Jedro

Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo v pisni obliki. Namen takšne norme je varstvo poroka pred prenagljeno odločitvijo o prevzemu obveznosti. Ker pa gre tudi v tem primeru za pogodbo med porokom in upnikom (997. člen ZOR), tudi zanjo veljajo splošna določila ZOR o pogodbi in tako tudi 46. člen, po katerem mora biti predmet pogodbene obveznosti določen oziroma določljiv.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sklep in sodba se r a z v e l j a v i t a : sklep, s katerim je zavrnjen predlog tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe zoper drugotoženo stranko E.J. in sodba v delu, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper E.J., ter se obe odločbi v navedenem delu vrneta sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; izpodbijani stroškovni del sodbe se s p r e m e n i tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti tretjetoženi stranki R.R. pravdne stroške v višini 714.465,00 SIT, četrtotoženi stranki M.B. pa pravdne stroške v višini 810.177,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2001 do plačila. Glede preostalega dela, nanašajočega se na tretjetoženo stranko R.R. in četrtotoženo stranko M.B., se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje: vzelo na znanje skrčenje tožbenega zahtevka napram drugotoženi, tretjetoženi in četrtotoženi stranki v višini 20.443.072,80 SIT in postopek v tem delu ustavilo; zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe zoper drugotoženo stranko; zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Toženci E.J., R.R. in M.B. so dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 7.649.796,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.12.1996 do dneva plačila, pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo"; tožeči stranki naložilo, da mora v 8 dneh povrniti tretjetoženi stranki R.R. pravdne stroške v višini 757.305,00 SIT, četrtotoženi stranki M.B. pa pravdne stroške v višini 941.267,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Proti navedeni odločbi je tožeča stranka vložila pritožbo in predlagala njeno spremembo, torej ugoditev tožbenemu zahtevku. V pritožbi zatrjuje, da bi zoper drugotoženo stranko sodišče moralo izdati zamudno sodbo, kot je tožnica predlagala. Navedba sodišča, da je zahtevek "nesklepčen" je nejasna in brez razlogov. Navedbe, da so dejstva, na katera se opira zahtevek v nasprotju s predlaganimi dokazi, pa sodišče sploh ni obrazložilo in je ni moč preizkusiti, ta navedba pa je tudi v nasprotju z listinami v spisu. Tožnica je trdila, da se je toženec E.J. zavezal kot porok. V zvezi s tem je predložila njegovo podpisano poroštveno izjavo, ki je povsem v skladu s tožničinimi navedbami. Več kot očitno je navedeni toženec štel zahtevek za utemeljenega, zato na tožbo ni niti odgovoril in se ni udeležil obravnave. Iz navedenih razlogov je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dejstvo je, da sta R.R. in M.B. podpisala poroštveni izjavi, ki sta v spisu, kar sta tudi potrdila. Iz izjav izhaja, da sta dani za kredit, ki ga je najelo podjetje R. d.o.o. in da je kredit zavarovan pri tožnici. Iz tega izhaja, da je bila jasno opredeljena obveznost, za katero je bilo dano poroštvo. Več kot očitno je bilo tožencema znano, za katere kredite gre, njuna obveznost je bila tako mogoča, dopustna in določena oz. določljiva (46. čl. ZOR). Tako je navedba sodišča, da v izjavah ni bilo navedeno, na katero obveznost se poroštvo nanaša, v nasprotju z vsebino listin, saj poroštvene izjave izrecno navajajo, da se nanašajo na kredit R.d.o.o., ki je zavarovan pri tožnici. Očitek sodišča, da izjave niso bile datirane, je brez pravne podlage, saj noben predpis ne določa, da mora biti poroštvena izjava datirana. Tudi sicer je M.B. jasno povedala, da je izjavo podpisala "jeseni v letu 1992", kar je povsem v skladu z izpovedjo