Jedro

Da je na temelju določenega pravnega razmerja mogoče utemeljiti zaključke o detenciji, je zraven tega, da se v okviru tega razmerja dejanska oblast izvaja za drugega, potrebo hkrati ugotoviti razmerje odvisnosti in podrejenosti med detentorjem in posestnim gospodarjem, to pa more biti razpoznavno tudi navzven. Kot detencijo je tako mogoče opredeliti položaje, ko ravnanje izhaja iz delovnega ali podobnega razmerja, kjer more hkrati obstajati obveznost ravnati se po navodilih posestnika (drugega). Kot tipičen primer detentorja tako štejejo prodajalci v trgovini, uradniki, policisti in vojaki (glede uniforme in nošnje orožja). Pri tem je bistveno, da zgolj gospodarska odvisnost od posestnega gospodarja ne zadošča, temveč mora obstajati volja detentorja, da se obnaša in izvaja dejansko oblast tako, kot da je instrument gospodarja, ki ne more odstopati od njegovih navodil. Dogovor, da bo tožnik tudi po prodaji spornih kmetijskih zemljišč M.T. ta zemljišča še naprej obdeloval in pobiral pridelke, pri čemer bo del iz tega naslova pridobljene koristi v naravi oziroma denarju izročil zakoncema K. oziroma kasneje M.T. oziroma družbi A. d.o.o., je namreč pravno pravilno opredeliti bodisi kot dogovor o brezplačni uporabi spornih nepremičnin do preklica (prekarij), ki ima v našem pravu pravno podlago v tretjem odstavku 583. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v kolikor pa so bile dajatve tožnika iz naslova koristi od pobranih pridelkov takšne, da o neodplačnem pravnem razmerju več ni moč govoriti, pa kot dogovor o odplačni uporabi oziroma najemu spornih kmetijskih zemljišč, ki vzpostavlja odnos posredne in neposredne posesti (drugi odstavek 24. člena SPZ). Zaključek o tem, da je imel tožnik položaj neposrednega posestnika spornih zemljišč, se ne zahteva, da bi posest na le-teh izvajal pa podlagi veljavnega pravnega naslova v smislu določb 26. do 38. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki normirajo zakup kmetijskih zemljišč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: - ugotovitev, da ga je toženec motil v neposredni posesti nepremičnine parc. št. 1648/1 in 1631/1, obe k.o. M. (v nadaljevanju sporni nepremičnini), s tem, ko je dne 7. 7. 2015 obe parceli strojno obdelal tako, da jih je plitko podrahljal; - da je toženec v roku 24 ur dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da opusti nadaljnje obdelovanje spornih nepremičnin in jih izroči v posest tožniku; - da se tožencu v bodoče prepoveduje s takšnimi ali podobnimi ravnanji in obnašanji posegati v tožnikovo neposredno posest na spornih nepremičninah ter - da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, v roku 15 dni.

