Jedro

Iz 1. odst. 95. člena Zakona o davčnem postopku (ZdavP), veljavnega v času, iz katerega izvira ta spor, je razvidno, da lahko davčni organ nastopa tudi kot dolžnik, davčni zavezanec pa kot upnik, ki zahteva vračilo preveč plačanega davka. Tudi pri takšni zahtevi davčni organ postopa na temelju procesnih pravil, vsebovanih v ZdavP, subsidiarno pa tudi na temelju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) (3. odst. 1. člena ZdvaP).

2. odst. 95. člena ZdavP določa, da se zavezancu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila. Drugače povedano: davčni organ z davčnim zavezancem opravi pobotanje medsebojnih terjatev in obveznosti, pobotanje pa se opravi v postopku z zahtevkom za vračilo preveč plačanega davka, torej v davčnem postopku. Iz povedanega izhaja, da bi tožeča stranka opisanemu pobotanju lahko oporekala le v davčnem postopku. Nevrnjeni oziroma pobotani del zahtevanega zneska iz naslova preveč plačanega davka zato ne more predstavljati tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.

Vsebinsko enake določbe vsebuje tudi novi Zakon o davčnem postopku (ZDavP-1; Ur. list RS, št. 54/04), veljaven v času izdaje izpodbijanega sklepa (glej 1. in 4. odst. 32. člena ter 2. odst. 1. člena ZDavP-1).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 7.9.2004 je sodišče prve stopnje izreko, da ni pristojno za odločanje v tem sporu. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2000/04250 z dne 19.5.2000 je razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbo zavrglo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da odločanje o zahtevku tožeče stranke ne spada v sodno pristojnost, temveč v pristojnost davčnega organa. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom z dne 22.9.2004 pa je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 33.660,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9. 2004. Zoper navedena sklepa se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Izpodbija ju iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da ju sodišče druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep z dne 7.9.2004: Ne drži pritožbena navedba, da predpisi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, določajo izključno postopke in ravnanja davčnega organa v primerih, ko davčni organ nastopa kot upnik, pravna oseba (davčni zavezanec) pa kot dolžnik. Iz 1. odst. 95. člena Zakona o davčnem postopku (ZdavP), veljavnega v času, iz katerega izvira ta spor, je razvidno, da lahko davčni organ nastopa tudi kot dolžnik, davčni zavezanec pa kot upnik, ki zahteva vračilo preveč plačanega davka. V zvezi s tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi pri takšni zahtevi davčni organ postopa na temelju procesnih pravil, vsebovanih v ZdavP, subsidiarno pa tudi na temelju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) (3. odst. 1. člena ZdvaP).

2. odst. 95. člena ZdavP določa, da se zavezancu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila. Drugače povedano: davčni organ z davčnim zavezancem opravi pobotanje medsebojnih terjatev in obveznosti, pobotanje pa se opravi v postopku z zahtevkom za vračilo preveč plačanega davka, torej v davčnem postopku. Tako je bilo tudi v tej zadevi, ko je tožena stranka tožeči stranki od zahtevanih 9.116.107,00 SIT vrnila le 2.280.593,50 SIT, znesek 6.835.513,50 SIT pa je pobotala s svojo terjatvijo do tožeče stranke iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz povedanega izhaja, da bi tožeča stranka opisanemu pobotanju lahko oporekala le v davčnem postopku, torej po tisti pravni poti, ki je predvidena z določbami ZdavP oziroma ZUP - s pritožbo na Glavni davčni urad, in to tudi v primeru, če odločba s strani prvostopenjskega davčnega organa ne bi bila izdana, tako kot je vse to v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Nevrnjeni oziroma pobotani del zahtevanega zneska iz naslova preveč plačanega davka zato ne more predstavljati tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.

Vsebinsko enake določbe vsebuje tudi novi Zakon o davčnem postopku (ZDavP-1; Ur. list RS, št. 54/04), veljaven v času izdaje izpodbijanega sklepa (glej 1. in 4. odst. 32. člena ter 2. odst. 1. člena ZDavP-1).

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (1. odst. 18. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Zato je sodišče prve stopnje lahko izdalo izpodbijani sklep, pa čeprav je pred tem izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku.

Sklicevanje tožeče stranke na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 488/2003 ne more biti relevantno. V zvezi s tem kaže samo pripomniti, da bi iz navedenega sklepa lahko izhajalo kvečjemu to, da je davčni obračun izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče predlagati izvršbo pri rednem (izvršilnem) sodišču. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka izvršbe ni predlagala na podlagi izvršilnega naslova (17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ), ampak na podlagi verodostojne listine (23. člen ZIZ), v takšnih primerih pa se na (obrazložen) ugovor dolžnika postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odst. 62. člena ZIZ), torej kot pravdni postopek. Da je to v zadevah, kakršna je obravnavana, izključeno, je bilo že obrazloženo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep z dne 7.9.2004. K pritožbi zoper sklep z dne 22.9.2004: To pritožbo je tožeča stranka vložila, ker je sklep z dne 22.9.2004 samo dopolnitev sklepa z dne 7.9.2004 glede pravdnih stroškov. Višini stroškov ni oporekala. Zato se samo po sebi razume, da bi s to pritožbo lahko uspela samo v primeru, če bi uspela tudi s pritožbo zoper sklep z dne 7.9.2004. Ker ni uspela, je sodišče druge stopnje tudi to pritožbo zavrnilo in potrdilo tudi izpodbijani sklep z dne 22.9.2004. Tožeča stranka s pritožbama ni uspela. Zato mora pritožbene stroške kriti sama.