Jedro

Izvršitev predaje prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici sama po sebi ne vpliva na vodenje (in dokončanje) upravnega spora in tudi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že Uredba Dublin III, zato tožnik z navedbami, da mora ostati v Sloveniji, ker mu bo drugače odrečen pravni interes za določanje o tožbi, težko popravljive škode (32. člen ZUS-1) ni izkazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točka izreka sodbe in sklepa zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5481/2022/14 (121-11) z dne 3. 4. 2023, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,1 odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V II. točki izreka je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe.

2. V obrazložitvi o zavrnitvi začasne odredbe je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na odločbi Vrhovnega sodišča I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 in I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018 navedlo, da izvršitev predaje prosilca odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III sama po sebi ni težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1). Te pa tožnik ni utemeljil niti z navedbami, da mu bo s predajo odvzeta pravica do sodnega varstva.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper II. točko izreka sodbe in sklepa vložil pritožbo. Navaja, da sodišče ni upoštevalo določila člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III in njegovih navedb o neprimernem in nasilnem ravnanju hrvaških policistov, iz katerih izhaja, da bi bil v Republiki Hrvaški tudi med tem postopkom izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Poleg tega se ni opredelilo do navedb v pripravljalni vlogi, v kateri se sklicuje na dele odločb Ustavnega, Vrhovnega in Upravnega sodišča ter sodbe, kot navaja, Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Jawo (C-163/17), iz katere izhaja, da se predaja ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nečloveškemu ravnanju (in ne le v primeru sistemskih pomanjkljivosti). Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izda sklep o začasni odredbi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uredba Dublin III v členu 27(3) zahteva, da države članice za namene pritožb zoper odločitev o predaji v svojem nacionalnem pravu določijo eno od v nadaljevanju naštetih možnosti. Kot ena od teh je v točki c) opredeljena možnost osebe, da v razumnem obdobju od sodišča ali razsodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba ali poteka ponovni pregled. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog. V odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, so navedeni razlogi za takšno odločitev.

7. V skladu z navedeno določbo mora torej država članica zaradi zagotavljanja učinkovitega pravnega sredstva zoper predajo (to je tožbe v upravnem sporu) osebi zagotoviti možnost, da zahteva odložitev izvršitve predaje. Slovenski zakonodajalec je to možnost uredil v 32. členu ZUS-1 z institutom začasne odredbe. Ali jo bo vlagatelj tožbe uporabil in s kakšnimi navedbami bo utemeljil nujo po odložitvi predaje, pa je v njegovi domeni in kaj drugega iz navedene določbe Uredbe Dublin III ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.2

8. Pritožnik je v tožbi sicer nasprotoval odločitvi toženke o predaji Republiki Hrvaški z navedbami, da bo tam izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, vendar je začasno odredbo zahteval iz povsem drugih razlogov – trdil je, da mora ostati v Sloveniji, ker da mu bo v nasprotnem odrečen pravni interes za odločanje o tožbi. Sodišče prve stopnje je to zavrnilo s sklicevanjem na člen 29(3) Uredbe Dublin III,3 ki ureja ponovni sprejem osebe v primeru, ko je bila po predaji razveljavljena odločba, ki je bila podlaga za tako ravnanje toženke. Iz te določbe izhaja, da izvršitev predaje sama po sebi ne vpliva na vodenje (in dokončanje) upravnega spora in tudi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že navedena uredba.

9. Glede na obrazloženo ni utemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III. V okviru odločanja o predlagani začasni odredbi je namreč sprejelo stališče do tega, kar je uveljavljal pritožnik kot podlago za njeno izdajo, in presodilo, da ni utemeljena. Zatrjevana kršitev ne izhaja niti iz pritožnikovih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o začasni odredbi po uradni dolžnosti upoštevati, kar je navajal o svojih preteklih izkušnjah s hrvaško policijo, ki naj bi izkazovale nečloveško in ponižujoče ravnanje ter s tem kršitev absolutne pravice. Do tega se je sodišče opredelilo v okviru presoje o tožbi in navedbe zavrnilo, pritožba pa ne pove, kako navedbe, presojene kot neutemeljene, pojasnjujejo nevarnost nastanka težko popravljive škode, ki je zakonski pogoj za odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Očitek, da bi moralo sodišče iste navedbe upoštevati še pri začasni odredbi (in jo izdati), je torej neutemeljen. Taka je tudi pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb iz pripravljalne vloge, saj iz pritožbe ne izhaja, da so bile bistvenega pomena za drugačno odločitev o začasni odredbi, pri čemer je pritožbena navedba o odstavku 879 iz sodbe z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo (C-163/17) napačna, saj ima ta sodba, ki jo je sprejel veliki senat Sodišča Evropske unije (in ne ESČP), le 99. točk. 10. Po navedenem in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sklepi Vrhovnega sodišča I Up 235/2022 z dne 21. 12. 2022, I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022 in I Up 202/2022 z dne 9. 11. 2022. 3 Ta določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.