Jedro

Za isti škodni dogodek lahko oškodovanec dobi le eno odškodnino, ki po eni strani upošteva oškodovančevo individualnost, po drugi strani pa je v skladu z objektivnimi merili - sodno prakso. V obravnavanem primeru je bila prisojena odškodnina v postopku zoper tožnico kot toženčevo delodajalko v končnem znesku 98.150,44 EUR. Vse kar je oškodovanec - toženec prejel nad tem zneskom presega standard pravične denarne odškodnine in kaže na težnjo bogatenja na račun škodnega dogodka. Ker to ni namen odškodninskega prava, je toženec dolžan povrniti tožnici preplačani znesek odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da izrek poslej glasi: „II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki znesek 77.549,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2017 dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki znesek 704,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki znesek 933,30 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo tožbo v obsegu, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahteva od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) plačilo 545,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožencu je naložilo plačati tožnici znesek 11.953,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2017 dalje do plačila, v presežku je glede plačila 65.596,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2017 dalje do plačila zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 2.809,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pojasnjuje, da kadar ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost pri zavarovalnici, ima med zavarovalnico in delodajalcem sklenjena pogodba naravo gospodarske pogodbe, posledica katere je solidarnost strank, ki se domneva. Ob tem poudarja, da solidarnosti ni potrebno posebej zatrjevati. Navaja, da je zaradi preprečevanja večkratne povrnitve škode pri odškodninski zahtevkih delavca zoper delodajalca potrebno upoštevati (všteti) dajatve in storitve, ki jih je delavec že prejel od nosilcev socialnih zavarovanj in so namenjene odpravi iste škode. Enako velja tudi v primeru kritja iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti delodajalca za zneske, ki jih delavec zaradi istega škodnega dogodka prejme od zavarovalnice. Toženec je tako iz naslova ugotovljene odgovornosti delodajalca za nezgodo prejel odškodnino od delodajalca, kot tudi od zavarovalnice, kar skupaj presega popolno odškodnino, zato do presežka ni upravičen. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba tožnice je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je bil toženec poškodovan v delovni nezgodi, ki se je zgodila pri tožnici kot njegovi delodajalki. V posledici škodnega dogodka je zahteval odškodnino pred delovnem sodiščem od tožnice (ob sodelovanju zavarovalnice kot stranskega intervenienta) in pred pravdnim sodiščem od zavarovalnice, pri kateri je imela tožnica zavarovano civilno odgovornost. Delovno sodišče v Mariboru je tožnico v zadevi Pd 10/2012 z dne 6.10.2015 obsodilo na plačilo odškodnine v znesku 104.377,70 EUR, kar je potrdilo Delovno in socialno sodišče s sodbo Pdp 71/2016 z dne 6.10.2016. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu pa je zavarovalnico obsodilo na plačilo 38.100,00 EUR (upoštevaje že plačan znesek 32.520,00 EUR ter omejitev zavarovalne vsote na 70.200,00 EUR) s sodbo P 184/2010 z dne 22.9.2016, ki je postala pravnomočna dne 11.11.2016. Na dan 11.11.2016 je zavarovalnica plačala tožencu odškodnino v skupnem znesku 65.607,27 EUR, toženka pa je dne 23.11.2016 vložila revizijo in dne 9.12.2016 nakazala tožencu odškodnino v znesku 110.104,15 EUR. Reviziji tožnice je bilo delno ugodeno s sodbo VSRS VIII Ips 31/2017 z dne 25.10.2017, v posledici spremembe je bila tožnica dolžna plačati tožencu odškodnino v znesku 98.150,44 EUR.1 Glede na plačila s strani zavarovalnice in tožnice je tožnica ugotovila, da je toženec prejel preplačilo odškodnine v znesku 65.596,24 EUR, kar v predmetnem postopku terja od toženca.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da plačana odškodnina od zavarovalnice in tožnice izvira iz istega škodnega dogodka in da je zavarovalnica odgovarjala na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe za zavarovanje odškodnine odgovornosti tožnice kot delodajalke. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice zavrnilo iz razloga, ker toženec razpolaga z dvema pravnomočnima in izvršljivima sodbama, ki vsaka posebej nalaga zavarovalnici in tožnici plačilo odškodnine ter iz nobene od njiju v izreku ne izhaja, da gre za solidarno zavezo zavarovalnice in tožnice kot delodajalke. Sodišče druge stopnje meni, da je takšno stališče sodišča prve stopnje zmotno in v nasprotju z osnovnim namenom odškodninskega prava.

