Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Oseba, ki je zaposlena v ZR Nemčiji ter občasno prihaja opravljat določena dela v R Slovenijo, kjer ima stanovanjsko hišo in stalno prebivališče, dejansko ne živi v Sloveniji.
Tožba se zavrne.
Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnika, ki je državljan Republike Bosne in Hercegovine, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/81-I in 38/92). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotavljeno, da je tožnik prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji dne 26.7.1977, da pa dejansko v Sloveniji ne živi in nikoli ni živel, ker je že leta 1970 iz Republike Bosne in Hercegovine odšel v ZR Nemčijo.
Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, in da je tožena stranka napačno uporabila določbo 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ni res, da tožnik ne prebiva in da nikoli ni prebival in torej živel v Sloveniji. Tožnik je poročen s slovensko državljanko, zakonsko zvezo sta sklenila v Sloveniji. Stalno prebivališče ima prijavljeno v Sloveniji od leta 1977. V Sloveniji sta z ženo zgradila stanovanjsko hišo, ki je sedaj preurejena v gostinski lokal. V letu 1990 sta se preselila v novozgrajeno hišo, kjer sedaj stalno prebivata. Ima osebno izkaznico izdano od upravnega organa občine. Res, da z ženo začasno delata v Nemčiji, vendar redno prihajata v domovino, kjer obdelujeta vinograd, prej pa sta sodelovala pri gradbenih delih na obeh hišah. Iz navedenega je moč nedvomno sklepati, da je tožnik stalno prebival v Sloveniji, in da je tu imel svoje stalno prebivališče. Namen stalnega prebivanja je nedvomno izkazal z gradnjo hiše, z nakupom zemljišča ter s prijavo stalnega prebivališča. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. Navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik odšel v ZR Nemčijo iz Bosne in Hercegovine leta 1970, torej preden je prijavil stalno prebivališče v Sloveniji. Tožena stranka tožnika ni zaslišala, ker ga ni bilo v Sloveniji, za vročitev odločbe pa je tožnik pooblastil svojo pastorko.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavanem primeru je sporno samo vprašanje ali tožnik dejansko živi v Sloveniji. Zakon o državljanstvu ne definira pojma "dejansko življenje v Sloveniji", oziroma ne določa kriterijev, kdaj se šteje, da določena oseba živi v Sloveniji. Gre torej za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki ta predpis uporablja. Po mnenju sodišča določena oseba dejansko živi tam, kjer opravlja vse ali vsaj pretežni del svojih osnovnih življenjskih aktivnosti. Vsebina pojma dejanskega življenja se torej razlaga povsem neodvisno od predpisov, ki urejajo stalno prebivališče. Tožena stranka je ugotovila, da se tožnik nahaja v tujini že od leta 1970, da v Sloveniji dejansko ne živi, ima pa od leta 1977 prijavljeno stalno prebivališče. Po mnenju sodišča tudi tožbene navedbe ne kažejo na to, da dejansko stanje v tej zadevi ne bi bilo pravilno ugotovljeno. Vse tožbene navedbe kažejo, da je pravilen sklep tožene stranke, da tožnik (skupaj z ženo) dejansko živi v kraju svoje zaposlitve v ZR Nemčiji in ne v kraju svojega stalnega prebivališča, kamor samo občasno prihaja opravljat določena dela. Z gradnjo hiše in prijavo stalnega prebivališča v Sloveniji je tožnik lahko izkazal namen stalnega prebivanja v Sloveniji, vendar to še ne pomeni, da dejansko že sedaj tu živi.
Za pridobitev državljanstva na podlagi določbe 40. člena citiranega zakona ne zadostuje, da ima tožnik stalno prebivališče v Sloveniji, ampak je potrebno, da tukaj tudi dejansko živi. Ker po presoji sodišča tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita. Zato je sodišče moralo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrniti. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).