Posledično je tožnika zavezalo, da tožencu v roku 8 dni povrne njegove pravdne stroške v višini 773,96 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvostopenjskih zaključkov, da tožnik dejanske oblasti na spornih nepremičninah ni izvrševal v svojem imenu in na svoj račun, temveč kot imetnik (detentor) za družbo A. d.o.o., ne sprejema. Izpostavlja, da je priča M.T. sama izpovedala, da ve za obstoj najemne pogodbe, s tem pa potrdila izpovedbo svojega bivšega moža F.K., ki je povedal, da je bil ob prodaji dela zemljišča s strani tožnika med F.K. in M.T. sklenjen dogovor, da bo ta zemljišča še naprej obdeloval tožnik ter, da je bila v tej smeri sklenjena tudi pisna pogodba. Tudi vse preostale priče so izpovedale, da je tožnik zemljišča imel v posesti in jih je obdeloval zase, brez kakršnihkoli navodil toženke (pravilno M.T.). F.K. je povsem jasno izpovedal, da je bil dogovor s tožnikom, da bo zemljišča obdeloval za sebe. Tudi priča P.K. je potrdil, da je tožnik obdeloval sporna zemljišča še tudi po tem, ko je bila zemlja prodana, kar pa je, izhajajoč iz izpovedbe M.T., ki je povedala, da se je to zgodilo leta 2010, že precej let nazaj. Tožnik je imel zemljišča v posesti in jih je obdeloval približno 5 let, pri tem pa ga nihče ni oviral in mu dajal nobenih navodil, kakor je tožnik sam izpovedal. Tudi iz izpovedbe priče S.K. izhaja, da je bil posestnik spornih zemljišč tožnik ter, da ga je toženec motil v posesti, pri čemer niti ni sporno, kdo je storil motilno ravnanje in kdaj je bilo storjeno. Toženka (pravilno M.T.) je izpovedala tudi, da je le za eno leto dobila nekaj denarja, kar seveda pomeni plačilo najemnine, za preostala leta pa denarja ni dobivala. Prav tako pa iz njene izpovedbe ni moč zaključiti, da je tožniku dajala navodila, kako naj zemljo obdeluje oziroma kaj naj na zemlji zrase. V celoti pa je zmotno tudi stališče, da je imetnik subvencije tudi posestnik zemljišča. Po prepričanju pritožbe je posestnik zemljišča zgolj tisti, ki ga obdeluje, ne pa tisti, ki uveljavlja subvencije, v povezavi s čemer tožnik opozarja še na možnost zlorab pravice do subvencije. Sodišče prve stopnje si zmotno razlaga tudi pojem imetnika oziroma detentorja. Med posestnim gospodarjem in detentorjem, ki zastopa interese posestnega gospodarja, mora obstajati razmerje socialne odvisnosti in podrejenosti, torej nekakšna oblika »poslušnosti,« ki mora biti razpoznavna tudi navzven. V takšnem razmerju so na primer hišno osebje (čistilka, kuharica, varuška), delavci, vajenci in drugi uslužbenci v gospodarskih družbah. Z ozirom, da pa tožnik ni bil v nobenem razmerju poslušnosti oziroma socialne odvisnosti in podrejenosti od toženke (pravilno M.T.) ter so vse priče izpovedale, da je zemljo obdeloval zase, tako da (morebitna) odvisnost tudi ni bila navzven razpoznavna, pa je jasno, da tožnik ni bil detentor temveč nelastniški neposredni posestnik, ki ima pravico do posestnega varstva. Odločitev sodišča prve stopnje, ki zaključuje drugače, je zato materialnopravno zmotna. Glede na navedeno tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje drugemu sodniku.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožnika v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, pritožba pa jih argumentirano ne uveljavlja. Tudi ob ugotovljenem pravno relevantnem dejanskem stanju prvostopenjskih zaključkov o tem, da naj bi tožnik sporni nepremičnini obdeloval kot detentor (imetnik), ne povzema, je pa izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna iz v spodnji obrazložitvi pojasnjenih razlogov.

6. Skladno z določbo prvega odstavka 33. člena Stvarnopravnga zakonika (v nadaljevanju SPZ), smiselno enako pa določa tudi 426. člen ZPP, sodišče daje posestno varstvo zgolj glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, neupoštevaje pri tem pravico do posesti in dobrovernost posestnika. Izhajajoč iz navedenega praviloma sicer velja, da v posestnem sporu o pravici do posesti (in dobrovernosti posestnika) ni pomembno razpravljati. Vendar pa je v obravnavanem primeru vprašanje, na kakšni pravni podlagi je tožnik sporni nepremičnini obdeloval, potrebno razrešiti, saj je za pravno pravilno odločitev v zadevi najprej potrebno razjasniti, ali je imel tožnik položaj posestnika ali detentorja spornih nepremičnin. Kdor ima položaj detentorja, kot ga opredeljuje 26. člen SPZ, ker ta ne šteje za posestnika, posestnega varstva namreč ne uživa(1).

7. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da je tožnik sporna kmetijska zemljišča dejansko obdeloval vse do 7. 7. 2015, ko je na njih požel pšenico, prav tako pa ni spora o tem, da je zatrjevano motilno ravnanje dne 10. 7. 2015, s tem, ko je obe zemljišči plitko podrahljal, storil toženec. Sporno pa je, ali je imel tožnik sporni nepremičnini v dejanski oblasti na takšni pravni podlagi, da je štel za posestnika, ki lahko uveljavlja posestno varstvo. V tej povezavi tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje dejanske osnove za zaključek, da je bil tožnik detentor spornih zemljiščih, ni imelo.

8. Sodišče druge stopnje povzema zatrjevanja tožnika o tem, da se je glede prodaje spornih nepremičnin, lastnik katerih je bil sprva sam, ter njihove uporabe še tudi po sklenitvi prodajne pogodbe v letu 2010, dogovarjal s sedaj že razvezanima zakoncema M.T. in F.K. oziroma je kontaktiral pretežno s slednjim, dokler sta slednja še živela v zakonski zvezi. Tožnik sam je izpovedal, da se je o prodaji spornih nepremičnin in glede obdelovanja teh še tudi po sklenitvi prodajne pogodbe pogovarjal s F.K., pri čemer mu je slednji tudi pojasnil, da sam nima statusa kmeta, zato bo kot kupka nastopala njegova žena M.T., ki ima ustrezno izobrazbo ter status kmeta, kar tožnik z ozirom, da sta zakonca takrat še živela kot srečen par, ni dojemal kot sporno. Tožnik je svoja kmetijska zemljišča torej prodal M.T., sam pa je izpovedal tudi, da je slednja vedela, da sporna zemljišča obdeluje tožnik in se je s tem tudi strinjala, pri čemer v zvezi z obdelavo teh zemljišč, dokler sta bila F.K. in M.T. še v zakonski zvezi, pa še tudi vse do žetve pšenice v juliju 2015, ni bilo nobenih problemov. Navedeno naslovno sodišče sprejema z ozirom, da tudi iz izpovedbe M.T., ki je bila v predmetnem postopku zaslišana kot priča, izhaja, da je bila s tožnikom sama 2-3 krat letno v kontaktu glede obdelave spornih zemljišč. Da tožnik s kasnejšim prenosom lastninske pravice na spornih nepremičninah na družbo A. d.o.o. ni bil seznanjen, pa glede na to, da je bila M.T. hkrati zakonita zastopnica navedene družbe, na odločitev v predmetni zadevi v ničemer ne vpliva.