8. Osnovni namen odškodninskega prava je namreč povrnitev škode (ki pomeni premoženjsko in nepremoženjsko škodo). S povrnitvijo premoženjske škode naj bi bil oškodovanec postavljen v položaj, ki bi obstajal, če do škodnega dogodka ne bi prišlo (načelo totalne reparacije - 169. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Usmerjenost v restitucijo prejšnjega stanja pomeni tudi, da oškodovančevo premoženjsko stanje po povrnitvi škode ne bi smelo biti boljše kot pred škodnim dogodkom, torej da oškodovanec ne sme s povrnitvijo škode zaslužiti, odškodnina pa ne sme presegati (objektivne) škode. Pri nepremoženjski škodi, ki pomeni duševne bolečine za telesne bolečine, strah, zmanjšanje življenjske aktivnosti ipd, pa denarna odškodnina ni namenjena povrnitvi škode v smislu restitucije prejšnjega stanja, saj ta ni mogoča, ampak želi oškodovancu zagotoviti „pravično denarno zadoščenje“.2 Ta odškodnina pa spet ne sme preseči (objektivno določene) škode, oškodovanec pa ne sme „zaslužiti“ na račun škodnega dogodka.3

9. Iz teh načel je pri odločanju izhajalo tudi sodišče druge stopnje. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine mora torej sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

10. Tudi v obravnavanem primeru je toženec kot oškodovanec povsem upravičeno terjal v postopku pred delovnim sodiščem svojega delodajalca, pred pravdnim sodiščem pa zavarovalnico. Lahko bi sicer res tožil drugače, oba skupaj, ampak se za tak način ni odločil. A kljub temu, da je toženec tožil pravilno, v skladu s procesnimi (in materialnimi) pravili in tako prišel do dveh pravnomočnih sodnih odločb, pa to po oceni sodišča prve stopnje še ne pomeni, da je upravičen do plačila odškodnine iz istega škodnega dogodka za več kot mu pripada glede na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V kolikor bi se dopustila takšna in podobna ravnanja, bi odškodninsko pravo začelo podpirati teženje, ki niso združljive z naravo odškodnine in njenim namenom. Na tak način bi vsak oškodovanec, ki bi v skladu z veljavnimi predpisi tožil zavarovalnico in odgovorno osebo v ločenih postopkih, v katerih solidarnosti terjatve ne bi uveljavljal, sodišče pa zanjo v času odločanja za vzporedni tek postopkov ne bi vedelo, prišel do dveh pravnomočnih prisojenih odškodnin za isti škodni dogodek.4 To pa vsekakor ni namen odškodninskega prava.

11. Drži sicer načelo formalne legalitete, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, vendar pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je v obravnavanem primeru, prav iz razloga zgoraj navedenega, da odškodnina ne sme predstavljati bogatenja, potreben širši pogled na s strani sodišča prve stopnje sklicujoče se načelo.

12. Zakon o pravdnem postopku v 319. členu določa, da postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, pravnomočna, če je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno sodno odločbo, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS). Pravnomočnost je eden od atributov pravne države, saj služi zagotavljanju načela pravne varnosti.5

13. Pravnomočnost ima dva vidika: formalnega in materialnega. Formalna pravnomočnost pomeni, da sodbe ne moremo več izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi (319. člen ZPP). Materialna pravnomočnost pa pomeni, da je o zadevi že odločeno, zaradi česar je nedopustna vsaka nadaljnja pravda med istima strankama v isti zadevi. Materialna pravnomočnost ima torej dva vidika: negativnega (ne bis in idem, prepoved ponovnega sojenja o isti stvari) in pozitivnega (res iudicata facit ius inter partes), na podlagi katerega je treba šteti za resnično tisto, kar in o čemer je pravnomočno razsojeno (res iudicata pro veritate accipitur). Pravnomočnost je procesna predpostavka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti. Tožbo, ki vsebuje zahtevek, o katerem je sodišče že pravnomočno razsodilo, sodišče zavrže, sicer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil. Objektivne meje pravnomočnosti določajo, kateri deli sodne odločbe postanejo pravnomočni oziroma na kaj se v vsebinskem smislu nanaša pravnomočnost. Skladno z ZPP (319. člen) velja, da postane pravnomočna le odločitev o zahtevku (torej izrek), ne pa tudi obrazložitev sodbe.6 To pomeni, da se pozitivni vidik pravnomočnosti (res iudicata facit ius inter partes) ne razteza na ugotovitve o pravno relevantnem dejanskem stanju niti ne na pravna naziranja sodišča. Toda ob presojanju, ali je kasnejši zahtevek enak prejšnjemu in zato nedopusten (ne bis in idem), bo sodišče nujno moralo upoštevati tudi razloge za prvo odločitev, saj bo le tako lahko tožbeni zahtevek »identificiralo« (ugotovilo, ali sta zahtevka istovetna ali ne). Na ta način se torej tudi obrazložitev prikrade v institut pravnomočnosti.7

