Jedro

Presoja konkretnih okoliščin, ki utemeljujejo zaključek o begosumnosti osumljenca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega F. F. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Osumljenčeva zagovornica je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz „1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 420. člena ZKP – zaradi kršitve določil ZKP o tem, da so pri osumljencu podani priporni razlogi begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP“. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče sklep zunajobravnavnega senata spremeni tako, da odpravi pripor, podrejeno pa, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom iz šestega odstavka 195. člena ZKP.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena, saj je zunajobravnavni senat ob upoštevanju osumljenčevih osebnih okoliščin, teže in načina storitve kaznivega dejanja sklepal, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bo osumljenec pobegnil. S podajanjem drugačne ocene teh okoliščin zagovornica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve ni dovoljeno vložiti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovi zagovornici, ki v izjavi navaja, da vztraja pri razlogih, navedenih v zahtevi. Zagovornica je v osumljenčevem imenu podala še izjavo, v kateri navaja, da se osumljenec posebej ne bo opredeljeval do odgovora vrhovne državne tožilke, da pa je bil z odgovorom seznanjen in da se pridružuje navedbam zagovornice.

B.

5. Osumljenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje z razlogi zunajobravnavnega senata in navaja, da dejanska nevarnost pobega pri osumljencu ni podana, da je ta možnost zgolj abstraktna, saj osumljenec ni bil še nikoli kaznovan, slovenski jezik pogovorno dobro razume, obvlada enajst tujih jezikov, ob privedbi pa je bila tolmačka prisotna le zaradi zadostitve zakonskim zahtevam. Zato je po mnenju vložnice zaključek zunajobravnavnega senata, da osumljenec ne obvlada aktivnega sporazumevanja v slovenskem jeziku, nedokazan oziroma neresničen. Nadalje vložnica meni, da se do sedaj ni pokazala nobena subjektivna okoliščina, iz katere bi sodišče lahko utemeljeno sklepalo na nevarnost pobega. Na begosumnost po mnenju vložnice ni mogoče sklepati niti iz objektivnih okoliščin, saj je osumljenec v Sloveniji že štiri leta v intimni zvezi z R. Ž., ta zveza je tudi vzrok za razvezo osumljenčeve zakonske zveze v Nemčiji, kjer bo 5. 3. 2012 na sodišču tudi zadnji narok. Osumljenec ima že več kot štiri leta v Sloveniji prijavljeno začasno bivališče, do 30. 6. 2012 ima sklenjeno pogodbo za najem stanovanja. Osumljenec ima pri banki R. d. d., odprt transakcijski račun. Po stališču vložnice družina v Nemčiji osumljencu gotovo ne bo nudila zatočišča ter mu pomagala pri izogibanju kazenskemu postopku v Sloveniji. Če bi osumljenec tako želel, bi lahko odšel v Nemčijo že v oktobru leta 2010, ko mu je prenehala prejšnja zaposlitev. Po tem datumu je osumljenec poiskal stalno zaposlitev v Mariboru, za davčne namene pa se osumljenec šteje za rezidenta Slovenije. Zato vložnica meni, da je zunajobravnavni senat napačno ugotovil okoliščine, da je pri osumljencu podan priporni razlog begosumnosti, njegovo navzočnost v kazenskem postopku pa bi bilo mogoče zagotoviti tudi z ukrepom javljanja na policijski postaji.

6. Sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v zvezi s pripornim razlogom begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ugotavlja, da je osumljenec nemški državljan z začasnim bivališčem v Sloveniji; da je v teku upravni postopek za pridobitev stalnega domicila; da ne obvlada aktivnega sporazumevanja v slovenskem jeziku; da v Sloveniji nima družine, intimna zveza z R. Ž. pa ne kaže dovolj visoke stopnje zanesljivosti obstanka v Sloveniji; da v Sloveniji nima nobenega premoženja, prebiva pa v najetem stanovanju. Okoliščina, da je osumljenec zaposlen v Sloveniji, po oceni izpodbijanega pravnomočnega sklepa ne more izničiti nevarnosti pobega. Osumljenec ima namreč po prepričanju sodišča v Nemčiji sorodnike in prijatelje, ki bi mu lahko pomagali pri nastanitvi v drugi državi in morebitni novi zaposlitvi, če bi zapustil Slovenijo. Celotna povzročena škoda, ki naj bi jo osumljenec povzročil oškodovani družbi s storitvijo očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, naj bi po oceni sodišča skupaj z obrestmi znašala 130.000 EUR.

7. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z zakonom je torej izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog pa med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodna odločba. Zato zagovornica ne more uspeti s podajanjem lastne ocene subjektivnih okoliščin na strani osumljenca, kot jih je ugotovilo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Sklicevanje zagovornice na sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 35830/2011 z dne 1. 9. 2011 ni utemeljeno. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo obstoj prav tistih okoliščin, glede katerih je Vrhovno sodišče v citirani sodbi zaključilo, da jih je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.