9. Tožnik sam je zatrjeval in skladno s tem tudi izpovedal, da je bilo ob prodaji spornih zemljišč M.T. dogovorjeno, da ta zemljišča tožnik lahko še naprej obdeluje in jih obdrži v posesti, vse dokler jih ne bosta rabila sedaj že bivša zakonca K. (zatrjevanja v tožbi), oziroma, dokler se na teh zemljiščih ne bo kaj delalo z ozirom, da je bilo govora o tem, da se bodo za gojenje paradižnika postavili rastlinjaki (izpovedba tožnika). Tako iz izpovedbe tožnika kot iz izpovedbe prič F.K. ter M.T. pa izhaja, da je tožnik v zameno za uporabo kmetijskih zemljišč zakoncema prepustil nekaj pridelka (priča M.T. je izpovedala, da je prvo leto pridelek v celoti sama prodala, tožnik in priča F.K. pa sta izpovedala, da je tožnik slednjemu zagotavljal koruzo za kurjavo, tudi priča F.K. pa je potrdil, da je en celotni pridelek pobrala njegova bivša žena M.T., česar takrat ni vedel, je pa to ugotovil, ko je prišel k tožniku po koruzo) oziroma je pridelek v celoti sam prodal, nekaj denarja pa nato izročil M.T. (tožnik je izpovedal, da je M.T. vsako drugo leto dajal denar, slednja pa je zaslišana kot priča potrdila, da je dobila nekaj malega plačil, kakšnih 1.000,00 EUR, tudi iz izpovedbe F.K. pa smiselno izhaja, da je tožnik izročal del kupnine od prodaje pridelkov). Tožnik se je v predmetnem postopku (po tem, ko je toženec zatrjeval, da je tožnik pri UE Murska Sobota predložil prirejeno najemno pogodbo) sicer skliceval tudi na pisno najemno pogodbo, z ozirom, da pa je sam izpovedal, da je bil dogovor o obdelavi spornih parcel ustni, pisna pogodba o tem pa v predmetnem postopku ni bila predložena kot dokaz, pa je pri pravni presoji v predmetni zadevi potrebno izhajati iz prepričanja, da je bil zgoraj opisan dogovor dosežen ustno. Ob takšnem pravno relevantnem dejanskem stanju, ki ga kot izhodišče za pravno presojo povzema tudi izpodbijani sklep, pa tožnik po prepričanju sodišča druge stopnje, četudi drži, da je tožnik vsako leto znova pridobil dovoljenje družbe A. d.o.o. oziroma njene zakonite zastopnice M.T. za obdelavo spornih zemljišč in se je vsako leto sproti dogovarjal, kaj se bo na zemljiščih pridelovalo, ni bil zgolj detentor spornih nepremičnin, ki bi dejansko oblast na teh nepremičninah izvajal za družbo A. d.o.o., zavezan k ravnanju po njenih navodilih oziroma navodilih njene zakonite zastopnice M.T. 10. Skladno z določbo 26. člena SPZ je detentor tisti, ki dejansko oblast izvršuje za nekoga drugega in je dolžan ravnati po njegovih navodilih, saj ima v razmerju do stvari le določeno pooblastilno razmerje. Da je na temelju določenega pravnega razmerja mogoče utemeljiti zaključke o detenciji, je zraven tega, da se v okviru tega razmerja dejanska oblast izvaja za drugega, potrebo hkrati ugotoviti razmerje odvisnosti in podrejenosti med detentorjem in posestnim gospodarjem, to pa more biti razpoznavno tudi navzven. Kot detencijo je tako mogoče opredeliti položaje, ko ravnanje izhaja iz delovnega ali podobnega razmerja, kjer more hkrati obstajati obveznost ravnati se po navodilih posestnika (drugega). Kot tipičen primer detentorja tako štejejo prodajalci v trgovini, uradniki, policisti in vojaki (glede uniforme in nošnje orožja). Pri tem je bistveno, da zgolj gospodarska odvisnost od posestnega gospodarja ne zadošča, temveč mora obstajati volja detentorja, da se obnaša in izvaja dejansko oblast tako, kot da je instrument gospodarja, ki ne more odstopati od njegovih navodil(2). Tako opisani pogoji pa po prepričanju naslovnega sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, saj iz že zgoraj povzetega pravno relevantnega dejanskega substrata vendarle izhaja takšna samostojnost tožnikovega položaja, ki zaključka o detenciji ne dopušča in posledično pomeni, da je bil tožnik na temelju dogovora s takratnim lastnikom neposredni posestnik spornih nepremičnin.

