Jedro

Ne le, da morajo biti dokazi določno navedeni, biti morajo tudi obrazloženi. Predlagatelj pa mora izkazati tudi materialnopravno relevantnost predlaganega dokaza.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D. V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi D. V. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen eno leto zapora. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP pa se nagrada in potrebni izdatki oškodovanke in njenega pooblaščenca izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obsodbe.

Obdolženčev zagovornik je v pritožbi tudi predlagal, da ga pritožbeno sodišče obvesti in vabi na sejo pritožbenega senata, čemur je pritožbeno sodišče tudi sledilo in je vse procesne udeležence obvestilo o seji pritožbenega senata. Seje pa sta se udeležila višja državna tožilka in obdolženec, ki je bil priveden iz zapora. Obdolženčev zagovornik se seje, kljub pravilno izkazanemu obvestilu, ni udeležil, zato je bila seja opravljena v skladu z četrtim odstavkom 378. člena ZKP.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena.

4. Pritožnik v uvodu svoje pritožbe navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer pa svojih navedb v tej smeri pritožnik ni konkretiziral. Iz vsebine pritožbene obrazložitve, kjer pritožnik navaja: "da napadena sodba nima prepričljivih razlogov, še manj pa ne vsebuje prepričljivost razlogov o odločilnih dejstvih, ki so nejasni za obsodilno sodbo in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju.", zaradi česar obstaja v odločilnih dejstvih precejšnji dvom in nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki, pa je razbrati, da pritožnik v tej smeri uveljavlja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob navedenem pa pritožnik ni pojasnil katere listine oziroma zapisnike je prvostopno sodišče v sodbi napačno povzelo, razloge o katerih odločilnih dejstvih pogreša in tudi ne kateri so tisti odločilni razlogi, ki so sami s seboj v nasprotju. Tega pa ni mogoče ugotoviti niti iz vsebine pritožbenih izvajanj.

5. Pritožnik na strani 5 svoje pritožbe sicer zatrjuje, da sodba kot kraj kaznivega dejanja opredeljuje le tri lokacije, in sicer Pesnico, Kamnico in Maribor, ne pa tudi ostalih lokacij, kjer sta živela obdolženec in oškodovanka z družino, zaradi česar prvostopna sodba po oceni pritožnika nima razlogov. Kaj konkretno želi pritožnik s temi pritožbenimi navedbami ni povsem jasno, po vsej verjetnosti pa nima v mislih širitve obtožbe z navajanjem še drugih krajev, kjer bi naj prišlo do izvršitev obdolženčevih nasilnih ravnanj, saj bi le to predstavljalo nedovoljeno širitev obtožbe v škodo obdolženca. Sicer pa tudi tega, katera odločilna dejstva bi se naj z navedenim dokazovala, pritožnik ni z ničemer pojasnil. 6. Pa tudi v uvodu pritožbe uveljavljano kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP obdolženčev zagovornik v obrazložitvi pritožbe ni konkretiziral. Zgolj domnevati je zato, da navedeno kršitev zatrjuje z navedbami, da je "prav nerazumljivo, kako je lahko sodišče zavrnilo dokaz obtoženca po izvedbi teh dokazov, ki jih sicer ni (obdolženec) navedel, vendar bi le-ti jasni izhajalo iz njegovega zagovora". Oziroma povedano drugače, pritožnik prvostopnemu sodišču očita, da je kršilo obdolženčevo pravico do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), ker je zavrnilo izvajanje dokazov, čeprav obdolženec teh dokazov sploh ni izrecno predlagal. Očitno bi po oceni obrambe moralo sodišče samo domnevati kaj ima obdolženec v mislih. Ker tega ni storilo, bi naj bilo obdolžencu celo onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist, kar bi naj predstavljalo ne le kršitev pravice do obrambe, temveč tudi kršitev Ustave, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin...

7. S pritožbo, kot je že navedeno, tudi v tej smeri ne gre soglašati. Ne le, da morajo biti dokazi določno navedeni, biti morajo tudi obrazloženi. Predlagatelj pa mora izkazati tudi materialnopravno relevantnost predlaganega dokaza. Navedeno mora biti torej tudi, kaj želi obramba s tem dokazom dokazati. Obdolženec pa tega, katere konkretne dokaze bi naj prvostopno sodišče izvedlo, sploh ni predlagal, niti ni obrazložil kaj želi še dodatno dokazovati. Celo nasprotno, ko je bil še posebej vprašan, je obdolženec povsem določno povedal, da nima dokaznih predlogov (l. št. 59). Prvostopno sodišče je tako pred besedo strank v soglasju s strankami navedlo, da nobena od strank nima dodatnih dokaznih predlogov, in da tudi ni dokazov, o katerih sodišče še ni odločalo, in da se zato šteje, da stranka umika tudi vse ostale dokazne predloge.

