Jedro

Sodišče obravnava upnikov predlog za zavarovanje kot celoto. Upoštevati mora terjatev, ki jo upnik želi zavarovati, namen zavarovanja in sredstvo, ki ga je upnik izbral. V skladu z drugim odstavkom 271. člena ZIZ se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja. Po določilu 48. člena ZZK-1 je predznamba glavni vpis, s katerim se doseže oziroma izkaže pridobitev oziroma prenehanje pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, in ki učinkuje pod pogojem, da se predznamba opraviči. Predznamovana pravica se pridobi oziroma preneha v obsegu, v katerem je predznamba te pravice opravičena. Predznamba se uporablja za pogojni vpis knjižnih pravic. Glede na to, da z začasno odredbo ni mogoče pridobiti zastavne pravice, tudi predznambe kot pogojnega vpisa zastavne pravice ni mogoče opravičiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje z začasnima odredbama: 1) nalog organizaciji za plačilni promet, da mora toženi stranki ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska 57.541,25 EUR s pripadki z dolžnikovih računov pri: A. BANKA, d. d., B. BANKA, d. d., in C. BANKA, d. d.; 2) predznamba zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah: parcela št. 186/50 - ... (ID 001) do deleža 1/1 in parcela št. 186/51 - ... (ID 002) do deleža 1/1. 2. Tožeča stranka se zoper sklep pravočasno pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožnice, podredno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje z ustreznimi materialnopravnimi izhodišči, v obeh primerih s stroškovno posledico, tj. da se toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka sicer verjetno izkazala obstoj prvega pogoja za izdajo začasne odredbe na podlagi prvega odstavka 270. člena ZIZ, tj. verjeten obstoj terjatve, ni pa verjetno izkazala obstoja drugega pogoja na podlagi drugega odstavka 270. člena ZIZ, tj. subjektivne nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka ni izkazala aktivnega ravnanja tožene stranke, saj zgolj dejstvo, da tožena stranka ne izterjuje svojih dolžnikov, pogoju aktivnega delovanja ne zadošča. V posledici tega aktivnega ravnanja pa bi morala tožeča stranka izkazati za verjetno, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Po presoji prvostopenjskega sodišča je izkazala celo nasprotno, saj iz priloženega poročila izhaja, da ima tožena stranka kar za 17.000.000,00 EUR terjatev. To pa pomeni, da bi se tožena stranka v primeru, da bi v tej pravdi pridobila izvršilni naslov, zlahka poplačala, če bi vložila predlog za izvršbo na denarno terjatev (enega izmed dolžnikov tožene stranke). Prvostopenjsko sodišče ni pritrdilo niti upnikovem navedbam, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo v smislu tretjega odstavka 270. člena ZIZ, po katerem upnik v takem primeru ni dolžan dokazovati nevarnosti. Zavzelo je stališče, da prepoved razpolaganja s sredstvi na računu v znesku 57.541,25 EUR s pripadki ne more predstavljati neznatne škode in lahko znatno ovira vsakodnevno poslovanje in likvidnost tožene stranke. Ob tem je prvostopenjsko sodišče še dodalo, da predlagana začasna odredba s predznambo zastavne pravice na nepremičninah tožene stranke tudi sicer ni mogoča, saj je to predvideno zgolj v primeru izdane predhodne odredbe (6. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ).

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da besedilo drugega odstavka 270. člena ZIZ ne omejuje subjektivne nevarnosti zgolj na aktivno ravnanje dolžnika, temveč je ravnanje lahko tudi pasivno oziroma opustitveno. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da je izkazala za verjetno, da bo v posledici pasivnega ravnanja dolžnika uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da se bo tožnica glede na trditve, da ima tožena stranka terjatve do svojih dolžnikov v višini preko 17.000.000,00 EUR, lahko poplačala, če bo vložila predlog za izvršbo na denarno terjatev. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče s tem nanjo neupravičeno prevalilo preveliko breme dokazovanja terjatev tožene stranke do njenih dolžnikov, ker naj tožeča stranka s temi podatki ne bi razpolagala. Predlogu za izdajo začasne odredbe priložene listine ne podpirajo navedene pritožbene trditve. Iz priloženega Pravnega, davčnega, računovodskega in finančnega poročila o skrbnem pregledu iz aprila 2023 (priloga A9) je razvidno, da je bilo poročilo pripravljeno na podlagi dokumentov, ki jih je posredovala tožena stranka sama, med drugim se sklicuje tudi na dokumente toženca o terjatvah do njegovih kupcev (prim. stran 18 poročila - A9). Terjatev dolžnika do njegovega dolžnika je dovolj konkretizirana že, če je opredeljena na način, da jo je mogoče individualizirati oziroma da je terjatev določljiva. V skladu s 111. členom ZIZ ima upnik v primeru dvoma tudi možnost predlagati izjavo dolžnikovega dolžnika o zarubljeni terjatvi. Da bi bile omenjene terjatve sporne ali celo dvomljive, pa tožnica doslej ni trdila, bi pa to bilo tudi v nasprotju s tožničinimi dosedanjimi navedbami o onemogočanju izterjave. Če namreč držijo tožničine navedbe, da toženka namenoma ne izterjuje svojih dolgov zato, da tožnici onemogoči poplačilo svoje terjatve, to še pomeni nujno težav z izterjavo samo. Če pa omenjene navedbe ne držijo, potem tudi dolžniku ni mogoče očitati neizterjave dolgov z namenom onemogočanja oziroma otežitve izvršbe.