11. V postopku na prvi stopnji med pravdnima strankama sicer ni bilo sporno, da je imela GERK-e (grafične enote rabe zemljišča kmetijskega gospodarstva) za sporna zemljišča vpisane M.T. oziroma družba A. d.o.o., ki je posledično koristila tudi vse plačilne pravice v zvezi s temi zemljišči, saj se te dodeljujejo prav na podlagi vpisanih GERK-ov. Tožnik je tudi sam izpovedal, da je bilo dogovorjeno, da bo GERK-e, kljub dogovoru, da nepremičnine še naprej lahko obdeluje, prijavil novi lastnik. Vendar pa je na tem mestu najprej potrebno kot zmotno zavrniti naziranje prvostopenjskega sodišča, da je (zgolj) na osnovi vpisanih GERK-ov in pridobljenih subvencij za sporna kmetijska zemljišča v civilnem pravdnem postopku, s stopnjo prepričanja mogoče sklepati o posesti teh zemljišč. Vpis GERK-a v korist določene osebe in črpanje subvencij za kritično kmetijsko zemljišče je sicer lahko ena od okoliščin, ki je pokazatelj posestnega položaja na tem zemljišču, vendar pa je potrebno na vprašanje, ali je bil tožnik posestnik spornih nepremičnin, v pravdnem postopku kritično odgovoriti upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera. Te so za obravnavani primer povzete že v 8. in 9. točki zgornje obrazložitve in ob pravilni uporabi materialnega prava(3) vodijo v zaključek, da je bil tožnik vse do žetve pšenice v juliju 2015 neposredni posestnik spornih nepremičnin.

12. Dogovor, da bo tožnik tudi po prodaji spornih kmetijskih zemljišč M.T. ta zemljišča še naprej obdeloval in pobiral pridelke, pri čemer bo del iz tega naslova pridobljene koristi v naravi oziroma denarju izročil zakoncema K. oziroma kasneje M.T. oziroma družbi A. d.o.o., je namreč pravno pravilno opredeliti bodisi kot dogovor o brezplačni uporabi spornih nepremičnin do preklica (prekarij), ki ima v našem pravu pravno podlago v tretjem odstavku 583. člena Obligacijskega zakonika(4) (v nadaljevanju OZ), v kolikor pa so bile dajatve tožnika iz naslova koristi od pobranih pridelkov takšne, da o neodplačnem pravnem razmerju več ni moč govoriti(5), pa kot dogovor o odplačni uporabi oziroma najemu spornih kmetijskih zemljišč, ki vzpostavlja odnos posredne in neposredne posesti (drugi odstavek 24. člena SPZ)(6). V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da se za zaključek o tem, da je imel tožnik položaj neposrednega posestnika spornih zemljišč, ne zahteva, da bi posest na le-teh izvajal pa podlagi veljavnega pravnega naslova v smislu določb 26. do 38. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki normirajo zakup kmetijskih zemljišč.

