Jedro

Tožeča stranka ima prav, ko v reviziji navaja, da se pri varstvu lastninske pravice toženec ne more braniti z zadnjo mirno posestjo. Sodišče pri varstvu lastninske pravice mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili pravila ZNP, ki se nanašajo na urejanje meje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da je tožena stranka dolžna s severovzhodnega dela parc.št. 925/1, vl.št... k.o...

odstraniti zgrajen zid v višini 40 cm, širine 20 cm in dolžine 1 meter ter odpeljati s parcele ves gradbeni material, s katerim je zid narejen, skopane temelje zidu pa zasuti z zemljo. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilno uporabljenega materialnega prava. V reviziji navaja, da meja med parcelama tožeče in tožene stranke vsa leta od postavitve mejnih znamenj v točkah A in B ni bila sporna. Tožeča stranka je svojo lastninsko pravico in s tem posest svojega zemljišča izvrševala do ravne črte med točkama A in B. Dokaz za to je že dobljena pravda zaradi motenja posesti. Pravnomočno ugotovitev iz te pravde bi moralo sodišče upoštevati tudi v tem postopku, ki ni postopek zaradi določitve meje, kot napačno menita sodišči, temveč postopek zaradi varstva lastninske pravice. Pri varstvu lastninske pravice pa se po mnenju tožeče stranke, toženec ne more braniti z zadnjo mirno posestjo. Tožeča stranka v reviziji tudi navaja, da toženka tudi nima zadnje mirne posesti, kar izhaja iz pravnomočno končane pravde zaradi motenja posesti. Tožeča stranka v reviziji očita pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo o trditvi v pritožbi, da tožena stranka ni izkazala nobenega pridobitnega načina za nikakršno stvarno pravico nad spornim zemljiščem. Zato tožeča stranka predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje ter tožbeni zahtevek tožeče stranke prizna, oziroma sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Tožnika v reviziji nista natančneje navedla, kako sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednje ugotovitve dejanskega stanja, na katere je po tretjem odstavku 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče: - med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka lastnica parc.št. 925/1 k.o..., toženka pa parc.št.922 iste k.o., sporna pa je meja med njima; - prav tako ni sporno, da je toženka v spornem mejnem prostoru zgradila kamniti zid, ki stoji na meji med toženkino parcelo in sosednjo parcelo 927 (in v tem delu ni predmet tega postopka) ter delno v dolžini 1,5 m na meji med toženkino parcelo in parcelo tožeče stranke, torej v spornem mejnem prostoru; - kamniti zid je postavljen na mestu, kjer je v času, ko je toženka kupila svojo parcelo, stala žičnata ograja; - žičnato ograjo je leta 1973 postavil tedanji lastnik parcele 922, ki ni točno vedel, kje poteka meja, in je ograjo postavil globje v parcelo tožeče stranke predvsem zato, ker je bil na meji med parcelama kup kamenja, ki ga je oviral, tožeča stranka se njegovemu ravnanju ni uprla, ker je bil sorodnik; - leta 1978 je parcelo 922 kupila tožena stranka; - tožeča stranka toženi stranki ni oporekala uporabe njene parcele do žičnate ograje do leta 1983, ko je tožena stranka odstranila žičnato ograjo in na njenem mestu začela graditi kamniti zid; - tožena stranka ni ponudila nobenih dokazov, s katerimi bi dokazala kvalificirano posest njenih pravnih prednikov za obdobje od leta 1973. Tožbeni zahtevek tožnikov je prepovedna ali negatorna tožba po 42. členu Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (Ur.l. SFRJ, št.6/80, v nadaljevanju ZTLR). V negatorni tožbi mora tožnik trditi in dokazati poseg, za katerega je toženec odgovoren in trditi ter po potrebi dokazati svojo lastninsko pravico. Kadar tožena stranka ugovarja, da ima pravico do posega, mora tako pravico dokazati.

Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da je zaradi nesoglasja pravdnih strank glede meje med parcelama, treba najprej ugotoviti mejo v skladu z določbami Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št.30/86, v nadaljevanju ZNP) za ureditev mej. Šteli sta, da nobeni od pravdnih strank ni uspelo dokazati močnejše pravice. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da je imela zadnjo mirno posest tožena stranka in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo. Tožeča stranka ima prav, ko v reviziji navaja, da se pri varstvu lastninske pravice toženec ne more braniti z zadnjo mirno posestjo. Sodišče pri varstvu lastninske pravice mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili pravila ZNP, ki se nanašajo na urejanje meje.

Sodišče mora pri odločanju o utemeljenosti negatorne tožbe ugotoviti, ali je tožnik lastnik stvari, ali ga tožena stranka vznemirja in kadar tožena stranka temu ugovarja, ali ni morda njeno vznemirjanje utemeljeno. Tožnika sta svojo lastninsko pravico dokazovala z vpisom v zemljiško knjigo. Zemljiška knjiga je javna knjiga, ki kaže lastninsko pravico in stvarne pravice na zemljiščih. Pravna razmerja na zemljiščih so določena z zemljiškimi mejami, ki jih kaže kataster. Kataster in zemljiška knjiga se medsebojno dopolnjujeta. Tožnik je dokazal, da je v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik parcele 925/1. Tožnik je tudi dokazoval, da iz podatkov zemljiškega katastra izhaja, da meja med parcelama pravdnih strank poteka tako, da se sporni zid nahaja na njegovem zemljišču. Kadar sodišče ugotovi, da je iz podatkov zemljiškega katastra mogoče ugotoviti mejo med zemljiščema in ta poteka tako, kot zatrjuje tožeča stranka, mora tožena stranka, ki zatrjuje drugačno lastniško in dejansko stanje, to dokazati.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju o varstvu lastninske pravice zmotno uporabili določbe ZNP o ureditvi meje. Tožbeni zahtevek sta zavrnili na podlagi toženkine zadnje mirne posesti zemljišča, na katerem stoji sporni zid. Zato je dejstvo, ali je tožnik lastnik tega zemljišča ostalo neugotovljeno. Prav tako je ostalo neugotovljeno, ali je imela toženka morda pravico do posega. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.