, kot ima sedež tožeča stranka. Račun nosi datum 30. 11. 2000, vendar ga tožnik v obračunskem obdobju november 2000 ni upošteval, ampak je to storil v obračunskem december 2000. Tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo dokazati, da je sporni račun dejansko prejel šele v obračunskem obdobju december 2000, saj svojih zatrjevanj ni uspel dokazati na ustrezen način, to je na podlagi interne poštne knjige ali na kakšen drug verodostojen način. Že tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno opozorila na določbe Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in določbe SRS, ki določajo splošno načelo urejenega vodenja poslovnih knjig. SRS 22.1 med drugim določa, da morajo biti vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, poslovne knjige pa morajo kazati opravljene posle in finančni položaj podjetja. Vsi vpisi v poslovne knjige morajo biti časovno zaporedni, popolni, pravilni in ažurni. Po SRS 21.1 se knjigovodska listina sestavi za vsak poslovni dogodek, ki se v zvezi s poslovanjem podjetja pokaže v spremembi sredstev ali obveznosti do virov sredstev ali pa nastanku odhodkov in prihodkov. Tudi 56.člen ZDDV zavezuje davčnega zavezanca, da v svojem knjigovodstvu zagotovi vse podatke, potrebne za pravilno in pravočasno obračunavanje in plačevanje DDV. Ker tožniku ni uspelo dokazati, da je sporni račun dejansko prejel v decembru 2000 in ker nosi sporni račun datum 30. 11. 2000, je pravilni zaključek tožene stranke in pred njo organa prve stopnje, da je imel pravico do odbitka vstopnega DDV po spornem računu v obračunskem obdobju november 2000. Ob tem ostaja sporno vprašanje ali ima glede na določbo 7. odstavka 40. člena ZZDV tožeča stranka pravico do odbitka vstopnega DDV tudi v kasnejših obračunskih obdobjih, kot zatrjuje tožeča stranka ali pa je pravico izgubila s potekom roka za predložitev davčnega obračuna za obračunsko obdobje, v katerem jo je pridobila, kot navedeno določbo ZDDV razlaga tožena stranka. Po presoji sodišča je tožena stranka določbo 7. odstavka 40. člena ZDDV pravilno uporabila. Določba 7. odstavka 40. člena ZDDV po presoji sodišča ni nejasna. Z določbo "sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV", je po presoji sodišča urejena tako pridobitev pravice kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice, s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne. Da je pravilna navedena restriktivna razlaga zakonske določbe ter ne razširjajoča, kot to meni tožeča stranka in po kateri naj bi davčni zavezanec po tem, ko je pravico do uveljavljanja odbitka DDV pridobil, uveljavljal glede na lastno odločitev kadarkoli v prihodnosti, izhaja tudi iz dopolnitve navedene določbe z novelo ZDDV-B (Ur.l. RS št. 67/02), ki je sicer za obravnavano zadevo ni mogoče uporabiti, saj je v uporabi šele od 1. 10. 2002, in ki je strogost zakonske določbe delno omilila ter pravico uveljavljanja odbitka sicer ponovno časovno omejila, vendar pa čas možnega uveljavljanja podaljšala do zadnjega davčnega obdobja koledarskega leta po letu, v katerem je davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV pridobil (27.člen ZDDV-B).

Tožeča stranka pravilno opozarja na pomanjkljivost izpodbijane odločbe, ker odločba ni podpisana tudi od uradne osebe, ki je vodila postopek oziroma je pripravila osnutek odločbe. Vendar po presoji sodišča ta pomanjkljivost ni bistvena, tožeča stranka pa tudi ni navedla okoliščin, s katerimi bi svoj ugovor konkretneje utemeljila.

Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 57/97 in 70/00 v nadaljevanju ZUS).

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 23.člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.