13. Sam tožnik je zatrjeval, da je bilo ob prodaji spornih kmetijskih zemljišč dogovorjeno, da jih tožnik še naprej lahko obdeluje, dokler teh zemljišč ne bosta potrebovala zakonca K.. Tudi v kolikor je tožnik vsako leto znova pridobil soglasje za nadaljnje obdelovanje spornih nepremičnin, to že glede na naravo le- teh, ko gre za kmetijska zemljišča, kjer je pričakovan letni pridelek nujno rezultat predhodno vloženega dela in denarnih sredstev (na primer nakup semena), ki so v primeru preklica pravice do obdelave zemljišča pred žetvijo za obdelovalca izgubljena, pa to spornemu pravnemu razmerju ne jemlje preklicljive narave. Čeprav je prekarij po svoji pravni naravi detenciji zelo podobno razmerje, pa je potrebno poudariti, da po stališčih pravne teorije preklicnost razmerja ne ustvarja položaja socialne odvisnosti prekarista nasproti posestnemu gospodarju. Ker pa je razmerje zaradi preklicnosti in s tem »krhkosti« le precej specifično, pa je po mnenju teoretikov prekaristu sicer potrebno odreči položaj posestnika v razmerju do dajalca prekarija, v razmerju do tretjih oseb pa je prekaristu posestno varstvo potrebno priznati(8). Tudi v kolikor je zaradi že z naravo spornih zemljišč opredeljene ali dogovorjene namenskosti uporabe teh zemljišč potrebno vztrajati zgolj pri opredelitvi spornega razmerja kot najemnega razmerja, pa tudi v kolikor se je tožnik na letni ravni z lastnikom dogovarjal v zvezi s posevki, to tožnika v odnosu do lastnika spornih zemljišč ne postavlja v položaj socialne odvisnosti in ne vzpostavlja razmerja »poslušnosti.« Določitev načina rabe nepremičnin je glede na določbo 600. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) predmet najemne (zakupne) pogodbe, uporaba nepremičnine na pogodbeno dogovorjen način pa skladno z 601. členom OZ najemnikova (zakupnikova) kontraktna obveznost, zaradi spoštovanja katere slednjemu položaja posestnika ni mogoče odreči. 14. Opredelitev tožnika kot detentorja spornih nepremičnin pa ni sprejemljiva tudi zato, ker mora biti za razmerje detencije zraven gospodarske odvisnosti izkazana tudi volja tožnika, da se pri izvajanju dejanske oblasti obnaša kot instrument gospodarja, ki ne more postopati brez njegovih navodil. O takšni podrejenosti tožnika pa po prepričanju naslovnega sodišča v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti. Glede na to, da je tožnik velik kmet, ki je bil predhodno sam lastnik spornih kmetijskih zemljišč ter je imel v času lastništva za sporne parcele vpisane GERK-e, kar v predmetni zadevi ni bilo prerekano, je naslovno sodišče namreč prepričano, da je tudi v nadaljevanju na podlagi dogovora z lastnikom spornih kmetijskih zemljišč ta zemljišča obdeloval zase in za svoj račun, lastniku pa izročal dogovorjene dajatve. Z ozirom, da je priča M.T. izpovedala, da je pridelek v celoti sama pobrala le prvo leto, sicer pa ga je prodal tožnik, sama pa je na ta račun dobila le kakšnih 1.000,00 EUR, zaključka o tem, da je tožnik deloval kot instrument posestnega gospodarja, namreč ni mogoče sprejeti. Tudi priča S.K. je izpovedala, da je tožnik sporna zemljišča obdeloval zase. V primeru izvajanja potrebnih kmečkih opravil na kmetijskih zemljiščih pa tudi o zaznavnosti položaja odvisnosti obdelovalca v razmerju do posestnega gospodarja za tretje osebe glede na naravo oblastnih ravnanj, ki v tej smeri ne kažejo, ni moč govoriti.

