Jedro

Tretji odstavek 90. člena ZTuj-2 se lahko uporabi le, če je postopek odločanja o vlogi tujca še v teku in tujec v tem postopku ne sodeluje, da bi organ lahko izdal meritorno končno odločbo. Zgolj vročitev ne pomeni, da je postopek še v teku, saj gre zgolj za vprašanje vročitve upravnih odločb.

Izrek

Tožbi se ugodi. Izpodbijani sklepi Upravne enote Maribor št. 214-5856/2019-26, št. 214-5857/2019-8, št. 214-5858/2019-12, št. 214-5859/2019-6, št. 214-5860/2019-6, št. 214-5861/2019-6, št. 214-5862/2019-6 in št. 214-5863/2019-7, vsi z dne 17. 2. 2020 se odpravijo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi sklepi je Upravna enota Maribor za vse tožnike izdala enak sklep, in sicer je postopek izdaje prvega dovoljenja za bivanje iz drugih utemeljenih razlogov ustavila. Tožniki, in sicer A.A. in B.B. ter njunih šest mladoletnih otrok so zaprosili za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji po prvem odstavku 51. člena ob smiselni uporabi drugega odstavka 51. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Upravni organ je vsem strankam dne 21. 1. 2020 izdal dovoljenje za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 z veljavnostjo do 21. 1. 2020. 2. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov, ki so po vsebini identični, izhaja, da so bile stranke z vabilom pozvane, da izdana dovoljenja za začasno prebivanje v obliki izkaznic dvignejo pri upravnem organu, hkrati pa so bili opozorjeni, da če dovoljenja za začasno prebivanje v roku 8 dni od vročitve vabila ne bodo prevzeli, se bo postopek izdaje dovoljenja ustavil. Pri tem se je upravni organ skliceval na tretji odstavek 90. člena ZTuj-2, ki določa, da se strankin molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanje postopka oziroma, če se iz zapustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresirana za nadaljevanje postopka. Ker tožniki dovoljenj niso dvignili, je organ v skladu s prvim odstavkom 135. člena ZUP postopek ustavil. 3. Zoper izpodbijane sklepe so tožniki vložili tožbo v tem upravnem sporu. Navajajo, da se izpodbijani sklepi opirajo na napačno uporabo tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2. Obrazložitev sklepov je napačna v dveh točkah, in sicer se za umik zahteve lahko šteje le molk stranke, ki ga v predmetni zadevi ni bilo, saj so se prosilci odzvali na poziv za prevzem dovoljenj z dne 6. 2. 2020 z vlogo z dne 9. 2. 2020 in je tako organ vedel, da molka strank v tem primeru ni bilo, prav tako ni izpolnjen drugi pogoj iz zakonske določbe tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2, ki določa: „če se iz zapustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje“. V vlogi z dne 9. 2. 2020 je namreč pooblaščenec tožnikov med drugim tudi zapisal, da je upravna enota ravnala nezakonito, ker bi pred izdajo izkaznice morala najprej izdati odločbo in z njo odločiti o obeh zahtevkih iz prošnje, a je v izrecnem nasprotju s prošnjo odločila samo o prvem zahtevku, ne pa hkrati o drugem zahtevku. V tej vlogi je bilo tudi izrecno zapisano, da stranke vloge ne umikajo, ampak zahtevajo zakonito odločanje o njej. Tožniki tudi pojasnjujejo, da je zaradi nezakonite odločbe, ko je upravni organ izdal izkaznico oziroma dovoljenje z dne 21. 1. 2020, pri tem pa ni odločil tudi o zahtevku o priznanju socialnih pravic iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, postopal nezakonito in so tožniki sprožili še upravni spor zaradi molka organa.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka o vlogi tožnikov z dne 12. 4. 2019 odločila tako, da je dne 21. 1. 2020 izdala odločbe v obliki izkaznic, in sicer dovoljenj za začasno prebivanje v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZTuj-2. Prav tako ni sporno, da je pooblaščenec tožnikov dne 6. 2. 2020 prejel vabilo Upravne enote Maribor z dne 5. 2. 2020 z obvestilom, da v roku 8 dni prevzame izkaznice-dovoljenja za začasno prebivanje in tudi ne, da je dne 9. 2. 2020 v 8-dnevnem roku, določenem v vabilu z dne 5. 2. 2020, na drugi strani vloge izrecno zapisal, da prosilci svoje prošnje (in obeh njihovih zahtevkov) seveda ne umikajo, ampak zahtevajo zakonito odločanje o njej (in bodo zato v zakonitem roku s tožbo sprožili upravni spor).

