Jedro

Odmera preživnine za štiriletnega in enoinpolletnega otroka: - možnost staršev: mati - 90.000,00 SIT; oče - 105.000,00 SIT (+ 132,000,00 SIT letno), - potrebe vsakega otroka: 40.000,00 SIT; otroški dodatek: 7.000,00 SIT za vsakega otroka, - preživnina: 20.000,00 SIT za vsakega otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan plačevati za preživljanje mladoletnega sina Nika B. in mladoletne hčere Lee B. (poleg s sodbo opr. št. I P 276/99-16, z dne 6.4.2000 že pravnomočno določene preživnine) še preživnino - in sicer od 9.7.1999 do 31.10.2000 nadaljnjo preživnino v višini 5.000,00 SIT mesečno za vsakega otroka; za november 2000 nadaljnjo preživnino v višini 2.500,00 SIT za vsakega otroka; za december 2000 nadaljnjo preživnino v višini 3.500,00 SIT za vsakega otroka in od 1.1.2001 dalje nadaljnjo preživnino v višini 5.000,00 SIT mesečno za vsakega otroka. Toženec je dolžan do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plačati v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15 dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega obroka dalje. Tako določeno preživnino je toženec dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu Vlade Republike Slovenije in obvestilu pristojnega Centra za socialno delo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) pritožuje tožnica. Meni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo zmotno, ker je odmerilo prenizko preživnino. Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo vse dokaze v smislu napotila višjega sodišča, a tudi to ni pripomoglo k pravični določitvi preživnine. Tožnica je sodišču prve stopnje predložila dokaze o dohodkih, ki jih je prejemala, ko je bila zaposlena pri Agenciji za plačilni promet; potrdila o stroških otrok za vrtec, obleko in zdravila ter specifikacijo stroškov stanovanja. Slednjo je tožnica podala že v letu 1999 in na obravnavi dne 12.1.2001 res izpovedala, da so stroški nespremenjeni, vendar pa to ne drži in ji je takšne besede položilo v usta sodišče. Tožnica je bila ob zaslišanju zmedena in prestrašena. Splošno znano pa je, da so se stroški od leta 1999 povišali. Tožnica je samo za ogrevanje v mesecu januarju 2001 plačala 10.000,00 SIT. Skupni stanovanjski stroški torej ne morejo znašati le 30.000,00 SIT mesečno. Samo strošek plenic za mladoletno Leo znaša 15.000,00 SIT mesečno. Pritožnica tudi poudarja, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo toženčeve plačilne liste, temveč je sprejelo njegovo izpoved, po kateri naj bi prejemal okrog 105.000,00 SIT plače, kar pa ne drži. Tožnica iz pogovorov z bivšimi sodelavci pri Agenciji za plačilni promet, ugotavlja, da za isto delo prejemajo bistveno višje plače. V tem delu se je sodišče zadovoljilo z izpovedjo toženca. V obrazložitvi pa do tega ni zavzelo nobenega stališča, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je kršilo tudi načelo enakega obravnavanja strank, saj je morala tožnica za vse svoje navedbe predložiti dokaze, toženec pa ne. Tako tudi ne drži trditev toženca, da ima delo s strankami in si mora zato kupovati nove obleke. Toženec ima opravke le s sodelavci na drugih agencijah za plačilni promet, saj je po poklicu računalniški tehnik in ne dela neposredno s strankami. Prisojena preživnina pomeni le stroške golega preživljanja otrok. Toženec pa poleg preživninske obveznosti za svoja otroka, ki si jo je pravzaprav določil sam, ne prispeva ničesar, čeprav bi to zmogel. Upoštevati je treba tudi, da toženec živi sam, da prostega časa ne preživlja z otroki, ampak ga porabi izključno zase in svoje hobije, ob delu pa si privošči študij na ekonomski fakulteti, kjer leto izrednega študija stane 340.000,00 SIT. Tožnica občuti, da otrokoma ne privošči vsega, kar bi potrebovala; boli pa jo tudi, da toženec dela razliko med skupnima otrokoma in da že od leta 1999 praktično nima stikov z njima. Kadar se tožnik z otrokoma sreča, se igra le s sinom. Res je, da mladoletna Lea lahko ponosi nekatere bratove stvari, vendar ne vseh. Tožnica mora pravzaprav za Leo kupiti vse novo. Pritožnica še poudarja, da so sinu kolo kupili toženčevi starši, do hčere pa se obnašajo, kot da je ni. Ni prav, da bi tožnica nosila večji del bremena, ker na obravnavi ni znala izpovedati, da preživljanje otrok ne pomeni samo nudenja hrane, stanovanja in obleke. Pritožnica sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da so sredstva iz otroškega dodatka namenjena predvsem preživljanju otrok; vendar meni, da je sodišče prezrlo, da je otroški dodatek družbena pomoč družinam z nizkimi dohodki in ne more nadomestiti preživljanja staršev. Zaradi navedenega tožnica predlaga razveljavitev ali spremembo izpodbijane sodbe. V skladu z določbo 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o toženčevih možnostih in v zvezi s tem o njegovi plači (kar bo natnačneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve), čeprav pritožnica zatrjuje nasprotno. Sodbo je torej mogoče preizkusiti, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere višje sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Odločitev o preživnini temelji na določbi 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR; Ur. l. SRS, št., 14/89), po kateri sodišče določi višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega od staršev in otrokovimi potrebami. Omenjeno določbo je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo možnosti obeh pravdnih strank. Ugotovitev o svojih prejemkih (približno 90.000,00 SIT mesečno) tožnica