8. Obdolžencu pa se tudi ne očita, da bi naj oškodovanko v času prve nosečnosti boksal v trebuh, čez štiri ali pet let pa bi ji naj zlomil roko, ko sta se prepirala,..., kot to v zadnjem odstavku svoje pritožbe na strani 4 navaja obdolženčev zagovornik. Zato so tudi v tej smeri povsem brezpredmetne pritožbene navedbe. Sicer pa je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja razumljiv in dovolj konkretiziran, zato je tudi pritožbeno primerjanje obravnavane zadeve z zadevo "Patria", brez podlage, sicer pa tega, konkretizacijo katerega dejstva oziroma izvršitvenega ravnanja v izreku izpodbijane sodbe pogreša pritožnik, v pritožbi niti ni podrobneje obrazloženo. V pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka tako niso podane, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu napadene sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

9. Pritožbeno sodišče pa tudi nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v prvostopnem izreku podrobneje opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče, ki soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, se tako v izogib ponavljanju na razloge prvostopne sodbe tudi sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

10. Za svoje zaključke je imelo prvostopno sodišče zadostno podlago v prepričljivi izpovedbi oškodovanke N. V., ki je ves čas postopka, glede odločilnih dejstev, da jo je obdolženec v obravnavanem obdobju maltretiral, ji grozil, z njo ponižujoče ravnal, jo z nasilnim omejevanjem enakih pravic spravljal v podrejen položaj, izpovedovala enako, kot je to sicer v točki 7 in ostalih izpodbijane sodbe obširno in prepričljivo pojasnilo tudi že prvostopno sodišče. Sicer pa je tudi obdolženec priznal, da sta se z oškodovanko prepirala, da je ob neki priliki na oškodovanki uporabil tudi strokovni policijski prijem "ključ na roki" in je oškodovanko tudi odpeljal do svojega očeta. Tudi glede "guganja" oškodovankinega avtomobila je opisal, kako je vozilo v katerem je tedaj sedela oškodovanka dejansko prijel v predelu blatnika in vrat in ga pri tem narahlo dvignil. Izpovedbo oškodovanke pa je smiselno potrdila tudi priča D. Š., ki je med drugim opisal tudi kako je ob neki priliki po telefonu slišal dogajanje med obdolžencem in oškodovanko (točka 10 sodbe). Da obdolžencu ni verjeti pa je nadalje izhajalo tudi iz izpovedbe M. L. (točka 11 sodbe), ki je potrdila, da je bil obdolženec do svoje žene zelo nasilen. V fazi preiskave (l. št. 59) pa je tudi obdolženčev dober prijatelj A. Č. povedal, da je videl kako je obdolženec prijel oškodovanko in jo vrgel na kavč, zaradi česar je tudi pristopil, da ne bi prišlo še do česa hujšega. Ob navedenem in razlogih, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo že prvostopno sodišče, pa pritožba s prikazovanjem, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, nikakor ne more prepričati. Nenazadnje pa obdolženčev zagovor in pritožbene trditve, da se mu z uvedbo kazenskega postopka želi oškodovanka zgolj maščevati, niso bile z ničemer podprte. Ne le, da oškodovanka ni uveljavljala niti premoženjskopravnega zahtevka, po tem, ko je državno tožilstvo obtožbo (l. št. 149) modificiralo tako, da sta se dve dejanji poslej preganjali na predlog oškodovanke, oškodovanka niti ni vztrajala pri pregonu in je bila zato v tem delu izdana tudi zavrnilna sodba. Vse navedeno pa nikakor ne potrjuje pritožbenih navedb, da bi se naj oškodovanka želela obdolžencu maščevati.

