Jedro

Bistvo tožbenega zahtevka je plačilo tožeči stranki, ki je po podizvajalski pogodbi odstopila od te pogodbe in dela ni dokončala, pa ni prejela celotnega plačila za opravljeno delo. S tožbo zahteva plačilo še neplačanega dela situacij v višini podrejenega dolga, ki ga je tožena stranka kot pogodbeni partner obračunala pri vsaki situaciji in za toliko je bilo zmanjšano plačilo tožeči stranki.

Tako se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z ugotavljanjem pogodbeno utemeljenega odstopa od pogodbe, ki v takem primeru izključuje odškodninsko odgovornost tožeče stranke, pri tem pa očitno spregledalo, da predmet pravde ni odškodnina, temveč plačilo za opravljeno delo do odstopa od pogodbe, česar pa tožeča stranka sicer ni dovolj jasno zatrjevala, vsekakor pa je na to smiselno opozarjala v svojih navedbah.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper II. in III. točko izreka sodbe se ugodi in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 186/2014 z dne 25. 2. 2015 izreklo: “I. Zaradi skrčitve tožbenega zahtevka za 40.438,20 EUR se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 209363/2013 z dne 23. 12. 2013 v tem obsegu razveljavi. II. Citirani izvršilni sklep se razveljavi tudi v preostalem delu, po katerem je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 63.288,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2013 dalje do plačila in 369,37 EUR izvršilnih stroškov, ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne. III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 4.584,85 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.”

2. Zoper sodbo (II. in III. točka izreka) je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, vse pod izvršbo.

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo, tožeči stranki pa naloži v plačilo dodatne stroške pritožbenega postopka in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.

5. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za 40.408,20 EUR skrčil tožbeni zahtevek, zato je v tem obsegu razveljavilo izvršilni sklep in v nadaljevanju obravnavalo preostali zahtevek za plačilo 63.288,01 EUR s pripadki.

8. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje in sprejelo naslednje materialno pravne zaključke: (-) da je bila 3. 6. 2013 podpisana podizvajalska pogodba, s katero se je tožnik kot podizvajalec zavezal za toženca kot glavnega izvajalca opraviti gradbeno obrtniška dela za pogodbeno vrednost 1.212.511,21 EUR; (-) da je bilo dogovorjeno, da sme toženec pri vsaki situaciji odračunati 4 % manipulativnih stroškov, sicer pa je način obračuna tožnikovih del funkcionalni ključ v roke (vse 4. člen); (-) da je tožnik soglašal, da se vsi členi gradbene pogodbe ... in njenega dodatka št. 1 na podlagi sporazuma o skupnem nastopu smiselno prenašajo na podizvajalca (tožnika) po načelu “back to back” za njegova pogodbena dela (3. člen); (-) da sta se glede načina plačila stranki dogovorili, da bodo za 790.180,17 EUR pogodbene vrednosti posamezno izdanih in potrjenih situacij sklenjene asignacijske pogodbe med naročnikom (E. ... d.o.o.), izvajalcem (tožencem), podizvajalcem (tožnikom) in banko (H. A. A. B.), za preostalo pogodbeno vrednost v višini 373.830,60 EUR pa tožnik prevzema podrejeni dolg (vrednost stanovanja B-1-1; 4SS), zato se plačila izvajajo v sorazmernem deležu z asignacijsko pogodbo in podrejenim dolgom (5. člen); (-) da se je tožnik nadalje zavezal predložiti tožencu garancijo za dobro izvedbo del v višini 10 % pogodbene vrednosti v roku 45 dni po podpisu pogodbe, katere upravičenec je naročnik (6. člen); (-) da je po podpisu podizvajalske pogodbe tožnik začel z deli, za kar je tožencu izstavljal mesečne situacije in na podlagi 1. situacije je bil tožencu izstavljen račun št. ... z dne 3. 6. 2013 za 5.063,37 EUR (A 9), ki je bil plačan v višini 3.564,72 EUR, 2. začasno situacijo z dne 4. 7. 2013 za 55.562,19 EUR (A 10) je toženec plačal 26. 8. 2013 v višini 36.894,48 EUR, 3. začasno situacijo z dne 2. 8. 2013 za 80.034,97 EUR (A 11) je toženec plačal 21. 11. 2013 v višini 53.114,93 EUR, in 4. situacijo z dne 2. 9. 2013 za 64.649,69 EUR (A 12) je plačal 17. 1. 2014 v višini 40.408,20 EUR (kar med strankama ni sporno); (-) da je toženec situacije plačeval tako, da je najprej odštel 4 % manipulativnih stroškov, nato pa od dobljenega zneska še 30,83 % podrejenega dolga, ki ga je toženec izračunal glede na prevzeti podrejeni dolg 373.830,60 EUR v razmerju do celotne pogodbene vrednosti 1.212.511,21 EUR (kar znaša 30,83 %); (-) da zatrjevanje tožnika, da si je toženec zadrževal večji delež podrejenega dolga, kot ga je sam prevzel po gradbeni pogodbi, ni utemeljeno, saj je po točki 3.14 gradbene pogodbe toženec pristal sofinancirati gradnjo z zneskom 2.211.380,40 EUR podrejenega dolga, kar predstavlja 16,80 % od pogodbene vrednosti njegovih del v višini 13.166.194,12 EUR, saj to ne pomeni, da se je to razmerje (16,80 %) po načelu “back to back” smiselno preneslo na podizvajalsko pogodbo, saj se je z njo tožnik zavezal prevzeti bistveno večji delež podrejenega dolga, po 5. členu znaša 373.830,60 EUR, kar predstavlja 30,83 % pogodbene vrednosti njegovih del v znesku 1.212.511,21 EUR; (-) ker sta se pravdni stranki v 4. členu podizvajalske pogodbe dogovorili, da sme toženec od vsake situacije zadržati 4 % manipulativnih stroškov, je toženec od dobljene vrednosti nato upravičeno odštel še 30,83 % podrejenega dolga (in ne 12,80 %, kot ga je izračunal tožnik po odštetju 4 % manipulativnih stroškov) in si po izstavljenih situacijah ni odračunal več, kot mu pripada; (-) da je neutemeljeno sklicevanje, da toženec ne bi smel zadrževati sredstev iz naslova podrejenega dolga, ker ga v skladu z določili gradbene pogodbe v korist tožnika ni zavaroval s hipoteko v zemljiški knjigi, kot je svojega, saj sta Gradbeno pogodbo 20. 9. 2012 (A 6) sklenili E. ... d.o.o. kot naročnik (investitor) ter toženec (poslovodeči izvajalec) in P. ... d.o.o. (izvajalec) kot izvajalca in z njo so se pogodbene stranke v točki 4.10 dogovorile glede načina plačila tako, da bo investitor potrjene situacije v višini 83,20 % plačal preko kreditodajalca (banke) v roku 60 dni od potrditve situacije, tako da bo ta del plačala banka neposredno izvajalcu (oz. njegovim podizvajalcem) preko asignacijskih pogodb, preostali del (16,80 %), ki se nanaša na podrejeni dolg, pa bo kompenziran s stanovanji, vendar šele takrat, ko bodo do banke poravnane vse obveznosti naročnika (E. ... d.o.o.); (-) da so za zavarovanje zadržanega zneska 2.211.380,40 EUR dogovorili, da bodo stranke še pred začetkom del sklenile zastavno pogodbo z ustanovitvijo maksimalne hipoteke v tej višini z rokom zapadlosti 54 mesecev na nepremičninah v k.o. B. ..., pri čemer bo hipoteka vpisana z zastavnimi pravicami H.d.d., po tem, ko bo na objektu vzpostavljena etažna lastnina, pa se sklene kupoprodajna pogodba, na podlagi katere bosta izvajalca postala lastnika stanovanj v prvih dveh etažah objekta, in se bo kupnina zanje poračunala z zadržanimi sredstvi v višini 16,80 % od vsake mesečne situacije; (-) da je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska za parcelo št. 323/2 k.o. 1736 - B. ..., da je na njej že od 8. 5. 2013 dalje vknjižena maksimalna hipoteka v korist toženca za njegovo terjatev 2.400.000,00 EUR, ki bo dospela v plačilo 6. 5. 2017 (A 8); (-) da po oceni sodišča ne drži, da bi lahko podrejeni dolg učinkoval za tožnika šele z ustanovljenim zavarovanjem, to je z vknjižbo hipoteko v njegovo korist v zemljiško knjigo, saj je hipoteka zgolj sredstvo zavarovanja terjatve (podrejenega dolga banki) in na sam obstoj oziroma nastanek terjatve ne vpliva in ni konstitutivni element nastanka podrejenega dolga in takšna narava iz gradbene pogodbe z dodatkom tudi ni razvidna; (-) da si je toženec zavarovanje s hipoteko izpogajal pri sklenitvi gradbene pogodbe z naročnikom (investitorjem) kot lastnikom zemljišča, tožnik pa je sklepal (zgolj) podizvajalsko pogodbo z glavnim izvajalcem, ki ni lastnik zemljišča, na katerem naj bi se ustanovila maksimalna hipoteka, da si je tožnik to zavarovanje prav tako izpogajal s tožencem ob sklenitvi podizvajalske pogodbe, slednji tekom postopka niti ni zatrjeval, iz pričevanja S. B. pa izhaja, da je bilo o zavarovanju tožnikovega podrejenega dolga govora šele po sklenitvi podizvajalske pogodbe, ko sta se v zvezi s tem pravdni stranki dogovarjali za sklenitev aneksa in da sta se pravdni stranki po sklenitvi podizvajalske pogodbe dogovarjali o sklenitvi zavarovanja za podrejeni dolg, je potrdil tudi zaslišani direktor tožeče stranke T. S.; (-) ker tožnik zaradi precejšnjega dela zadržanih sredstev ni zmogel plačevati svojih pod izvajalcev, ki so bili hkrati tudi dobavitelji materiala (e-dopis tožnika z dne 2. 10. 2013, B 11), je tožnik nato v oktobru 2013 prekinil z deli.; (-) da tožnik ni samo prekinil z deli (do izpolnitve svojih zahtev), ampak je konec oktobra 2013 smiselno odstopil od pogodbe, je razvidno iz ravnanja strank, ki sta se dogovarjali o sporazumni razvezi pogodbe, ker pa do podpisa sporazuma ni prišlo, si je tožena stranka namesto tožnika v nadaljevanju izbrala druge podizvajalce in z njimi nadaljevala dela na objektu in je torej pristala na tožnikov odstop od pogodbe;

9. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo; (-) da tožnik ni imel utemeljenih razlogov za odstop od pogodbe, saj ima na podlagi točke 26.4 gradbene pogodbe izvajalec pravico brez odškodninske odgovornosti odstopiti od pogodbe, kadar naročnik med drugim: zamuja s plačilom posamezne situacije za več kot 15 dni (vendar ima v tem primeru izvajalec na izbiro, da odstopi od pogodbe, ali pa prekine z deli za čas do polnega plačila), če brez utemeljenega razloga zavrne začasno situacijo, ali če v korist izvajalca ne pristopi k ustanovitvi maksimalne hipoteke; (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je začasna situacija dospela v plačilo v roku 60 dni od njene izstavitve (razvidno tudi iz točke 4.5 gradbene pogodbe) in da sta bili tako 1. kot 2. začasna situacija plačani pravočasno. 3. začasno situacijo za plačilo 80.034,97 EUR je tožnik izstavil 2. 8. 2013 in jo je toženec plačal 21. 11. 2013 v znesku 53.11,93 EUR in ker bi jo moral plačati najkasneje do 1. 10. 2013, to pomeni, da je s plačilom zamujal 51 dni, 4. začasno situacijo za plačilo 64.649,69 EUR je tožnik izstavil 2. 9. 2013 in jo je toženec plačal 17. 1. 2014 v znesku 40.408,20 EUR, ker bi jo moral plačati 1. 11. 2013, to pomeni, da je bil s plačilom v zamudi 45 dni, toda glede zamude s plačilom nespornega dela terjatve (kar predstavlja del, ki ga je tožena stranka morala plačati, ko je odštela 4 % manipulativnih stroškov in podrejeni dolg) toženec ni bil več v razmerju s tožnikom, ampak s prevzemnikom terjatve ... F. d.o.o., kateremu je tožnik odstopil obe nesporni terjatvi iz 3. in 4. situacije še pred njuno zapadlostjo; (-) tožnik je namreč toženca 30. 8. 2013 obvestil, da je terjatev po 3. začasni situaciji v znesku 53.144,93 EUR z valuto 7. 10. 2013 odstopil … F. d.o.o. (B 4), s tem se je tožnik odrekel razpolagalni pravici s terjatvijo, saj jo je preknjižil na novega upnika ... F. d.o.o., toženec pa je s podpisom obvestila potrdil, da bo priznano terjatev plačal prevzemniku in enako je bil odstopljen nesporni del terjatve iz 4. začasne situacije, saj je z obvestilom dolžniku 23. 9. 2013 (B 5) je bil toženec obveščen o odstopu nespornega dela terjatve v višini 40.408,20 EUR z zapadlostjo 11. 11. 2013, kar mora toženec plačati ... F. d.o.o., toženec pa je s podpisom potrdil, da bo priznano terjatev plačal novemu upniku (B 5); (-) ker v primeru odstopa terjatve preidejo na prevzemnika tudi stranske pravice, med katerimi je pravica do obresti (prvi odstavek 418. člena OZ), v tej pravdi tožnik ne more terjati plačila zakonskih zamudnih obresti od nepravočasno plačane prenesene terjatve (nespornega dela 3. in 4. začasne situacije) in tako ni utemeljen njegov odstop od pogodbe, ki se nanaša na nepravočasno plačilo začasnih situacij.