priče B.G. in listinami, tj., da so bila poroštva dana pred izstavitvijo police. Sodišče je naklonilo vero napr. toženki M.B., ki je najprej trdila, da se ne spominja, da bi izjavo podpisala, zaslišana pa je izpovedala, da jo je lastnoročno izpolnila. Sklicevanje tožencev, da jih tako izpolnjene izjave ne zavezujejo, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. S stališčem, ki ga je zavzelo sodišče, se ruši pravna disciplina in odgovornost. Tudi sicer toženci niso niti trdili, da so dali poroštvo za kakšno drugo obveznost kot tisto, ki jo je tožnica uveljavljala in niti niso trdili, da za navedeno obveznost niso dali poroštva. Tožnica izpodbija tudi odločbo o stroških. Pri naslovnem sodišču je postala utečena praksa in takšno je v številnih tožničinih zadevah tudi stališče pritožbenega sodišča, da se kot vrednost spora šteje samo znesek glavnice, ne pa obresti. Iz tožbe je jasno razvidno, da je glavnica znašala ob vložitvi tožbe skupaj 17.314.246,00 SIT. Upoštevaje navedeno in upoštevaje, da je s pripravljalno vlogo 14.2.2001 tožnica skrčila zoper R.R. in M.B. zahtevek na glavnico 7.649.796,00 SIT, bi navedenima iz naslova pravdnih stroškov pripadali nižji zneski, ki jih je pritožnica specificirala v pritožbi. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določilo o pisnosti poroštvene izjave, kakršna je urejena v 998. čl. v času nastanka spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo v pisni obliki. Namen takšne norme je res varstvo poroka pred prenagljeno odločitvijo o prevzemu obveznosti, ker pa gre za pogodbo med porokom in upnikom (997. čl. ZOR), veljajo v vsakem primeru zanjo splošna določila ZOR o pogodbi, tako tudi 46. čl., po katerem mora biti predmet pogodbene obveznosti določen oziroma določljiv; to pa v konkretnem primeru očitno ni. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, sta toženca podpisala garancijski izjavi, vendar pa so v njih navedeni le podatki, potrebni za identifikacijo porokov (ob splošnem zapisu, da gre za poroštvo za kredit, najet s strani prvotožene stranke). Prav ima sicer pritožba, da izostanek datuma na izjavah sam po sebi ne bi mogel biti ključnega pomena za odločitev v tej zadevi (vendar pa niti sodišče prve stopnje te okoliščine ni štelo kot odločilne), kot tudi ne po drugi strani dejstvo, da je M.B. na zaslišanju izpovedala, da je izjavo podpisala "jeseni v letu 1992", ker s tem ni bistveno prispevala k določljivosti predmeta obveznosti. Ravno tako je res, da je iz predloženih garancijskih izjav razvidno, da sta toženca prevzela jamstvo kot poroka in plačnika za kredit, najet s strani prvotožene stranke, družbe R. d.o.o., vendar zato še ni mogoče zaključiti, da je jasno razvidno, za kateri kredit gre. Že v tožbi je namreč tožeča stranka navajala, da je prvotožena stranka najela posojilo oz. kredite po treh različnih pogodbah in pri dveh kreditodajalcih, pa tudi njeno postopanje tekom te pravde (ko je najprej zatrjevala, da so bile garancijske izjave dane za vse tri pogodbe, zatem pa je to trditev spremenila, da so se toženci zavezali le za izpolnitev obveznosti v zvezi s kreditom, ki ga je prvotožena stranka najela pri Skladu za razvoj malega gospodarstva), kaže na to, da niti tožeči stranki ni bilo ves čas povsem jasno, za katero obveznost naj bi bila dana poroštva. Povsem neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se s stališčem, ki ga je v predmetni zadevi zavzelo, ruši pravna disciplina in odgovornost; to pa zato, ker je bilo na tožeči stranki dokazno breme za trditve, da sta toženca sprejela poroštveno zavezo ravno za terjatev, ki jo od njiju v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka. Glede na to tudi ne more iti v njuno breme okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, in sicer, da nista trdila, da bi dala poroštvo za kakšno drugo obveznost kot tisto, ki jo uveljavlja