Jedro

V 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo zavrže, če je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba. To določbo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu uporabilo zmotno. Za položaj, da je „o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba“ gre namreč le takrat, kadar je sodišče že presodilo utemeljenost tožbe iste stranke zoper isti akt uprave, pa se enaka tožba iste stranke zoper isti upravni akt ponovno predloži v presojo sodišču prve stopnje, ne pa takrat, ko gre za presojo utemeljenosti dveh tožb iste stranke zoper dva različna akta uprave, s katerima je bilo odločeno o isti zadevi iste stranke (v tem primeru stroškov postopka v zvezi z informativnim izračunom tožničine dohodnine za leto 2011).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 80/2013-16 z dne 9. 6. 2014 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, Izpostave Sežana, št. DT 4210-5455/2012-2 z dne 10. 10. 2012, odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške postopka v višini 382,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, Izpostave Sežana, št. DT 4210-5455/2012-2 z dne 10. 10. 2012. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zahtevi zavezanke K. P. (v nadaljevanju tožnice) za vračilo stroškov postopka v zvezi z njenim ugovorom zoper informativni izračun dohodnine za leto 2011 ne ugodi; da stranka trpi svoje stroške v tem postopku; da davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnila z odločbo, št. DT-499-01-426/2012-2 z dne 4. 2. 2013. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da iz zadeve, ki se je pri tem sodišču vodila kot III U 79/2013, izhaja, da je v njej tožnica izpodbijala odločitev prvostopenjskega davčnega organa o stroških, ki so ji nastali v postopku odmere dohodnine za leto 2011, končanem z odločbo istega organa, št. DT 04-04132-0 z dne 24. 9. 2012. Zadeva III U 79/2013 je bila izdana pravnomočno dne 9. 5. 2014, s katero je bilo tožničini tožbi ugodeno. Ker je bila v isti zadevi že izdana pravnomočna sodba, je sodišče tožbo v tem upravnem sporu zavrglo na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 3. Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da se v zvezi s povračilom njenih stroškov postopka v isti zadevi (informativni izračun dohodnine za leto 2011) vodita dva ločena postopka. Upravni organ prve stopnje je z različnima pravnima aktoma (odločbo in v tem postopku izpodbijanim sklepom) dvakrat odločil o isti stvari. S tem ko je izdal kasnejši (v tem upravnem sporu izpodbijani sklep), je kršil pravila upravnega postopka in tožnici povzročil še ene stroške upravnega postopka in upravnega spora. Zahteva povračilo stroškov v tem upravnem sporu.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo o tožničini zahtevi za povračilo stroškov upravnega postopka v zvezi z informativnim izračunom njene dohodnine za leto 2011 odločeno z dvema aktoma prvostopenjskega davčnega organa, in sicer:

(1) s sklepom z dne 10. 10. 2012, s katerim je bilo povračilo stroškov zavrnjeno; tožničino pritožbo je tožena stranka zavrnila s svojo odločbo z dne 4. 2. 2013; sodišče prve stopnje pa je tožničino tožbo z izpodbijanim sklepom zavrglo, ker da je bilo v stvari že odločeno (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), in ta sklep je predmet presoje v tem pritožbenem postopku;

(2) z odločbo prvostopenjskega davčnega organa, št. DT 04-04132-0 z dne 24. 9. 2012, s katero je bilo med drugim ugotovljeno, da posebni stroški postopka niso nastali; na tožničino pritožbo je tožena stranka z odločbo, št. DT-499-01-421/2012-2 z dne 4. 2. 2013(1)), spremenila izrek prvostopenjske odločbe glede stroškov in navedla, da se zahteva za stroške postopka zavrne; sodišče prve stopnje pa je s sodbo III U 79/2013-12 z dne 9. 5. 2014 tožbi ugodilo in odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek, da določi višino stroškov, ki naj se tožnici povrnejo. Ta sodba je pravnomočna. Vrhovno sodišče pa ni obveščeno, ali je prvostopenjski organ o stroških postopka v ponovnem postopku že odločil. 6. Glede na takšno nezakonito stanje odločanja o tožničinih stroških informativnega izračuna dohodnine za leto 2011 Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka v upravnem sporu, saj bi moralo za odpravo opisanega nezakonitega stanja na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpraviti, ne pa da je tožbo zavrglo na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki ga je tudi zmotno uporabilo. Izpodbijani sklep davčnega organa z dne 10. 10. 2012 je namreč obremenjen z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 4. točke prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je kršena določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. To pa pomeni, da izpodbijani sklep ne bi smel biti izdan, saj je bilo ob njegovi izdaji o isti stvari že odločeno v odločbi istega organa z dne 24. 9. 2012. 7. V 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo zavrže, če je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba. To določbo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu uporabilo zmotno. Za položaj, da je „o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba“ gre namreč le takrat, kadar je sodišče že presodilo utemeljenost tožbe iste stranke zoper isti akt uprave, pa se enaka tožba iste stranke zoper isti upravni akt ponovno predloži v presojo sodišču prve stopnje, ne pa takrat, ko gre za presojo utemeljenosti dveh tožb iste stranke zoper dva različna akta uprave, s katerima je bilo odločeno o isti zadevi iste stranke (v tem primeru stroškov postopka v zvezi z informativnim izračunom tožničine dohodnine za leto 2011).

