Jedro

Pravilno je stališče sklepa, da pri odločanju o taksni oprostitvi ni upoštevno premoženjsko stanje otrok, do katerih toženka nima več zakonske obveznosti preživljanja, niti obstoječi dolgovi, ki jih toženka poplačuje iz svojih dohodkov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlogu tožene stranke za delno oprostitev plačila sodne takse za pritožbo ugodi in se toženo stranko delno oprosti plačila sodne takse za znesek 449 EUR, dolžni del takse v skupnem znesku 1.000 EUR pa je dolžna plačati v petih (5) zaporednih mesečnih obrokih po 200 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije stroške, nastale z vložitvijo te pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin predlog za oprostitev plačila sodnih taks, za delno oprostitev plačila sodnih taks in deloma tudi predlog za obročno plačilo ter odločilo, da je toženka dolžna sodno takso za postopek o pritožbi v znesku 1.449 EUR plačati v petih zaporednih mesečnih obrokih po 289,90 EUR, s tem da je prvi obrok dolžna plačati v petnajstih dneh po prejemu plačilnega naloga, poslanega po pravnomočnosti sklepa.

2. Toženka v pritožbi zoper sklep uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V sklepu je nezakonito uporabljena beseda razpolagata, ker toženka in njen mož s takšnim zneskom ne razpolagata. Že iz sklepa izhaja, da razpolagata z bistveno nižjim zneskom. Podatek o vrednosti nepremičnine, v kateri toženka živi, je varljiv, ker je njena realna vrednost na trgu enaka 0 EUR in ne gre za likvidno premoženje. Realnost je drugačna od zakonske ureditve, po kateri starši niso dolžni preživljati svojih otrok po 26. letu starosti. Sodišče bi moralo upoštevati realen dohodek in ne le teoretičnega. Toženka naloženega bremena ne zmore, posledično pa ji je na dejanski način onemogočena pravica do pritožbe. Možni bi bili bodisi delna oprostitev s posledično nižjim zneskom posameznega obroka bodisi večje število obrokov. Naloženi obrok presega polovico minimalnega dohodka in dosega skoraj polovico pokojnine. Odločitev o številu in višini obrokov je obrazložena le z enim stavkom.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ker je pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sklep odločilo hkrati s pritožbo zoper sodbo, je v tej zadevi odločil senat. Glede na to, da Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) narekuje ločeno vodenje listin in odločb, izdanih v postopku odločanja o predlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (peti odstavek 12. člena), je ta sklep fizično ločen od odločitve o pritožbi zoper sodbo.

6. V skladu z 11. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) stranki, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči po prvem odstavku tega člena, sodišče odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Pri odločanju mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja, ter premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

7. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da toženka prejema pokojnino v znesku 876,54 EUR, mesečni prejemki toženke in njenega moža pa znašajo približno 2.500 EUR. Pravilno je stališče sklepa, da pri odločanju o taksni oprostitvi ni upoštevno premoženjsko stanje otrok, do katerih toženka nima več zakonske obveznosti preživljanja, niti obstoječi dolgovi, ki jih toženka poplačuje iz svojih dohodkov. Iz sklepa tudi ne izhaja, da bi sodišče napačno ovrednotilo ugotovitev, da je toženkin mož lastnik nepremičnine, v kateri živita. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da ugotovljeno premoženjsko in likvidnostno stanje toženke utemeljuje ne le obročno plačilo, ampak tudi delno oprostitev plačila sodne takse za pritožbo. Odločitev o petmesečni obremenitvi s plačilom sodne takse za pritožbo je primerna, višina rednih toženkinih dohodkov in upoštevanje celotnega dohodka družinskih članov pa utemeljuje znižanje mesečne obremenitve s taksno obveznostjo s tretjinske na (približno) četrtinsko, tj. 200 EUR mesečno.

8. Po navedenem je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlogu za delno oprostitev plačila sodne takse za pritožbo ugodilo, toženko oprostilo plačila sodne takse za pritožbo v znesku 449 EUR, ostalo dolžno sodno takso v znesku 1.000 EUR pa je dolžna plačati v petih zaporednih mesečnih obrokih po 200 EUR. Sicer je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Roki plačila, določeni v izpodbijanem sklepu, tako ostanejo nespremenjeni.

9. Ker toženka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, sama trpi stroške, nastale z vložitvijo obravnavane pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).