11. Dejansko stanje obravnavane zadeve je bilo na prvi stopnji tako po oceni pritožbenega sodišča dovolj razčiščeno, zato tudi ni nobene potrebe po širitvi dokaznega postopka z zasliševanjem še dodatnih prič ali celo pribavo izvedenskega mnenja za oškodovanko, kar v pritožbi predlaga obdolženčev zagovornik, pri čemer bi naj izvedenec psihiater oškodovanko tudi pregledal. Ne le, da obdolženec izvedbe teh dokazov, kot je to že obrazloženo, na predobravnavnem naroku ni predlagal, tak predlog pa ni podal niti kasneje, tudi sicer ni prav nobene podlage, da bi sodišče v izpostavljeni smeri postavljalo izvedenca. Da bi bilo z oškodovanko kaj narobe v smeri, kot to nakazuje pritožnik, iz podatkov v spisu nikakor ne izhaja. Da bi imela oškodovanka tovrstne zdravstvene težave, kot skuša o tem prepričati pritožba, pa ni zaznalo niti prvostopno sodišče, saj bi v nasprotnem primeru, če bi to čutilo za potrebno, dokazni postopek prav gotovo izvajalo tudi v tej smeri. Sicer pa je po oceni pritožbenega sodišča pritožbene navedbe obrambe v smeri, da je oškodovanka "živčna in konfliktna oseba in bi naj imela živčne izpade" šteti le kot način obdolženčeve obrambe in obdolženčevo prizadevanje prikazati, da je bila oškodovanka konfliktna in je bil obdolženec torej k izvršitvi obravnavanih izvršitvenih ravnanj (ki jih obdolženec sicer zanika), izzvan, zaradi česar naj tudi ne bi bila podana njegova kazenska odgovornost. Kot je že navedeno, zagovor obdolženca v navedeni smeri ni bil podprt z izvedenimi dokazi in glede na vse že obrazloženo, pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v tem delu ne more biti uspešna.

12. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko skuša prikazati, da obdolženec z opisanimi ravnanji ni izpolnil znakov očitanega kaznivega dejanja, ker bi naj šlo le za enkratna ravnanja in ni šlo za trajnejše ravnanje storilca, "da bi bila oškodovanka sploh spravljena v podrejen položaj". Že iz izreka izpodbijane sodbe namreč dovolj določno izhaja, da je obdolženec nad oškodovanko izvajal nasilje na različne (opisane) načine, da je očitano kaznivo dejanje vztrajno izvrševal celo vrsto let, pa je prvostopno sodišče med drugim opisalo tudi v točki 20 in ostalih izpodbijane sodbe.

13. Glede na vse navedeno, in ker je prvostopno sodišče povsem ustrezno ocenilo tudi izpovedbe vseh v postopku zaslišanih prič, tudi A. Č., kar pritožba še posebej izpostavlja, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

14. Odločbo o kazenski sankciji pritožba graja le podrejeno, pri čemer izpostavlja, da bi moralo sodišče pri višini kazni upoštevati soprispevek oškodovanke, pri čemer pritožnik ponovno izpostavlja oškodovankine maščevalne nagibe, njeno povzročanje konfliktnih situacij, izpostavlja pa tudi, da v obravnavani zadevi stopnja ogrožanja ni bila tako hudo kot je navajala oškodovanka in je povzeto v sodbi, oškodovanka pa naj bi tudi sama pristala na tak način skupnega sobivanja z obdolžencem, čeprav je imela ves čas možnost, da se odseli za vedno, kar pa ni storila. Torej njuno skupno bivanje le ni bilo tako nevzdržno kot želi to prikazati oškodovanka. Glede na navedeno, in ker bi naj po oceni obrambe bila oškodovanka tista, ki je pričenjala s konflikti in verbalno napadala obdolženca, je po oceni obrambe obdolžencu na prvi stopnji izrečena zaporna kazen previsoka in v nasprotju z veljavno sodno prakso, ki izreka v podobnih primerih zgolj sankcijo opominjevalne narave, kar bi bilo smotrno tudi v obravnavani zadevi.

15. Preizkus odločbe o kazenski sankciji na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde ter vse ostale okoliščine, ki so upoštevne za izbiro in odmero kazni in je obdolžencu izreklo povsem primerno in pravično kazen, pri kateri so v zadostni meri prišle do izraza tudi olajševalne okoliščine, ki jih je v točki 23 izpodbijane sodbe navedlo prvostopno sodišče. Ker je tudi v tej odločbi že obrazloženo, da o kakršnihkoli maščevalnih nagibih oškodovanke ali izzivanju na način, kot to prikazuje pritožba, ni mogoče govoriti in torej v tej smeri nikakor niso podane nobene olajševalne okoliščine, in ker tudi ni moč soglašati s pritožnikom, da stopnja ogrožanja oškodovanke v obravnavanem primeru ni bila posebej velika, in ker tudi okoliščina, da oškodovanka ni našla moči, da bi se zaradi izrečenih groženj odselila od obdolženca, ne more biti razlog, zaradi katerega bi obdolžencu kazen lahko bila znižana, in ker pritožba tudi v tem delu ne navaja ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost odločitve prvostopnega sodišča glede odločbe o kazenski sankciji, se je pritožba tudi v tem delu pokazala brez podlage.

16. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

17. Glede na to, da je obdolženec brez redne zaposlitve, brez prihodkov ter brez premoženja, ter bo moral na prestajanje zaporne kazni, ga je sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.