15. Kljub zgornjemu zaključku, da je bil tožnik z lastnikom spornih nepremičnin v takšnem pravnem razmerju, da je imel v odnosu do tretjih oseb položaj posestnika, pa mu je posestno varstvo v predmetnem postopku potrebno odreči iz drugega razloga. Po prepričanju sodišča druge stopnje je tožnik s tem, ko je 7. 7. 2015 na spornih zemljiščih požel pšenico, posest spornih nepremičnin opustil. V obravnavani zadevi ni sporno, da se je v letu 2015 začel postopek prodaje spornih nepremičnih kot je določen z ZKZ, v katerem je sodeloval tudi sam tožnik, saj je bil zainteresiran, da sporne nepremičnine odkupi nazaj. Kot izhaja iz podatkov upravne zadeve št. 330-2241/2015, v katero je v dokaznem postopku vpogledalo tudi prvostopenjsko sodišče, je bila ponudba za prodajo spornih kmetijskih zemljišč na oglasni deski pri UE Murska Sobota (v nadaljevanju UE) objavljena od 25. 2. do 27. 3. 2015. Ponudbo sta sprejela tako tožnik kot toženec ter B.M., pri čemer zgolj slednji vloge za odobritev pravnega posla nato ni vložil. Že na temelju dopisa UE sprejemnikom ponudbe, da predlagalo odobritev pravnega posla v roku 60 dni, z dne 30. 3. 2015, ker so bili v tem navedeni vsi sprejemniki in je bil dopis vsem vročen, je sklepati, da je bil tožnik seznanjen s tem, da je ponudbo za prodajo spornih zemljišč sprejel tudi toženec. Iz izpovedbe tožnika pa izhaja še, da je v zvezi s prodajo spornih zemljišč kontaktiral tudi z M.T. Sledjo je izhajajoč iz njegove izpovedbe v zvezi s prodajo spornih nepremičnin poklical tudi toženec, ki je zaslišan kot stranka pojasnil, da je bila M.T.(kot zakonita zastopnica družbe A. d.o.o.) zemljišča pripravljena prodati tistemu, ki je sposoben plačati kupnino. Ker je sam denarna sredstva imel, je z njo sklenil predpogodbo in deponiral 70.000,00 EUR kupnine. Ko je toženec prejel dopis UE o tem, kdo je sprejemnik ponudbe, je z M.T., glede na to, da so bili vsi trije sprejemniki ponudbe v enakem položaju, sklenil prodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa, saj se je M.T. odločila, da nepremičnine proda njemu. Ko je toženec sam vložil vlogo za odobritev pravega posla, je poklical tako gospoda M. kot tudi tožnika in obema povedal, da ima za sporna zemljišča že sklenjeno prodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa s pojasnilom, da ob enakem položaju vseh sprejemnikov ponudbe kupca kmetijskega zemljišča lahko določi prodajalec. Celo iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je tožnik sam poklical toženca, ki mu je povedal, da bo on kupil sporne nepremičnine, pri čemer se je o tem očitno pogovarjal z M.T. Slednja je zaslišana kot priča izpovedala, da ima natisnjeno SMS sporočilo iz leta 2014, ko se je s tožnikom sestala, da ga je seznanila s prodajo spornih zemljišč, pri čemer mu je, ko je sam dejal, da zemljišč zaradi pomanjkanja denarja ne more kupiti, pojasnila, da bo prodaja vseeno stekla, če pa tožnik ne bo kupec, pa bo po spravilu pridelka sporne nepremičnine naprej obdelovala sama ali pa bo te obdeloval novi kupec. Z ozirom, da pa je M.T. izrecno izpovedala tudi, da tožnik, ko ga je seznanila, da bo sporna zemljišča obdeloval nekdo drug, temu ni ugovarjal, tudi toženec pa je v izpovedbi potrdil, da mu je M.T. povedala, da je tožnika obvestila o tem, da ima za sporna zemljišča drugega kupca, pri čemer ji je sam odvrnil, da naj parcele proda, ter pojasnil še, da mu je tožnik, ko ga je februarja klical in vprašal, če se je za ti dve parceli res »prijavil,« pri čemer mu je toženec odvrnil, da to drži in je parceli tudi kupil, odvrnil, da je to »OK in se zaradi tega res ne bo prepiral,« pa je mogoče zaključiti le, da je bila tožniku po spravilu pridelka v letu 2015 zaradi prodaje spornih nepremičnin tožencu odrečena pravica do obdelave spornih nepremičnin in s tem tudi pravica do posesti le-teh, kar pa je tožnik, ker se glede na njegove zgoraj povzete reakcije temu dejstvu ni upiral, temveč se z njim sprijaznil, sprejel. O tem je sklepati tudi glede na to, da tožnik na prvi ustni obravnavi pri UE v postopku odobritve pravnega posla, ki je bila dne 16. 7. 2015 opravljena po zatrjevanem motilnem ravnanju (10. 7. 2015), posega toženca v sporna kmetijska zemljišča, čeprav je tedaj zanj že vedel, ni kakorkoli problematiziral. 16. Skladno z določbo 30. člena SPZ se neposredna posest izgubi, če neposredni posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. Do takšnega položaja pa razen ob uničenju sporne stvari, njeni izgubi brez upanja, da bo najdena, protipravni odtujitvi in ob prenosu dejanske oblasti na drugega pride tudi, ko posestnik po svoji volji opusti posest sporne stvari(10). Tako je ravnal tudi tožnik v obravnavanem primeru, ko je dne 7. 7. 2015 na spornih nepremičninah požel pšenico, saj je po prepričanju naslovnega sodišča v tem trenutku glede na zgoraj obrazloženo že sprejel dejstvo, da je s spravilom pridelka prenehala pravna podlaga za nadaljnjo obdelavo spornih zemljišč v posledici česar je ugasnila tudi njegova težnja po nadaljnji posesti teh zemljišč. V posledici dejstva, da tožnik kritičnega dne (10. 7. 2015), ko je toženec nesporno plitko podrahljal sporne nepremičnine, ni bil več njihov posestnik, pa s predmetno tožbo, ki jo je mogoče razumeti le kot poskus vnovične vzpostavitve posesti na spornih nepremičninah na viciozen način, posestno varstvo na teh nepremičninah neutemeljeno zahteva.

