Jedro

Predpostavlja se, da si tretji »lasti kakšno pravico na stvari«, če je policija odvzela kupcu stvar, ker je ugotovila, da je ukradena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo tožencu naložilo, da je v roku 15 dni dolžan plačati tožniku znesek 10.442,75 EUR, in sicer z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.502.500,00 SIT, ki tečejo od 13. 9. 2006 do vključno 31. 12. 2006, preračunano po tečaju zamenjave, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.442,75 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati vse pravdne stroške v višini 2.212,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je pritožil toženec. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z listinami spisa in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je tožencu naložilo v plačilo znesek 10.442,75 EUR (2.502.500,00 SIT). Dejanska dogovorjena in plačana kupnina je bila 2.500.000,00 SIT. Provizija, ki je bila zaračunana s strani družbe A. d.o.o. v znesku 2.500,00 SIT, tako ni bila plačana s strani tožnika, zaradi česar ne obstoji nobena pravna podlaga, na podlagi katere bi jo moral plačati plačati toženec tožniku. Sodba nima razloga, zakaj naj bi toženec tožniku dolgoval poleg zneska 2.500.000,00 SIT tudi znesek 2.500,00 SIT. Sodba nadalje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženec je v odgovoru na tožbo izrecno ugovarjal tožbenemu zahtevku tudi po višini, sodba pa glede teh ugovornih navedb nima nobenega razloga, zato se je ne da preizkusiti. Očita kršitev v smislu določb 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da mu ni mogoče očitati, da je bil pri nakupu vozila nedobroveren. Toženec ni bil prvi lastnik. Sodišče se je postavilo na stališče, da neizročitev servisne knjižice in rezervnega ključa pomeni, da je bil nedobroveren. Trditve T. C. z dokazi niso izkazane. Zoper toženca ni v teku noben kazenski postopek. Sodišče mu popolnoma neupravičeno ni verjelo, da je vozilo pridobil v komisijski prodaji in da so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 64. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Toženec ni imel nobene možnosti sodelovati v postopku policijske preiskave, ker ni imel statusa oškodovanca in v nasprotju s tožnikom ni prejemal nobenih obvestil. Trditve priče C., da tožnik ne bi mogel uporabljati vozila, če bi mu bilo vrnjeno, niso pravilne. Nobenega dvoma ni, da je tožnik vozilo uporabljal od nakupa dne 13. 9. 2006 vse do 14. 2. 2008. Sodišče mu je naložilo, da mora tožniku vrniti vrednost stvari na dan sklenitve kupoprodajne pogodbe, čeprav ni sporno, da je bilo tožniku vozilo odvzeto šele 14. 2. 2008 in da je bila tedaj njegova vrednost bistveno nižja. Tožnik je bil z izpodbijano sodbo obogaten. Tožnik bi bil lahko upravičen le do vrednosti vozila na dan odvzema. Ne strinja se s prisojo obresti od 13. 9. 2006 dalje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil in dokazal, da mu je toženec prodal avtomobil, ki ga je kasneje policija zasegla, ker je bil ukraden. Vozila tožnik ni dobil vrnjenega. Teh dejanskih ugotovitev pritožba niti ne izpodbija. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je toženec po tožnikovem pozivu ostal pasiven. Toženec šele v pritožbi s tem v zvezi navede, da mu ni bilo omogočeno sodelovaje v policijskem postopku, ker ni imel statusa oškodovanca in tako ni prejemal obvestil s strani policije. Glede na to, da gre za pritožbeno novoto, sodišče druge stopnje teh njegovih navedb ni upoštevalo (337. člen ZPP). Sicer pa je bil toženec o zasegu vozila obveščen s strani tožnika (priloga A6), kar pomeni, da je bil seznanjen s policijskim postopkom in je imel možnost, da bi v tem postopku tudi sodeloval. Glede na te dejanske ugotovitve je pravilen materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da je toženec prodal tožniku osebni avto s pravno napako (488. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in ker toženec ni ravnal po njegovem opozorilu v smislu 489. členu OZ (Obvestilo o pravnih napakah – priloga A6), je tožnik povsem utemeljeno odstopil od pogodbe, v posledici česar je bila pogodba razdrta (490. člen OZ). Tožnikova pravica je bila namreč najmanj zmanjšana in omejena in zaradi te pravne napake vozilo tudi ni služilo namenu, zaradi katerega je bilo kupljeno. Tudi če bi mu policisti po zasegu vrnili vozilo v posest, le tega ne bi mogel registrirati, ker je bilo vozilo še vedno v SIS evidenci ukradenih vozil in Interpolovi evidenci ukradenih vozil. Da je bilo tako, pa se je sodišče prve stopnje prepričalo z zaslišanjem priče T. C. in je v tem delu svojo dokazno oceno povsem utemeljeno in pravilno oprlo na njegovo izpovedbo, saj se je T. C. kot kriminalist ukvarjal z ukradenimi vozili. Toženčeve pritožbene navedbe, da se je tožnik dejansko odrekel pravici do vrnitve vozila, torej niso utemeljene.

