Jedro

Pritožbeno sodišče opozarja, da sta teorija in sodna praksa pri širitvi pojma oškodovanca zadržani in ga navezujeta na kriterije kazenskega materialnega prava. Pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da je bila zahteva za preiskavo, ki jo je vložil A. A. zavržena kot nedovoljena, je navkljub drugačnemu mnenju pritožnikov pravilno, saj A. A. ni imel lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, ki ga sicer teorija kazenskega procesnega prava uvršča med stranske ali vzporedne procesne subjekte.

Izrek

Pritožbi A. A. in njegovega pooblaščenega odvetnika se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo zahtevo za obnovo postopka, ki jo je vložil A. A. To je bilo storjeno s sklepom II Ks 11462/2024.

2.Prvostopenjsko sprejeti sklep s pritožbo izpodbijata:

-A. A., brez navedbe posebnega pritožbenega razloga in brez predloga pritožbenemu sodišču glede odločitve;

-pooblaščeni odvetnik A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitve pravice do obrambe iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, s predlogom pritožbenemu sodišču, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Medtem ko A. A. skozi obširno pritožbeno izvajanje laično pojasnjuje njegova lastna stališča, trpljenje in videnje cele situacije, se pooblaščeni odvetnik ne strinja s prvostopenjsko oceno, da A. A. v postopku, kjer je zahteval uvedbo preiskave zoper osumljene B. B., C. C. in pravno osebo D. D. d.d., nima lastnosti oškodovanca iz šeste alineje 144. člena ZKP. Prav tako ne sprejema zaključka, da ne more zahtevati obnove postopka, potem ko je bila njegova zahteva za preiskavo s pravnomočnim sklepom prvostopenjskega sodišča kot nedovoljena zavržena. Tozadevno poudarja, da določilo prvega odstavka 411. člena ZKP dovoljuje obnovo postopka zahtevati strankam in zagovorniku, le v primeru obsojenčeve smrti pa jo smejo zahtevati tudi državni tožilec, če je postopek tekel na njegovo zahtevo in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Izpostavljena določba se po njegovem mnenju torej nanaša le na primer, če bi obsojeni umrl. Ker navedeno določilo strankam omogoča vložitev zahteve za obnovo postopka, izraža prepričanje, da lahko skladno določbi 144. člena ZKP obnovo zahteva tudi oškodovanec kot tožilec, ker je stranka v postopku. Pooblaščeni odvetnik tako poudarja, da je sodišče prve stopnje zahtevo za preiskavo s sklepom z dne 23. 7. 2018 neutemeljeno zavrglo kot nedovoljeno, pri tem pa zmotno ocenilo, da dejanje, ki se je z zahtevo za preiskavo očitalo osumljenim, ni kaznivo. Na sodišče prve stopnje naslovi grajo izostanka vsebinske konkretizacije podlage za oceno, da A. A. ne more biti oškodovanec ter vztraja, da je izpostavljeni procesni udeleženec oškodovan iz razloga, ker mu je z ravnanji osumljenih nastala škoda. Posledično predlaga obnovo preiskovalnega postopka tako, da sodišče zoper osumljene uvede preiskavo in se opredeli do statusa oškodovanca, ki ga A. A. doslej neutemeljeno ni priznavalo, opredeli pa naj se tudi do obstoja utemeljenega suma, česar doslej prav tako ni storilo, marveč se je ukvarjalo le z utemeljevanjem, zakaj A. A. ni oškodovanec pri osumljenim očitanih ravnanjih.

5.Pritožbenim izvajanjem A. A. in njegovega pooblaščenega odvetnika pa ne gre pritrditi. Nimata prav, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do vseh dejstev, odločilnih za sprejem odločitve o zahtevi za obnovo postopka, ki jo je vložil A. A. Ponujeno razlogovanje za sprejeto odločitev je zadostno, tehtno in prepričljivo.

7.Poleg tega pritožnika povsem zaobideta dodatno, smiselno in tehtno opozorilo prvostopenjskega sodišča (točka 3 razlogov izpodbijanega sklepa), da oškodovanec kot tožilec (kar A. A. glede na neizpolnjevanje pogojev iz šeste alineje 144. člena ZKP niti ni) do zahteve za obnovo postopka ni upravičen, saj ga v korist obsojenih ne more vložiti (pri čemer v konkretnem primeru do obsodbe pred sodiščem prve stopnje sploh ni prišlo), v škodo obdolženih pa obnova postopka niti ni dovoljena. Pritožbeno zavzemanje za ponovno presojo okoliščine, ali je ravnanje, ki ga je A. A. očital osumljenim, kaznivo ali ne, je zatorej neutemeljeno. Iz tega razloga se vsa nadaljnja obširna pritožbena izvajanja pokažejo kot brezpredmetna, saj pravilnosti sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje ne morejo omajati.

8.Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa v smislu petega odstavka 402. člena ZKP ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa ni ovrglo niti laično pritožbeno izvajanje A. A., je bilo obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9.Odločba o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj ne gre za nobenega od primerov, za katerega ZKP določa obveznost plačila sodne takse.

-------------------------------

1Več o tem Stajnko J., Selinšek L., Šepec M. v Šepec M. (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 755.