17. V kolikor je imel tožnik položaj prekarista, pa posestnega varstva zoper toženca, ki je ob obravnavanju predmetne pritožbe, kot je razvidno iz odgovora toženca nanjo in temu priloženega zemljiškoknjižnega izpiska, v zemljiški knjigi že vpisan kot lastnik spornih nepremičnin, ne uživa že zato, ker je bil toženec v času storitve motilnega ravnanja 10. 7. 2015 na temelju prodajne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom v obliki notarskega zapisa SV 116/2015 z dne 3. 4. 2015 že v pričakovanju pridobitve lastninske pravice na spornih zemljiščih, saj je bila ta odvisna le še od izpolnitve odložnega pogoja, to je odobritve pravnega posla s strani pristojne UE. Ker že iz zgornje obrazložitve izhaja, da je bil tožnik s takšnim položajem toženca seznanjen, prodajna pogodba v obliki notarskega zapisa pa je bila v postopku odobritve pravnega posla za prodajo spornih kmetijskih zemljišč, v katerem je bil tožnik sam stranka, tudi predložena in se nahaja v kopiji upravne zadeve št. 330-2241/2015, ki je priloga predmetne zadeve, pa tožencu v razmerju do tožnika v času motilnega ravnanja več ni moč pripisati položaja tretjega, zoper katerega je prekarist, kot je pojasnjeno že zgoraj, v posestnem sporu edino lahko pravno varovan.

18. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika skladno z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

19. Ker tožnik ne beleži pritožbenega uspeha skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo pa sam krije tudi toženec, saj njegova izvajanja v njem niso v bistvenem prispevala k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 169. Op. št. (2) : R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 167. Op. št. (3) : Vprašanje, ali gre v konkretni zadevi za najem, detencijo ali prekarij, je pravno vprašanje (R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 168).

Op. št. (4) : 583. člen OZ: »(1) Izposojevalec mora stvar vrniti ob dogovorjenem času. (2) Če čas trajanja ni določen, pogodba preneha, čim je izposojevalec stvar uporabil za pogodbeno določen namen ali s pretekom časa, v katerem je mogel to uporabo izvršiti. (3) Če čas trajanja in namen uporabe nista določena, lahko posodnik zahteva stvar, kadarkoli hoče.« Op. št. (5) : Bistvena značilnost prekarija je sicer neodplačna prepustitev rabe tuje stvari, vendar če je plačilo za uporabo neznatno glede na gospodarsko vrednost uporabe tuje stvari, tako da prevladuje neodplačnost rabe, še zmeraj gre za takšno pravno razmerje (R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 168).

Op. št. (6) : Drugi odstavek 24. člena SPZ: »Posest ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest).« Op. št. (7) : Med posrednim in neposrednim posestnikom mora obstajati pravno razmerje, ni pa nujno, da jo to pravno razmerje tudi veljavno (R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 149 in 150).

Op. št. (8) : R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 169. Op. št. (9) : Tako tudi VSL sklep I Cp 450/2012 z dne 29. 8. 2012, sklep I Cp 1380/2010 z dne 18. 8. 2010 in sklep II Cp 1407/2005 z dne 18. 5. 2005.