Jedro

Puška, pa čeprav z manevrskimi naboji, predstavlja nevarno stvar, vojaška vaja, na kateri se uporablja orožje z manevrskimi naboji, pa predstavlja nevarno dejavnost, tako da tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel, objektivno odgovarja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 1. točke in 2. točke izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2008 (prvi odstavek 1. točke izreka), v presežku do 2.600,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 786,39 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 2. točke izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je škoda nastala v zvezi z uporabo nevarne stvari. Vojaki so na vaji, na kateri je bil tožnik poškodovan, uporabljali manevrsko strelivo, ki na razdalji večji od 5 m ni nevarno. Vojaki so prejeli ukaz, da se na razdalji, ki je manjša od 5 m, strelno orožje ne sme uporabiti. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je nevarna stvar tista, ki pogojuje posledice, katerim se tudi z največjo pazljivostjo ne bi bilo mogoče izogniti. Tožnik bi se moral neopazno približati D.Z. in ga izločiti iz nadaljnjega poteka vaje. Tožnik se je temu vojaku dejansko neopazno približal, pri tem pa ni upošteval, da bi zaradi njegovega ravnanja vojak lahko bil presenečen oziroma da bi utegnil ravnati napačno in v nasprotju z jasnimi navodili. Po presoji tožene stranke je vojak D.Z. spontano uporabil orožje, ker se je znašel v položaju, ki ga ni pričakoval, saj se mu je tožnik približal na takšno oddaljenost, da ga je lahko zagrabil za ramo. Na tako majhni razdalji je prišlo do neljubega dogodka, ko je vojak D.Z. ustrelil proti glavi tožnika, ki je prisebno reagiral tako, da je cev orožja preusmeril in ga je manevrski naboj zadel v roko. Tako tožnik kot vojak D.Z. sta ravnala v nasprotju z izrecnim ukazom, da na oddaljenosti, manjši od 5 m vojak ne sme uporabljati strelnega orožja oziroma streljati v glavo. Glede na to, da so vojaki bili opremljeni s strelnim orožjem z manevrsko municijo, je bilo približevanje drugim vojakom na razdaljo, manjšo od 5 m, prepovedano. V kolikor pa bi prišlo do približevanja vojakov na razdaljo manj kot 5 metrov, pa je bila dolžnost, v konkretnem primeru tožnika, da nasprotnega vojaka razoroži. Navedeno pomeni, da je bil tožnik tisti, ki je sam ustvari nevaren položaj, v katerem je utrpel poškodbo, saj v dani situaciji ni ravnal pravilno oziroma nasprotnemu vojaku ni preprečil uporabe orožja. Tožnik bi se moral nasprotnemu vojaku D.Z. približati na ustrezno oddaljenost (več kot 5 m) in mu sporočiti, da ga je izločil iz nadaljnje vaje, saj je očitno, da bi ga lahko iz takšne oddaljenosti tudi poškodoval oziroma mu odvzel orožje. V kolikor bi prišlo v takšni predvideni oziroma dovoljeni situaciji do instinktivne uporabe orožja, gotovo ne bi moglo priti do škodnega dogodka oziroma do kakršnihkoli poškodb tožnika. Navedeno pomeni, da škoda ni nastala pri izvajanju nevarne dejavnosti oziroma z uporabo nevarne stvari, zato bi tožena stranka lahko odgovarjala kvečjemu po krivdnem načelu, kar pa ni bilo zatrjevano in v tej smeri tudi ni bil predložen noben dokaz. Tožnik je sam ustvaril nevaren položaj, zato je izključno odgovoren za škodo, ki jo je utrpel. Razen tega je sporna tudi višina prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in strahu, čeprav mnenje sodnega izvedenca izkazuje, da je tožnik utrpel le neugodnosti med zdravljenjem, ne pa tudi telesnih bolečin. Tožnik ni utrpel pravno priznanega strahu. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da je tožnik iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja, za katerega je premijo plačala tožena stranka, prejel 137,00 EUR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v celoti, vendar je očitno, da tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo le v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu, torej le v ugodilnem delu izpodbijane sodbe.