10. Kot je sodišče prve stopnje še presodilo v zvezi z odstopnim razlogom, ki se nanaša na zavrnitev začasne situacije in ki ga tožnik opira na 5. končno situacijo, je tožnikova verzija 5. situacije bila izdana 1. 10. 2013 za 180.732,73 EUR (z zapadlostjo 60 dni) (A 16), toženčeva pa 30. 9. 2013 za preplačilo 35.248,11 EUR (B 41) in ker je tožnik odstopil od pogodbe kmalu po njeni izdaji, terjatev iz 5. situacije ne more biti premet odstopa, saj v tistem času sploh še ni zapadla v plačilo; (-) neutemeljeno je tožbeno sklicevanje na neplačilo začasne situacije kot razlog za tožnikov odstop od pogodbe.

11. Sodišče je presodilo, da ustanovitev maksimalne hipoteke kot zadnji razlog odstopa po 26.4. točki gradbene pogodbe ni bila konstitutiven element podizvajalske pogodbe; (-) zavarovanje podrejenega dolga ni bilo predmet pogajanj ob sklenitvi podizvajalske pogodbe, tožnik kot podizvajalec pa ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo to zavarovanje po načelu “back to back” smiselno preneseno iz gradbene pogodbe, saj sta toženec (in P. G. d.o.o.) gradbeno pogodbo sklenila kot izvajalca z lastnikom nepremičnine, na katerem je bila ustanovljena hipoteka, torej s posebnimi pogajanji in z njegovim sodelovanjem, tožnik pa se je za zavarovanje podrejenega dolga s tožencem pogajal šele po sklenitvi podizvajalske pogodbe in sporazum v obliki aneksa glede tega med njima ni bil dosežen, sodišče pa v avtonomno pogodbeno voljo strank ne more posegati.

12. Sodišče je na podlagi prej navedenih zaključkov ugotovilo, da je tožena stranka od izstavljenih štirih začasnih situacij zadržala le toliko, kot je bila pogodbeno upravičena, in da tožeča stranka na podlagi točke 26.4 gradbene pogodbe ni upravičeno odstopila od pogodbe.

13. Presodilo je, da je neutemeljen tožbeni zahtevek za plačilo premalo plačanih situacij in zakonskih zamudnih obresti v času zamude s plačilom nespornega dela 3. in 4. situacije in ga zato v celoti zavrnilo.

14. Presodilo je še, da dejstvo, da je tožnik odstopil od pogodbe, ne pomeni, da so pogodbena določila zanj prenehala veljati in ima glede zadržanih sredstev iz prevzetega podrejenega dolga še vedno terjatev do toženca, ki pa jo lahko uveljavlja šele takrat, ko bodo do banke poravnane vse obveznosti iz tega gradbenega projekta.

15. Ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, je posledično razveljavilo izvršilni sklep VL 209363/2013 tudi v delu, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo terjatve 63.288,01 EUR z obrestmi in 369,37 EUR izvršilnih stroškov.

16. Tožena stranka je v pobot uveljavljala nasprotno terjatev šele podredno, če bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. Ker ga je sodišče zavrnilo, se z nasprotno terjatvijo iz pobotnega ugovora ni ukvarjalo.

17. Pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer v skladu z določbo drugega odstavka 350.člena ZPP po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3.,6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

18. Pritožba je med drugim navedla, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo bistvo celotne zadeve oziroma spregledalo dejstvo, da je tožeča stranka utemeljeno odstopila od pogodbe in prenehala z deli, pri čemer sodišče prve stopnje ne upošteva določil zadnjega stavka 26.4. člena glavne pogodbe, ki določa način poplačila v primeru odstopa od pogodbe.