6. Tretji odstavek 90. člena ZTuj-2 določa, da če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca oziroma njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma, če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka. Predpostavke za ustavitev postopka iz navedene določbe so naslednje: - da je bil postopek uveden na zahtevo tujcev, - da postopka ni mogoče končati brez sodelovanja in - da prosilec kljub opozorilu organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanje postopka oziroma, da se iz opustitev teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje.

Glede na takšno zakonsko besedilo se navedena določba lahko uporabi le, če je postopek odločanja o vlogi tujca še v teku in tujec v tem postopku ne sodeluje, da bi organ lahko izdal meritorno končno odločbo.

7. Sodišče ugotavlja, da je organ v obravnavani zadevi napačno zaključil, da postopka ni bilo mogoče končati brez sodelovanja tožnikov in je v tem smislu napačno uporabil materialno pravo. Organ je v celoti ugodil zahtevi tožnikov, tako da je izdal odločbo v obliki izkaznice.1 Z izdajo izkaznic se je tako postopek izdaje dovoljenja za začasno prebivanje tujca pred organom zaključil. Zgolj vročitev teh odločb oziroma izkaznic pa ne pomeni, da je postopek še v teku, saj gre zgolj za vprašanje vročitve upravnih odločb. 8. Nadalje sodišče še ugotavlja, da držijo navedbe tožnikov, da tudi v kolikor bi se štelo, da postopek z izdajo izkaznic v obliki odločb še ni bil končan, da niso bile izpolnjene predpostavke za domnevo umika zaradi molka tožnikov po tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2. Pooblaščenec tožnikov je namreč v roku, ki mu ga je postavil organ za dvig izkaznic v vabilu z dne 5. 2. 2020, v vlogi z dne 9. 2. 2020 izrecno zapisal, da stranke v obravnavani zadevi ne umikajo svojih zahtevkov, pač pa želijo, da organ o njih v celoti odloči. Tako ni bilo podlage za sklepanje, da tožniki niso zainteresirani za nadaljevanje oziroma končanje postopka in na podlagi tega za domnevo umika njihovih zahtev.

9. Sodišče ob tem še pripominja, da je vročitev na način, ko se dovoljenje vroči pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji, ki je dovoljenje izdal, predpisano izrecno zgolj za dovoljenja za začasno prebivanje z veljavnostjo dveh let po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2,2 ne pa tudi za tujce, ki jim je dovoljenje izdano po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 iz drugih utemeljenih razlogov z veljavnostjo enega leta, kot je to bilo v obravnavani zadevi. O tem, da bi moralo biti dovoljenje za začasno prebivanje, izdano po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 vročeno na isti način, kot dovoljenje iz drugega odstavka 52. člena ZTuj-2 pa tudi ne izhaja iz 58. člena ZTuj-2, ki določa način izdaje, vsebino, razveljavitev in obliko dovoljenja za prebivanje.

10. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko za vročitev končne odločbe, s katero je bilo v celoti ugodeno zahtevku stranke in gre zgolj za vročitev takšne odločbe, določba tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 ni uporabljiva.

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo, saj ni bilo pogojev za zavrnitev tožbe.

12. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, ker je bila med strankama sporna le razlaga materialnega prava. Tako je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pri tem je sodišče zgolj odpravilo izpodbijane sklepe in zadev ni vrnilo v ponovne postopke, saj kot je bilo obrazloženo določba tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 za primer vročitve odločb, s katerimi je bil postopek končan, ni uporabljiva.

1 Upravno pravo pozna tudi izdajo pozitivnih odločb v obliki samostojnih listin, kot so izkaznice (npr. osebna izkaznica, potni list, vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje, izkaznica o začasnem prebivanju, Modra karta EU....), s katerimi je v celoti ugodeno zahtevku stranke. Te odločbe so brez obrazložitve, zoper takšno obliko odločb pa pritožba ni predvidena prav iz razloga, ker je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodeno. 2 Kadar gre za tujca, kateremu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev, ker njegova odselitev iz države v skladu z 72. členom tega zakona ni dovoljena.