Jedro

Z obrazložitvijo, da je toženec sprejel in nasledil pogodbena določila od pravnega prednika, je sodišče prve stopnje očitno hotelo povedati le to, da je toženec stopil v pravni položaj prednika in mora zato izpolnjevati enake obveznosti po pogodbi o upravljanju kot so veljale za prednika. Kar pa se tiče navedb tožene stranke, da začasni obračun ni upošteven, ker je bil sestavljen na podlagi velikosti objekta kot izhaja iz izpiska zemljiške knjige, pa pritožbeno sodišče le ugotavlja, da s tem tožena stranka izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, kar pa v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, glede na izrecno določilo 1. odst. 458. člena ZPP, ni več dopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v A. z dne 6.4.2004 delno v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico v višini 71.490,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetih posameznih zneskov od dneva zapadlosti dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 14.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2004 dalje, v preostalem delu pa citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna v roku 8-ih dni povrniti tožeči stranki v znesku 32.300,40 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2005 dalje.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bila pogodba o upravljanju, na katero se tožeča stranka sklicuje, plod prisile in povezovanja gradbene operative, torej graditelja in prodajalca ter njegovih satelitov, kamor spada tudi tožeča stranka. Da je šlo za prisilo je razvidno tudi iz določbe 3. odst. 8. člena pogodbe o upravljanju. Po 18. členu omenjene pogodbe o upravljanju bi si moral upravnik prizadevati, da bo čimprej sklenjena pogodba o medsebojnih razmerjih ter da se bo opravila vknjižba, upravnik pa je glede sklenitve te pogodbe zavlačeval in tako omogočil možnost za uporabo začasnega ključa iz 1. odst. 11. člena pogodbe o upravljanju. Nekatere določbe pogodbe o upravljanju tudi niso vzpostavile sorazmerja med dajatvijo in protidajatvijo. Po mnenju sodišča prve stopnje bi moral plačati ogrevanje, tudi če se ne ogrevaš. Tudi je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi toženec sprejel ali nasledil pogodbena določila od pravnega prednika in da se jih zato mora držati. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno sprejelo začasni obračun, sestavljen na podlagi velikosti objekta kot izhaja iz izpiska iz zemljiške knjige, saj je jasno, da površina stavbe, vpisane v zemljiški knjigi, ni podatek, ki bi veljal tako zanesljivo, da bi lahko služil za kontrolo izračuna.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodilo in izdani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih kršitev določb postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih bilo potrebno upoštevati tudi v predmetnem sporu, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti. O kakšni prisili, na katero se sklicuje tožena stranka ni mogoče govoriti, in kaj takega tudi ne izhaja iz 3. odst. 8. člena pogodbe o upravljanju, ki govori itak le o tistem delu pogodbe, s katero bo dogovorjeno upravljanje skupnih sanitarij. Pogodbo o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov sklepajo etažni lastniki sami in v tej smeri ni mogoče očitati tožeči stranki zavlačevanja kot to počne tožena stranka v svoji pritožbi. Kar se tiče plačevanja ogrevanja je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge, iz katerih izhaja, da je dejansko toženec dolžan plačati ogrevanje in se ne more razbremeniti te svoje obveznosti z navedbo, da toplotnih naprav ne uporablja. V tej smeri tudi ni mogoče zaslediti v sodbi nobene kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, na katero se sicer sklicuje tožena stranka v pritožbi. Z obrazložitvijo, da je toženec sprejel in nasledil pogodbena določila od pravnega prednika, je sodišče prve stopnje očitno hotelo povedati le to, da je toženec stopil v pravni položaj prednika in mora zato izpolnjevati enake obveznosti po pogodbi o upravljanju kot so veljale za prednika. Kar pa se tiče navedb tožene stranke, da začasni obračun ni upošteven, ker je bil sestavljen na podlagi velikosti objekta kot izhaja iz izpiska zemljiške knjige, pa pritožbeno sodišče le ugotavlja, da s tem tožena stranka izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, kar pa v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti glede na izrecno določilo 1. odst. 458. člena ZPP ni več dopustno. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.