19. Kot trdi pritožba, je dejstvo, da je tožeča stranka smiselno in utemeljeno odstopila od pogodbe, za kar ji gre plačilo za do tedaj izvedena dela. Sodišče prve stopnje je (točka 30. izpodbijane sodbe) navedlo, da je tožeča stranka smiselno odstopila od pogodbe, kar je razvidno iz ravnanja strank oziroma da je tožena stranka pristala na odstop od pogodbe. Takšna ocena sodišča prve stopnje je pravilna, vendar pa nasprotuje izreku sodbe in ostalim razlogom, s katerimi sodišče ocenjuje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

20. Pritožba še navaja, da sodišče prve stopnje v zaključku točke 33. izpodbijane sodbe pritrjuje tožeči stranki, da ima še vedno terjatev glede zadržanih sredstev, ki pa jo lahko uveljavlja šele tedaj, ko bodo do banke poravnane vse obveznosti iz naslova gradbenega projekta. Takšno stališče sodišča bi bilo smiselno, v kolikor bi pogodba dejansko vsebovala določilo glede pogojne terjatve oziroma v kolikor bi bilo plačilo pogojeno z obveznostmi, ki jih imajo ostali do banke. Glede na dejstvo, da pa sta pravdni stranki izrecno zapisali pogoje plačila oziroma da je tožeča stranka utemeljeno odstopila od pogodbe, pa je brez dvoma tožena stranka dolžna poravnati vse, kar je tožeča stranka dejansko izvedla do odstopa oziroma vse do izstavitve IV. oziroma V. začasne situacije.

21. Pritožbeno sodišče iz povzetih navedb pritožbe ugotavlja, da je bistvo tožbenega zahtevka plačilo tožeči stranki, ki je po podizvajalski pogodbi odstopila od te pogodbe in dela ni dokončala, pa ni prejela celotnega plačila za opravljeno delo. S tožbo zahteva plačilo še neplačanega dela situacij v višini podrejenega dolga, ki ga je tožena stranka kot pogodbeni partner obračunala pri vsaki situaciji in za toliko je bilo zmanjšano plačilo tožeči stranki.

22. Tako se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z ugotavljanjem pogodbeno utemeljenega odstopa od pogodbe, ki v takem primeru izključuje odškodninsko odgovornost tožeče stranke, pri tem pa očitno spregledalo, da predmet pravde ni odškodnina, temveč plačilo za opravljeno delo do odstopa od pogodbe, česar pa tožeča stranka sicer ni dovolj jasno zatrjevala, vsekakor pa je na to smiselno opozarjala v svojih navedbah.

23. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, potem ko je ugotovilo, da je tožeča stranka od pogodbe odstopila in da je tožena stranka v odstop privolila, pa je v nadaljevanju presodilo, da pogodbena določila za tožečo stranko niso prenehala veljati.

24. Takšen materialnopravni zaključek je zmoten, saj pogodba, ki ne velja, ne more več zavezovati in biti pravna podlaga za urejanje medsebojnih razmerij, temveč bi moralo sodišče prve stopnje presojati sporno razmerje skladno z določbo 111. člena OZ(1) , ki ureja učinke razvezane pogodbe.

25. Teh pravnih posledic pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in je zmotno presodilo, da za tožečo stranko še velja podizvajalska pogodba, po kateri bo plačilo zadržanih sredstev lahko terjala šele takrat, ko bodo do banke poravnane vse obveznosti.

26. Ob razvezi pogodbe nastopijo takojšni učinki razvezane pogodbe, ki se kažejo v reparacijskih zahtevkih in stranka ima v takšnem primeru pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Če vrnitev ni mogoča ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi (kar je zlasti pri storitvenih obveznostih), je treba nadomestiti vrednost dosežene koristi.(2)

27. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in se z drugimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo.

28. Pritožbeno sodišče je po povedanem pritožbi glede izpodbijane II. in III. točke izreka sodbe ugodilo in v tem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP), saj pritožbeno sodišče o zadevi ne more odločiti samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Odločitvi o glavni stvari je posledično sledila odločitev glede stroškov postopka (III. točka izreka sodbe).

29. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

30. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tožbenim zahtevkom pravilno uporabiti materialno pravo in če bo potrebno ugotavljati dejansko stanje in pravilno uporabiti materialno pravo v zvezi s pobotno terjatvijo tožene stranke.

Op. št. (1): 111. člen OZ se glasi: “(1) Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode.(2) Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala.(3) Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb.(4) Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti.(5) Stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.” Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS III Ips 34/2012 z dne 17. 6. 2014.