Jedro

Ko gre za zazidano stavbno zemljišče, na katerem ne stoji objekt v lasti upravičenca, je podana ovira za vrnitev nepremičnine v naravi. Pri tem ni pomembno, ali je bil objekt zgrajen z dovoljenjem solastnika ali brez njega. Od uspešne dražbe dalje je bil objekt v lasti tretjih fizičnih oseb, kar predstavlja oviro za vrnitev nepremičnine v naravi. Tožnica bi morala zato svoj zahtevek glede na določbe 42. člena ZDen preoblikovati v odškodninski zahtevek, če bi hotela uspeti v denacionalizacijskem postopku z zahtevkom za vrnitev stavbe v obliki odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 2.12.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice A.A. zoper delno odločbo upravne enote Ljubljana z dne 11.11.2004, s katero je organ prve stopnje zavrnil zahtevo B.B. in tožnice A.A. za denacionalizacijo dela podržavljenega stavbnega zemljišča - stavbe, s parcelno št. 15 k.o. A. v izmeri 22 m2 do 13/16 solastnine, ker je na tem zemljišču zgrajena hiša, ki ni v lasti denacionalizacijskih upravičencev, tožeča stranka pa ni postavila odškodninskega zahtevka namesto vračila v naravi.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri vrnitev podržavljenih zazidanih stavbnih zemljišč ni mogoča, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Ker v obravnavani zadevi ni mogoča vrnitev v naravi zahtevanega zemljišča, ker na zemljišču stoji hiša, ki ni v lasti upravičenca, bi upravičenci lahko namesto vrnitve nepremičnine v naravi v skladu z 42. členom ZDen zahtevali le plačilo odškodnine, česar pa niso zahtevali. Prvostopnemu organu tudi ni mogoče očitati, da bi tožnice ne seznanil s pravnimi posledicami vztrajanja pri obliki denacionalizacije, ki po zakonu ni mogoča. Sodišče je zavrnilo tudi tožbene ugovore, ki so se nanašali na uradne podatke zemljiškega katastra in podatke o dejanski rabi, saj ti podatki izkazujejo, da na sporni parceli v naravi stoji hiša (del), v postopku denacionalizacije pa tudi ni mogoče z uspehom zatrjevati nezakonitosti posegov na to parcelo.

Tožnika v pritožbi navajata, da v naravi ni več starega objekta in da se je na njegovem mestu z izdanim gradbenim dovoljenjem zgradila nadomestna stavba. Stara stavba je bila v solastništvu tudi pravnega prednika tožnice, kar v postopku denacionalizacije ni bilo upoštevano.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna denacionalizacija 13/16 parcele št. 15 k.o. A., stavba v izmeri 22 m2, vpisane pri vložku št. 16 k.o. B. Solastnik preostalih 3/16 nepremičnine je bil pokojni denacionalizacijski upravičenec C.C., ded tožnice A.A., in sicer na podlagi dodatka k odločbi o nasledstvu, izdanega po nacionalizaciji njegovega premoženja. Stavba je v lasti tretjih fizičnih oseb, ki so v letu 1962 na dražbi kupile 13/16 starega objekta v družbeni lastnini ter na njegovem mestu zgradile nadomestno stavbo. Tožnica je zahtevala vrnitev nepremičnine v naravi, svojega zahtevka pa ni preoblikovala v odškodninski zahtevek skladno z določbo 42. člena ZDen.

Po presoji vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje in pred njim že obeh upravnih organov, da po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen v obravnavani zadevi ni mogoče v naravi vrniti stavbnega zemljišča - stavbe na parceli št. 15 v zahtevanem deležu 13/16, saj hiša, ki stoji na tem zemljišču, ni v lasti upravičenca. Pravilno je nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da bi v obravnavani zadevi tožnica lahko zahtevala denacionalizacijo sporne nepremičnine v obliki odškodnine, česar pa nesporno ni storila. Tožnica je v zmoti glede solastništva hiše in neobstoja ovir za vrnitev nepremičnine v naravi. Ko gre za zazidano stavbno zemljišče, na katerem ne stoji objekt v lasti upravičenca, je po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen in po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča (npr. U 1071/95, I Up 265/2003 in I Up 1109/2004) podana ovira za vrnitev nepremičnine v naravi. Pri tem ni pomembno, ali je bil objekt zgrajen z dovoljenjem solastnika ali brez njega.

V obravnavani zadevi iz spisovnega gradiva izhaja, da je star objekt, ki je bil v solasti pokojnega upravičenca do 3/16, preostali del do 13/16 pa po nacionalizaciji v družbeni solastnini, v letu 1962 kupil na dražbi najuspešnejši dražitelj, ki je nato zgradil na istem mestu nov objekt. Od uspešne dražbe dalje je bil torej objekt v lasti tretjih fizičnih oseb, kar predstavlja oviro za vrnitev nepremičnine v naravi po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen. Tožnica bi morala zato svoj zahtevek glede na določbe 42. člena ZDen preoblikovati v odškodninski zahtevek, če bi hotela uspeti v denacionalizacijskem postopku z zahtevkom za vrnitev stavbe v obliki odškodnine. Na tako preoblikovanje zahtevka je bila tožnica opozorjena pisno, vendar tega ni storila vse do izdaje odločbe prvostopnega organa, kljub temu, da je bila opozorjena na posledice, če zahtevka ne bo ustrezno preoblikovala. Nasprotno, tožnica še v pritožbi smiselno zatrjuje, da je pokojni upravičenec solastnik nepremičnine, katere vračilo je zahtevala v naravi. Zato je tudi po presoji vrhovnega sodišča organ prve stopnje, ki je vezan na podani zahtevek, njeno zahtevo za denacionalizacijo tega dela premoženja pravilno in zakonito zavrnil. Vrhovno sodišče je zaradi navedenega na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 107. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.