tožnica, ter da sta sprva zanikala podpis poroštvene izjave, zatem pa na zaslišanju priznala svoj podpis na njej. Delno utemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper stroškovni del izpodbijane sodbe. Ob vložitvi tožbe je znašal zahtevek tožeče stranke do toženih strank 28.092.868,80 SIT, pri čemer je iz tožbenih navedb razvidno, da od navedenega zneska znaša glavnica 17.314.216,00 SIT, ostalo so obresti. Iz 1. odst. 3. čl. Odvetniške tarife (ODT) je razvidno, da se vrednost zahtevka, od katerega je določena cena odvetniške storitve, določi glede na vrednost spornega predmeta. Ob siceršnjem izostanku določb v ODT o načinu ugotavljanja vrednosti spornega predmeta, prihaja v poštev uporaba 39. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da se kot vrednost spornega predmeta vzame vrednost glavnega zahtevka, v konkretni zadevi bi to pomenilo, vrednost glavnice v prej navedeni višini, tako kot to utemeljeno izpostavlja tožeča stranka v pritožbi. Res je sicer, da je tožeča stranka z vlogo z dne 14.2.2001 zoper R.R. in M.B. skrčila zahtevek na glavnico v znesku 7.649.796,00 SIT, vendar pa sta imenovana za odgovor na tožbo in za pristop na narok za glavno obravnavo dne 16.2.2001 kljub temu upravičena do stroškov, odmerjenih od neskrčenega zneska; to pa zato, ker sta odgovor na tožbo vložila pred skrčenjem zahtevka, vloga z dne 14.2.2001 pa jima je bila vročena šele na naroku dne 16.2.2001, na katerem pa še nista podala privolitve k (delnemu) umiku tožbe (2. odst. 188. čl. ZPP). Ravno tako ne vzdrži pritožbena trditev, da so se na navedenem naroku obravnavala le procesna vprašanja, saj je iz zapisnika z glavne obravnave razvidno, da je tožeča stranka "vztrajala pri dosedanjih navedbah in predlaganih dokazih", kar pomeni isto, kot če bi izrecno podala navedbe iz tožbe, poleg tega pa je podala tudi dodatne dokazne predloge; šele v nadaljevanju naroka so se obravnavala procesna vprašanja. Glede na skrčeni zahtevek pa je toženka M.B. za prvo pripravljalno vlogo upravičena le do povrnitve stroškov v višini 900 odvetniških točk (toženec R.R. ni uveljavljal stroškov za prvo pripravljalno vlogo), oba imenovana za pristop njunih pooblaščencev na narok za glavno obravnavo dne 31.5.2001 pa do povrnitve 450 odvetniških točk. Glede na takšno stanje stvari je toženec R.R. upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 714.465,00 SIT, toženka M.B. pa v višini 810.177,00 SIT, oba z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje, torej od 31.5.2001 do plačila. Utemeljena pa je pritožba v delu, da ni mogoče preizkusiti odločitve sodišča prve stopnje v smeri njegove ugotovitve, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek zoper drugega toženca v nasprotju s predlaganimi dokazi, pri čemer pa ne pove, za katera dejstva in dokaze v zvezi z drugim tožencem gre. Ker je torej podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe zoper drugega toženca, ravno tako pa tudi sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper njega (glede na to, da sta obe odločitvi organsko povezani). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da nesklepčnost tožbe pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne pomeni pa nesklepčnosti okoliščina, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje (ampak gre pri tem za enega od pogojev, na podlagi katerih je bilo mogoče izdati sodbo zaradi izostanka po 332. čl. ZPP/77 oziroma zamudno sodbo po 318. čl. ZPP/99, pri čemer je za izdajo prve potreben tožnikov predlog, drugo pa izda sodišče samo brez tožnikovega predloga). Zato bo moralo sodišče prve stopnje tudi ugotoviti, po katerem ZPP mora v zvezi s tem postopati, ker je glede na podatke v spisu sploh vprašljivo, ali je bila tožba drugemu tožencu vročena v odgovor (od datuma vročitve tožbe v odgovor pa je odvisno, po katerem od obeh navedenih zakonov je treba postopati).