Jedro

Tožena stranka je tožnikom v spornem obdobju arbitrarno posegla v osnovno plačo tožnikov in jo posledično nezakonito znižala. Kriteriji za doseganje pričakovanih delovnih rezultatov delavcev pri toženki niso bili vnaprej znani, prav tako toženka v dokaznem postopku ni niti zatrjevala, da bi uporabila kriterije ali jih v dokaznem postopku predložila. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnikom pripada plača v skladu s podpisanimi pogodbami o zaposlitvi in jih tožena stranka ne more enostransko spreminjati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna: - prvo tožeči stranki za obdobje od julija 2011 do julija 2013 obračunati bruto zneske in od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke in izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnih iz izreka (I. točka izreka) in izplačati še znesek 112,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka); - drugo tožeči stranki za obdobje od julija 2011 do avgusta 2013 obračunati razliko v plači v bruto zneskih, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke in izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnih iz izreka (III. točka izreka) in izplačati še znesek 168,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2015 dalje do plačila (IV. točka izreka); - tretje tožeči stranki za obdobje od julija 2011 do julija 2013 obračunati bruto zneske razlik v plači, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke in izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnih iz izreka (V. točka izreka); - četrto tožeči stranki za obdobje od julija 2011 do junija 2013 obračunati bruto zneske razlik v plači, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke in izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnih iz izreka (VI. točka izreka); - peto tožeči stranki za obdobje od julija 2011 do februarja 2012 obračunati bruto zneske razlik v plači, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke in izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnih iz izreka (VII. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna prvo tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 247,29 EUR, drugo tožeči stranki v višini 286,34 EUR, tretje tožeči stranki v višini 182,22 EUR, četrto tožeči stranki v višini 364,43 EUR in peto tožeči stranki v višini 221,26 EUR, vse v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VIII. - XII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožečih strank s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožečim strankam pa v vsakem primeru naloži plačilo pritožbenih stroškov. Zatrjuje, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevku tožečih strank ugodilo, saj tožeče stranke niso izpolnile procesne predpostavke iz prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ker niso predhodno uveljavljale pravic pri delodajalcu. Meni, da iz zakonske dikcije četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 izhaja, da lahko delavec tožbo vloži, ne da bi čakal na potek 8-dnevnega roka za delodajalčevo izpolnitev, kar pa še po mnenju pritožbe ne pomeni, da mu ni treba od delodajalca predhodno pisno zahtevati, da le-ta svoje obveznosti iz delovnega razmerja izpolni. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je bila plača tožečim strankam znižana nezakonito, arbitrarno in brez predhodnega pridobljenja soglasja tožečih strank. Navaja, da je odtegnjeni del plače v konkretnem primeru predstavljal del, ki se je nanašal na pričakovane delovne rezultate pri delodajalcu in ne na dodatek za delovno uspešnost. Ker tožeče stranke pri svojem delu - realizacija projektov niso bile dovolj uspešne in so družbi posledično povzročale izgubo, jim je bila vsem v enakem odstotku znižana plača. Slabi rezultati so bili posledica različnih razlogov na strani delavcev (odsotnost z dela, neproduktivnost, slaba strokovna usposobljenost). Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala kriterije za doseganje pričakovanih delovnih rezultatov predhodno objaviti in delavce seznaniti z njimi ter da bi nedoseganje rezultatov morala individualizirati na način, da bi bilo oceno mogoče preveriti. Tožena stranka je namreč v izogib odpuščanju iz poslovnih in drugih zakonitih razlogov tožečim strankam od pogodbeno dogovorjenega zneska plače odtegnila del, ki se nanaša na upoštevanje zahtevnosti delovnega mesta posameznega zaposlenega in pričakovane delovne rezultate. Meni, da je do znižanja plače prišlo na zakonit način. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dogovor med toženo stranko in prvo do četrto tožečo stranko potrebno šteti za ničen, saj so tožeče stranke aneks k pogodbi o zaposlitvi podpisale popolnoma prostovoljno, brez ugovorov in brez kakršnekoli prisile. Poudarja, da se je za podpis drugega aneksa v marcu 2013 odločilo znatno manjše število delavcev. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da pogoji za izplačilo zadržanih plač, niso bili izpolnjeni. V prvem aneksu, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2013 je tožena stranka izplačilo 10 % zadržanega mesečnega zneska osnovne bruto plače vezala na izpolnitev cilja 38 milijonov EUR čistih prihodkov od prodaje, v drugem aneksu z dne 1. 3. 2013 pa na pozitivno poslovanje programov "stari sistemi". Tako je bil v mesecu marcu 2013 sklenjen drugi aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki je določal, da se delavcu mesečno še dodatno zadrži del plače v višini 10 % osnovne bruto plače od 1. 3. 2013 do najkasneje 31. 12. 2013. Zadržanje dela plače po tem aneksu se je toženec zavezal prekiniti takoj v naslednjem mesecu po preteku treh zaporednih mesecev, v katerih bo poslovanje programov "stari sistemi" pozitivno. Ker skupina "stari sistemi" v letu 2013 nobene tri zaporedne mesece ni poslovala pozitivno in je poslovno leto zaključila negativno, v letu 2013 tudi pogoj po drugem aneksu ni bil izpolnjen. V zvezi z zadržanjem dela plače, po mnenju pritožbe, ni šlo za prevalitev poslovnega rizika na zaposlene, saj so zaposleni, ki so se odločili za podpis bodisi enega bodisi obeh aneksov k pogodbi o zaposlitvi s tem sprejeli individualno tveganje v zvezi z "naložbo", ki bo v najboljšem primeru na vloženi znesek lahko prenesla 4 %, v najslabšem pa bi vloženo izgubili. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in predpravdnih stroških. Meni, da če je sodišče štelo predpravdni dopis - zahtevek na delodajalca kot potreben, za izvensodno rešitev spora, je to v nasprotju z odločitvijo sodišča prve stopnje, da delavci svoje pravice lahko neposredno uveljavljajo pred sodiščem brez predhodne zahteve pri delodajalcu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Iz vsebine pritožbe izhaja, da očita bistveno kršitev zaradi nestrinjanja z materialnopravnim stališčem sodišča, da lahko denarne terjatve tožniki uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, brez predhodne zahteve za izpolnitev obveznosti ali odpravo kršitve pri delodajalcu, torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Tožniki so s tožbenim zahtevkom zahtevali izplačilo razlike v plači, ki bi jim pripadala po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tako je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožniki do vtoževane razlike v plači niso upravičeni, ker niso predhodno uveljavljali sodnega varstva pri toženi stranki, zaradi česar naj ne bi bile podane procesne predpostavke za vodenje tega individualnega delovnega spora. Tožbeni zahtevek iz naslova razlike v plači je čisti denarni zahtevek, ki ga lahko tožniki uveljavljajo neposredno na sodišču na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je toženka plačo tožnikom v obdobju od julija 2011 do februarja 2012 izplačevala nižjo plačo od tiste, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, z obrazložitvijo, da niso delali dobro, da so popustili in niso dosegli rezultatov in se je to posledično odrazilo tudi v slabih poslovnih rezultatih; - da tožniki na znižanje plač v tem obdobju niso pristali; - da tožena stranka ni podala trditev glede kriterijev, kaj so minimalno pričakovani delovni rezultati in ni obrazložila kriterijev, na podlagi katerih je ocenjevala nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov; - da je bila prvemu, drugemu, tretjemu in četrtemu tožniku tudi v letu 2013 plača znižana, ker naj bi tožniki na znižanje plače pristali; - da iz aneksov, ki so jih tožniki podpisali, izhaja dogovor med tožniki in toženko, da jim toženka zadrži del plače v višini 10 % od osnovne bruto plače; - da je dogovor med tožniki in toženo stranko o zadržanju plače ničen.

8. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnikom v obdobju od julija 2011 do februarja 2012 povsem arbitrarno posegla v osnovno plačo tožnikov in jo posledično nezakonito znižala. Tožena stranka bi kriterije za doseganje pričakovanih delovnih rezultatov morala predhodno objaviti in delavce seznaniti z njimi in le na tak način bi bilo mogoče tudi v dokaznem postopku preveriti zakonitost znižanja. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kriteriji za doseganje pričakovanih delovnih rezultatov delavcev pri toženki niso bili vnaprej znani, prav tako pa toženka v dokaznem postopku ni niti zatrjevala, da bi uporabila kriterije ali jih v dokaznem postopku predložila. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnikom pripada plača v skladu s podpisanimi pogodbami o zaposlitvi in jih tožena stranka ne more enostransko spreminjati. Pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij namreč onemogoča trajne enostranske posege v bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zato dolžna tožnikom plačati nezakonito odtegnjene zneske plače za leto 2011 in 2012, medtem ko sama višina znižanih plač s strani toženke ni bila prerekana in izhaja iz plačilnih list tožnikov.

9. Tožena stranka je prvemu, drugemu, tretjemu in četrtemu tožniku tudi v letu 2013 plačo znižala, in sicer je v postopku navajala, da so tožniki na znižanje plače pristali. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz aneksov, ki so jih tožniki podpisali, izhaja, da jim toženka zadrži del plače v višini 10 % od osnovne bruto plače in da se zadržani del plače izplačuje v odvisnosti od uspešnosti poslovanja programov "stari sistemi", izpolnitev cilja čisti prihodi od prodaje višine 38 milijonov EUR in da se uspešnost poslovanja ugotavlja letno. Pri tem iz aneksov izhaja, da se bo zadržane zneske na letnem nivoju izplačalo po končanem poslovnem letu v revalorizirani vrednosti s 4 % obrestmi, v 10 dneh od potrditve letnega poročila, če bodo doseženi planirani poslovni rezultati. Ti rezultati niso bili doseženi. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je takšen dogovor med tožniki in toženko o zadržanju plač šteti za ničnega, saj je toženka stranka tožnikom izplačevala nižje plače od dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi.

10. Prvi odstavek 136. člena ZDR-1 izrecno določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plač samo v zakonsko določenih primerih ter da so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, neveljavna. Tako lahko le zakon predpiše, kateri so dopustni odtegljaji od plače in v katerih primerih delodajalec lahko zadrži izplačilo plače. Zakon tudi za posamezno vrsto odtegljaja določi pogoje in omejitve, takšna primera sta izvršba po Zakonu o izvršbi in zavarovanju in pobot po drugem in tretjem odstavku 136. člena ZDR-1, ki pa v konkretnem primeru nista podana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je navedeno določilo v aneksu, s katerim je toženka tožnikom zadržala del plače v višini 10 % od osnovne bruto plače, ničen. Toženka je namreč zadržanje plače vezala na uspešnost svojega poslovanja in prevalila rizik poslovanja na tožnike. Višina zadržanih zneskov izhaja iz plačilnih list tožnika, toženka same višine zneskov tudi ni prerekala, zato je sodišče prve stopnje pravilno toženi stranki naložilo, da izplača tožnikom nezakonito zadržane dele plač v letu 2013. 11. Neutemeljeno pritožba izpodbija odločitev o stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje je stroške pravilno odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT) in pravilno prvemu in drugemu tožniku prisodilo stroške predpravdnega postopka kot potrebne (155. člen ZPP), ker sta tožnika dopis na toženko naslovila s predlogom za izvensodno (torej mirno) rešitev spora, ki je v delovnopravnih sporih še posebej poudarjena.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).