ne izpodbija. Glede toženčevih prejemkov pa poudarja, da je sodišče prve stopnje verjelo njegovi izpovedi, ne da bi vpogledalo potrdilo o plači. Takšna tožničina trditev je sicer utemeljena, saj je sodišče prve stopnje glede tožnikove plače res sledilo njegovi izpovedi; potrdilo delodajalca pa je na sodišče prispelo šele po zaključku glavne obravnave. Vendar pritožbeno sodišče poudarja, da naš pravdni postopek ne pozna t.i. dokaznih pravil, ko je vnaprej abstraktno določena vrednost določenega dokaza, ampak je temeljno načelo, ki velja za ocenjevanje dokazov, načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je v skladu z omenjenim načelom ocenilo izvedeni dokaz - zaslišanje toženca; pritožbeno sodišče pa v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je toženčevi izpovedi glede višine plače sledilo, ne dvomi. Tudi (neizkazana) pritožničina navedba, da toženec prejema višjo plačo, in po zaključku glavne obravanave prejeto potrdilo o njegovi plači za čas od aprila 1999 do decembra 2000, zaključkov sodišča prve stopnje o toženčevih prejemkih ne omajejo. Toženec je torej prejemal od oktobra 1999 do marca 2000 plačo v znesku približno 94.000,00 SIT ter v istem obdobju še približno 132.000,00 SIT dodatka; kasneje pa je bila njegova plača še nekoliko višja - okoli 105.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo toženčeve izdatke. Pritožbena trditev, da toženec pri delu nima stikov s strankami in mu zato novih oblek ni treba kupovati, je nerazumna. Sodišče prve stopnje je dovolj natančno in pravilno ugotovilo tudi potrebe obeh otrok pravdnih strank. Pri tem je pri obeh otrokih pravilno upoštevalo sorazmerni del stanovanjskih stroškov. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da stroški za bivanje treh oseb v enoinpolsobnem stanovanju (brez plačila najemnine) ne presegajo 30.000,00 SIT mesečno. Tožnica je sicer na naroku za glavno obravnavo, dne 6.4.2000 (in ne v letu 1999, kot zatrjuje v pritožbi) stroške ocenila na 30.000,00 do 40.000,00 SIT mesečno, včasih pa tudi 50.000,00 SIT mesečno; vendar pa je ugotovitev sodišča prve stopnje realna. Tudi pritožbene trditve, da so se od leta 1999 stanovanjski stroški povišali, na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Stroški plenic, ki jih pritožnica omenja v okviru stanovanjskih stroškov, pa ne sodijo med stanovanjske stroške in jih je sodišče prve stopnje posebej upoštevalo. Tožnica v pritožbi navaja, da mora enoletni hčeri kupovati praktično vse novo, saj oblačil in igrač starejšega sina ne more uporabljati. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da znesek 4.000,00 SIT mesečno za oblačila in 1.500,00 SIT za igrače pokrije potrebe otroka Leine starosti. Nedvomno Lea lahko ponosi tudi nekatera oblačila starejšega brata; nekatere igrače (didaktične igre, knjige...) pa na spol otroka sploh niso vezane. Tudi ocena sodišča prve stopnje, da mesečni stroški za plenice znašajo 8.000,00 SIT (in ne 15.000,00 SIT, kot je navajala tožnica) je pravilna in prepričljiva. Sodišče prve stopnje je torej potrebe eno in pol letne hčere pravdnih strank v znesku 40.000,00 SIT (poleg zgoraj naštetih še 10.000,00 SIT za jasli, 1.500,00 SIT za lutkovne predstave, 5.000,00 SIT za hrano in 10.000,00 SIT, kot sorazmerni del stanovanjskih stroškov) ugotovilo pravilno. Tudi potrebe štiriletnega sina pravdnih strank znašajo po ugotovitvi sodišča prve stopnje 40.000,00 SIT in so pravilno ugotovljene. Pritožnica razen glede ugotovitev o stanovanjskih stroških (glede katerih je bilo na pritožbene navedbe odgovorjeno zgoraj), zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s sinovimi potrebami, ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo otroški dodatek, ki ga tožnica prejema za vsakega od mladoletnih otrok (skupaj 14.742,00 SIT mesečno). Res je, da je otroški dodatek, glede na pogoje za njegovo pridobitev, predvsem pomoč otrokom v družinah z nižjimi prejemki, vendar pa je z njim pokrit del otrokovih potreb in ni nobenega razloga, da se pri določitvi višine preživnine, ne bi upošteval. Neutemeljena je pritožbena trditev, da priznana preživnina pokriva le golo preživljanje otrok. Pri ugotavljanju njunih potreb je namreč sodišče upoštevalo tudi stroške lutkovnih igric, ki jih obiskujeta otroka, ter igrač. Željo tožnice, da bi otrokoma nudila več, kot jima lahko nudi sedaj, pritožbeno sodišče sicer razume, vendar pa je treba pri določitvi višine preživnine poleg potreb otrok upoštevati tudi možnosti obeh staršev. Glede na vse zgoraj navedene okoliščine je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe 79. člena ZZZDR povsem pravilno porazdelilo breme preživljanja med pravdni stranki. Pri tem je upoštevalo dejstvo, da ima toženec višje dohodke kot tožnica; pa tudi okoliščino, na katero tožnica ponovno opozarja v pritožbi, da tožniku ostaja več prostega časa, saj se z otrokoma ne ukvarja in je tožnici praktično v celoti prepuščena skrb za varstvo in vzgojo otrok. Preživnina v višini 20.000,00 SIT za vsakega od otr ok je primerna. Pritožničine trditve, da toženec dela razliko med otrokoma in da z njima nima stikov, pa na višino preživnine ne morejo vplivati, zato se višje sodišče z njimi ni ukvarjalo. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo natančno in pravilno; kot je bilo že pojasnjeno, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitane, niti nobene od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o tožničinih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.