S sklicevanjem na določbe 64. člena SPZ toženec izraža dvom o upravičenosti odvzema vozila tožniku. Predpostavlja se, da si tretji »lasti kakšno pravico na stvari«, če je policija odvzela kupcu stvar, ker je ugotovila, da je ukradena. V tem sporu je pomembno le dejstvo, da toženec ni ravnal po tožnikovi zahtevi, naj oprosti vozilo pravic in zahtev tretjih. Kljub tožnikovim pozivom je ostal pasiven in tožniku ni nudil pomoči v postopkih. Ob takšni situaciji se predpostavlja, da ima na prodanem avtomobilu lastninsko pravico tisti, kateremu je bilo vozilo ukradeno. Glede na navedeno toženec s takšnimi navedbami sedaj ne more uspeti. Sicer pa glede na ugotovljeno toženčevo nedobrovernost (o tem več v nadaljevanju) tudi niso bili izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da je toženec pridobil lastninsko pravico po določilu 64. člena SPZ.

Posledica razdrtja je, da mora toženec tožniku vrniti prejeto kupnino (111. člen OZ). Tožnik je v tožbi trdil, da je tožencu za vozilo plačal 10.442,75 EUR (2.502.500,00 SIT) in toliko mu je prisodilo tudi sodišče prve stopnje. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje temu znesku nikoli ni prerekal v smislu, da bi trdil, da je v tem znesku zajeta provizija, katero tožnik neutemeljeno terja. Gre torej za neprerekana dejstva, ki jih ni treba dokazovati. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku. V tej smeri podan pritožbeni očitek je torej neutemeljen.

Toženec očita sodišču prve stopnje, da sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, ker je v odgovoru na tožbo prerekal tudi višini tožbenega zahtevka, o čemer naj sodba ne bi imela razlogov. Tudi ta pritožbeni očitek je povsem neutemeljen. Toženec je v odgovoru na tožbo res ugovarjal tožbenemu zahtevku tudi po višini, vendar pa je navedel zgolj dejstvo, da je tožnik avto od nakupa do zasega uporabljal, s čimer meri na tožnikovo obogatitev, v posledici česar naj bi bil le-ta upravičen do nižje kupnine. Po določilu 4. odstavka 111. člena OZ vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. Glede na navedene toženčeve trditve, da je tožnik avto uporabljal leto in pol, ne da bi toženec navedel konkretno, kolikšna naj bi bila po njegovem mnenju tožnikova obogatitev, za kar bi moral postaviti tudi ustrezen nasprotni zahtevek ali vsaj pobotni ugovor, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za uporabo navedenega določila. V predmetni pravdi je šlo za vrnitev tistega, kar je tožnik dal tožencu po pogodbi, ki je bila razdrta. Brez toženčevega ustreznega nasprotnega zahtevka je v tej pravdi nerelevantna tudi morebitna manjša vrednost avtomobila ob zasegu. Glede na to, da toženec ni zadostil niti trditveni podlagi za presojo utemeljenosti njegovega ugovora, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do njegovih trditev. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje zadostno in prepričljivo obrazložilo.

Glede na navedeno očitane kršitve pravil postopka po 14. in 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, torej niso podane.

Končno je predmet pritožbene graje tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka. Sodišče druge stopnje ocenjuje odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vtoževani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema kupnine (13. 9. 2006), kot materialnopravno pravilno. Če je kupec na podlagi prodajne pogodbe (pred uresničitvijo odstopne pravice) plačal kupnino, pridobi z razvezo pogodbe (torej s trenutkom, ko začne učinkovati njegova izjava o odstopu od pogodbe) pravico zahtevati vračilo plačanega zneska z obrestmi od dneva, ko je prodajalcu kupnino plačal (primerjaj 5. odstavek 111. člena OZ). Sicer pa pravilnost odločitve utemelji tudi 193. člen OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve. Sodišče druge stopnje se namreč strinja tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženca v obravnavani zadevi ni mogoče označiti kot dobrovernega, in jo sprejema (stran 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženec konkretno ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec prodajalcu plačal očitno prenizko kupnino, niti ugotovitve, da je prodal avto naprej tožniku 2 meseca kasneje. Glede na te okoliščine in ob upoštevanju dejstva, da je toženec po obvestilu o postopku zasega s strani tožnika ostal pasiven , je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da toženca ni mogoče označiti, da je bil pri dobroveren. Sodišče prve stopnje je v tem delu povsem utemeljeno oprlo dokazno oceno tudi na izpovedbo zaslišane priče (T. C.). To je samostojen dokaz, ki je tako kot ostali dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).