8. V obravnavnem primeru, ko gre za dva akta davčnega organa, s katerima je bilo odločeno o isti zadevi (stroški postopka v zvezi z informativnim izračunom tožničine dohodnine za leto 2011), o isti zadevi v upravnem sporu še ni bila izdana pravnomočna odločba, kot zmotno meni sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, saj je sodišče prve stopnje s sodbo III U 79/2013-12 z dne 9. 5. 2014 po vsebini presojalo le zakonitost odločbe prvostopenjskega organa z dne 24. 9. 2012, z izpodbijano sodbo pa je nezakonito zavrglo tožničino tožbo zoper izpodbijani sklep, čeprav bi jo moralo zaradi kršitev pravil upravnega postopka obravnavati po vsebini na podlagi 64. člena ZUS-1. S tem pa je storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. 9. V 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, če spozna, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. čelna ZUS-1), pa sodišče v svojem postopku takih kršitev ni odpravilo in ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1. V 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 pa je določeno, da se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka); v tretjem odstavku pa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je v tem primeru prvostopni davčni organ, s tem ko je 10. 10. 2012 izdal še izpodbijani sklep, pred tem pa je o isti stvari - namreč o stroških postopka - odločil z odločbo z dne 24. 9. 2012, kršil določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, kar pa je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa.

11. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ preizkusi zahtevo (vlogo stranke) in jo s sklepom zavrže če: "se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo“. Prav to, da se je o isti upravni zadevi - stroških upravnega postopka - že vodil upravni postopek, saj je bila ob izdaji izpodbijanega sklepa dne 10. 10. 2012 že izdana odločba istega organa z dne 24. 9. 2012 (ki je bila kasneje s sodbo sodišča prve stopnje odpravljena in zadeva vrnjena v nov postopek z napotkom, da naj se določi višina stroškov, ki naj se tožnici priznajo), pa se je zgodilo v tem primeru.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena utemeljeni pritožbi ugodilo in odpravilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, s katero je obremenjen izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča, tako da je ta sklep sodišča prve stopnje spremenilo ter na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt. Prvostopenjski upravni organ bo torej moral, če že ni, izvršiti sodbo prvostopenjskega sodišča III U 79/2013-12 z dne 9. 5. 2014 in v ponovnem postopku odločiti o povračilu tožničinih stroškov upravnega postopka.

K II. točki izreka:

13. Ker je tožnica s pritožbo uspela, Vrhovno sodišče pa je sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt upravnega organa, je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in stroških pritožbenega postopka. Pri odmeri stroškov upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je Vrhovno sodišče skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 te stroške določilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Pri tem je uporabilo določbe Pravilnika, ki so veljale v času začetka sodnega postopka na prvi stopnji (upravnega spora, tožba vložena dne 13. 3. 2013), saj gre za povrnitev stroškov za že opravljena procesna dejanja in bi uporaba Pravilnika o spremembi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki velja od 21. 12. 2013 (ta znižuje višine priznanih pavšalnih zneskov), bila v nasprotju s 155. členom Ustave RS o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Tožnici je tako priznalo stroške upravnega spora v znesku 350,00 EUR. Stroški pritožbenega postopka pa temeljijo na določbi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Na podlagi tarifne številke 3210 se tožnici prizna 27,20 EUR nagrade za postopek s pritožbo in 5,44 EUR zahtevanih materialnih stroškov po tar. št. 6002. Tožena stranka je tako dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 382,64 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa.

14. Vrhovno sodišče pa pri izračunu sodnih stroškov ni upoštevalo stroškov sestave pritožbe v upravnem postopku v višini 72,00 EUR, ki jo je sestavila njena pooblaščenka družba A., d. o. o., Pravno in davčno svetovanje, Ljubljana, ker se po drugem odstavku 14. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 86/2005) pooblaščencem, ki niso odvetniki, priznajo le stroški, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov in stroškov za bivanje, ne pa tudi za zastopanje v obliki sestave vloge.

15. Vračilo plačanih sodnih taks pa bo v skladu z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1) : V 3. točki odločbe je organ prve stopnje navedel „Posebni stroški v tem postopku niso nastali.“ Upravni organ druge stopnje pa je v pritožbenem postopku to točko izreka odločbe organa prve stopnje spremenil, tako da se glasi: „Zahteva za stroške postopka se zavrne.“.