6. Ne drži pritožbena navedba, da naj bi prvostopenjsko sodišče tožeči stranki naložilo, da naj pravdo, ki bo končana zoper toženo stranko, nadaljuje zoper njene dolžnike in s tem v nasprotju z namenom začasne odredbe podaljšuje pravdne postopke. Namen začasne odredbe je v zagotovitvi možnosti bodoče izvršbe upniku, kar tožnik tudi sam navaja, sklicujoč se na sodno prakso VSL sklep I Cp 1916/2021. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno opozorilo na možnost bodoče izvršbe na denarno terjatev (enega izmed dolžnikov tožene stranke).

7. Sodišče obravnava upnikov predlog za zavarovanje kot celoto. Upoštevati mora terjatev, ki jo upnik želi zavarovati, namen zavarovanja in sredstvo, ki ga je upnik izbral. Predlagana začasna odredba ne sme presegati namena zavarovanja. Postopek zavarovanja z začasno odredbo od njene izdaje do pravnomočnosti odločbe ob ev. vloženem ugovoru običajno traja več mesecev, tudi če se po izvedenem kontradiktornem postopku začasna odredba izkaže za neutemeljeno. Več-mesečna blokada TRR-ja lahko za dolžnikovo običajno poslovanje predstavlja hudo breme. Ker upnik še nima izvršilnega naslova, se v postopku zavarovanja upošteva restriktiven pristop. Zaradi spoštovanja načela sorazmernosti je treba najti ravnovesje med interesi upnika in dolžnika. Upnik bi lahko predlagal začasno odredbo, s katero je prav tako mogoče doseči namen zavarovanja, obenem pa ne obremenjuje tako hudo dolžnikovega poslovanja, v konkretnem primeru npr. prepoved dolžnikovemu dolžniku, da dolžniku ne sme izplačati terjatve, ter ustrezna prepoved dolžniku (prim. 3. točko drugega odstavka 271. člena ZIZ).

8. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče materialnopravno zmotno zavrnilo začasno odredbo s predznambo zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah. V skladu z drugim odstavkom 271. člena ZIZ se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja. Po določilu 48. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je predznamba glavni vpis, s katerim se doseže oziroma izkaže pridobitev oziroma prenehanje pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, in ki učinkuje pod pogojem, da se predznamba opraviči. Predznamovana pravica se pridobi oziroma preneha v obsegu, v katerem je predznamba te pravice opravičena. Predznamba se uporablja za pogojni vpis knjižnih pravic. Glede na to, da z začasno odredbo ni mogoče pridobiti zastavne pravice, tudi predznambe kot pogojnega vpisa zastavne pravice ni mogoče opravičiti.

9. Niso utemeljeni pritožbeni očitki glede prekoračenja trditvene podlage v zvezi z neznatno škodo. Sodišče prve stopnje je s prima facie oceno, da prepoved razpolaganja s sredstvi na računu v znesku 57.541,25 EUR s pripadki ne more predstavljati neznatne škode, zgolj logično presodilo (sicer posplošene) trditve tožeče stranke. Tudi sicer je trditveno in dokazno breme glede neznatne nevarnosti na tožeči stranki, čemur slednja s pavšalno navrženimi trditvami ne more zadostiti.

10. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo izdajo začasne odredbe za zavarovanje zneska 57.541,25 EUR (pravilno: 57.541,25 EUR s pripadki), čeprav je tožeča stranka navajala znesek v višini 57.761,65 EUR s pripadki (pravilno: z zakonskimi zamudnimi obrestmi), kar vključuje tudi 220,40 EUR izvršilnih stroškov tožeče stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v svojem petitu zneska ni specificirala, pač pa je to storila zgolj v predhodnem besedilu svoje vloge. Navedeno pomanjkljivost bi bilo mogoče sanirati s popravnim sklepom, kar pa je glede na to, da je predlog za izdajo začasne odredbe tudi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljen, nesmotrno. Če tožeča stranka ne more uspeti z začasno odredbo za zavarovanje glavnice, slednjega ne more doseči niti glede izvršilnih stroškov. O zahtevku in stroških bo odločeno v pravdnem postopku, kot izhaja iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani na red. številki 6 spisa, s katerim je bil sklep o izvršbi (tudi v stroškovnem delu) razveljavljen.

11. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.