Zmotno je pritožbeno stališče, da do poškodbe tožnika ni prišlo zaradi uporabe nevarne stvari oziroma zaradi nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da puška, pa čeprav z manevrskimi naboji, predstavlja nevarno stvar in da je kot nevarno dejavnost potrebno opredeliti tudi vojaško vajo, na kateri se uporablja orožje z manevrskimi naboji. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007), ki v 149. členu uveljavlja objektivno odgovornost za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, sicer res ne določa, kaj se šteje za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, vendar se je glede tega vprašanja že oblikovala bogata sodna praksa. Po tej sodni praksi so nevarna stvar vse vrste orožja, celo zračna puška, zato ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da puška z manevrskimi naboji ni nevarna stvar, ker naj bi manevrski naboji poškodbe lahko povzročili šele na razdalji, krajši od 5 m. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju zapolnjuje sodna praska v vsakem konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z argumenti, s katerimi je sodišče prve stopnje zapolnilo ta pravni standard.

Na podlagi navodila, da orožja z manevrskim strelivom ni dovoljeno uporabljati na razdalji, krajši od 5 m, ni možen zaključek, kakršnega predlaga tožena stranka, da je za poškodbo odgovoren izključno tožnik, ker se je vojaku D.Z. približal na krajšo razdaljo. Ob ugotovljenem dejanskem stanju nikakor ni možen sklep, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika in tudi ne, da bi tožnik s svojim nepravilnim ravnanjem prispeval k nastanku škode, kar pomeni, da ni podan ekskulpacijski razlog iz drugega oziroma tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007).

Glede na opis trajanja telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov glede višine dosojene odškodnine. Res pa je, da v spisu ni izvedeniškega mnenja, na katerega se sodba sodišča prve stopnje sicer sklicuje, zato ni možno preveriti pritožbene trditve, da je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da je tožnik utrpel neugodnosti na zdravljenju, ne pa tudi telesnih bolečin. Ta pritožbena trditev sicer ni verjetna, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je tožnik po oceni izvedenca zaradi poškodbe tri dni trpel stalne srednje hude telesne bolečine, 14 dni občasne srednje hude telesne bolečine, tri tedne stalne lahke telesne bolečine in tri mesece občasne lahke telesne bolečine. Sicer pa se v okviru odškodnine za telesne bolečine obravnavajo tudi vse nevšečnosti med zdravljenjem. Pravni standard pretrpljenih telesnih bolečin je sodna praksa napolnila tako, da vključuje še vrsto drugih neugodnosti, ki jih oškodovanec trpi med zdravljenjem. Zato se pri odmeri odškodnine za to obliko negmotne škode ne upošteva samo telesnih bolečin v dobesednem pomenu besede, temveč tudi druge nevšečnosti, ki so združene z zdravljenjem in telesnim stanjem oškodovanca po poškodbi.

Prav tako pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ustreznosti dosojene odškodnine za prestani strah, seveda v okviru, v kakršnem sta trajanje in intenzivnost tega strahu povzeta v izpodbijani sodbi.

Pač pa je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti, ker sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo med strankama nesporno ugotovljenega dejstva, da je tožnik iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja prejel znesek 33.000,00 SIT, kar predstavlja 137,00 EUR in da je premijo za to zavarovanje plačeval delodajalec. Ob takšnem nesporno ugotovljenem dejstvu bi sodišče prve stopnje v okviru procesnega vodstva moralo razjasniti, kdaj je tožnik prejel ta znesek, ga ustrezno valorizirati na dan obravnave in za valorizirani znesek zmanjšati dosojeno odškodnino. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je za odločitev o višini odškodnine za negmotno škodo, ki jo je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, odločilno ravno to, za kolikor je bila ta njena obveznost že zmanjšana zaradi že prejeta plačila. Navedeno pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Res je sicer, da drugi odstavek 347. člena ZPP določa, da mora senat sodišča druge stopnje razpisati obravnavo, če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred drugostopenjskim sodiščem. Vendar pa bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni takšna, da bi jo bilo možno odpraviti na pritožbeni obravnavi, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo moralo razveljaviti.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje s strankama razjasnilo, kdaj je tožnik kot odškodnino iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja prejel znesek 33.000,00 SIT oziroma 137,00 EUR, nato ta znesek valoriziralo na dan obravnave in potem znova odločilo o višini odškodnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.