14. Sodišče druge stopnje glede na pojasnjeno ocenjuje, da je tudi v obravnavanem primeru, ko gre za prisojo odškodnine iz istega škodnega dogodka storjene s strani istega oškodovalca (oškodovančevega delodajalca), mogoče vleči vzporednice s pravili za presojo res iudicata. Oškodovanec za isti škodni dogodek ne more dobiti plačila dvakratnega zneska odškodnine (od zavarovalnice in oškodovalca), kot mu pripada na podlagi načela objektivne pogojenosti. Za isti škodni dogodek lahko oškodovanec dobi le eno odškodnino, ki po eni strani upošteva oškodovančevo individualnost, po drugi strani pa je v skladu z objektivnimi merili - sodno prakso. V obravnavanem primeru je bila prisojena odškodnina v postopku zoper tožnico kot toženčevo delodajalko v končnem znesku 98.150,44 EUR. Vse kar je oškodovanec - toženec prejel nad tem zneskom presega standard pravične denarne odškodnine in kaže na težnjo bogatenja na račun škodnega dogodka. Ker to ni namen odškodninskega prava, je toženec dolžan povrniti tožnici preplačani znesek odškodnine v višini 65.596,24 EUR (kolikor znaša preplačilo, katerega višina v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku ni bila sporna oziroma prerekana).8

15. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice še za 65.596,24 EUR kot izhaja iz izreka te sodbe (odločitev o sodbi je vsebovana v točkah II. in III. izreka, odločitev o sklepu pa v točki I. izreka).

16. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), ki se naložijo v plačilo stranki glede na uspeh v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje pri tem v samo odmero pravdnih stroškov strank ni posegalo, ker le-ta pritožbeno ni sporna.

17. Tožnica je vtoževala znesek 78.094,95 EUR, uspela je z zahtevkom v znesku 77.549,95 EUR. Za znesek 545,00 EUR je bila tožba zavržena. Ker je tožnica propadla v neznatnem delu, ji je toženec dolžan povrniti njene pravdne stroške v celotnem znesku, kar po odmeri sodišča prve stopnje znaša 704,00 EUR.

18. Ker je tožnica zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, je sodišče druge stopnje upoštevalo, da toženec še ni prišel v zamudo, ker mu s sodbo sodišča prve stopnje ni bilo naloženo povrniti tožnici pravdne stroške. Zamuda bo tako nastopila šele potem, ko bo tožencu ta sodba vročena in ko bo pretekel rok 15 dni za prostovoljno izpolnitev obveznosti (313. člen ZPP).

19. V postopku pred sodiščem druge stopnje je tožnica v celoti uspela (za spornih 65.596,24 EUR). Sodišče druge stopnje ji je priznalo strošek za sestavo pritožbo (upoštevaje sporno vrednost v pritožbenem postopku) 1250 točk (Tar. št. 21/1 Odvetniške Tarife, v nadaljevanju OT), 2% oz. 25 točk za materialne stroške, in 22% oz. 280,50 točk za DDV, skupaj 1.555,50 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR, znaša 933,30 EUR. Toženec je dolžan priznane pritožbene stroške tožnici povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe (313. člen ZPP) ter nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Presežek 11.953,71 EUR pa tožnica zahteva v predmetnem postopku in ji je bilo v tem delu tudi ugodeno, toženec pa se zoper to odločitev ni pritožil. 2 V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena 3 D. Možina, Protipravno pridobljen dobiček kot merilo odškodninskega in obogatitvenega zahtevka, Podjetje in delo, št. 3-4, letnik 2015. 4 VSL sklep II Cp 4147/2009 z dne 10.3.2010: „Sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.“ 5 Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem,GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 146. 6 Sodba VS RS II Ips 701/2005 z dne 26. 1. 2006. 7 Š. Mežnar: Objektivne, subjektivne in časovne meje pravnomočnosti v odškodninskem pravu, Pravni letopis 2012, str. 45-55. 8 Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 21.12.2018 (l. št. 42-44) specificirala preplačilo v znesku 65.596,24 EUR , ki mu toženec kasneje v postopku na prvi stopnji ni oporekal.