Jedro

Sodišče mora presoditi upravičenost do zahtevka po ZVPSBNO tudi v času od njegovega sprejema z dne 26.4.2006.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. S sodbo P 18/2015 z dne 12. maja 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna tožeči plačati odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2012 do plačila, ter mu povrniti vse stroške tega pravdnega postopka. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče je za odločitev v predmetni zadevi uporabilo določbo 15. člena ZVPSBNO in je zaključilo, da je po tej določbi predpostavka za zahtevo za pravično zadoščenje za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pravdi, predhodna vložitev pospešitvenih sredstev, in sicer nadzorstvene pritožbe, ki ji je bilo ugodeno s sklepom ali z obvestilom (četrti odstavek 6. člena) ali vložitev rokovnega predloga. Sodišče je nato zaključilo, da je tožnik vložil dve nadzorstveni pritožbi in sicer v pravdni zadevi P 1120/2008, vodeni pred Okrožnim sodiščem Celje in sicer dne 22. 11. 2010 in dne 4. 1. 2011. Obe nadzorstveni pritožbi je sodišče zavrglo. Glede na zavrženje obeh vloženih nadzorstvenih pritožb tožeče stranke, predpostavka vložene nadzorstvene pritožbe, ki ji je bilo ugodeno s sklepom ni izpolnjena in je sodišče tožbeni zahtevek zato zavrnilo. Sodišče je pri odločanju vpogledalo v dokazne listine, ki se nahajajo v sodnem spisu od priloge A11 do A30 ter priloge B3 do B4 in vpogledalo v javne evidence. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi navaja, da ZVPSBNO ni uvedel le pravice do materialnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenje v razumnem roku, temveč je spremenil tudi dotedanji inštitut nadzorstvene pritožbe, vključno z načinom odločanja o njej, ter je določil tudi tako imenovano vmesno obdobje od uveljavitve tega zakona od aprila 2006 do začetka njegove uporabe do 1. 1. 2007. To jasno izhaja iz določb tega zakona, saj zakon ne vsebuje le 15. člena, temveč tudi nekatere druge. Res 15. člen določa, da se prizna pravica do materialnega zadoščenja, pod pogojem, da je stranka vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno, a to ne pomeni, da kot take pritožbe priznava le tiste nadzorstvene pritožbe, ki so bile vložene šele po tem, ko se je ta zakon po uveljavitvi začel uporabljati. Zakon ureja tudi takoimenovano vmesno obdobje od uveljavitve do začetka njegove uporabe. Tako 26. člen zakona določa, kaj lahko stori predsednik sodišča oziroma pravosodni minister v primeru utemeljene nadzorstvene pritožbe, torej take, ki ji je bilo ugodeno. Pritožnik je vložil nadzorstvene pritožbe prvo v maju 2006, torej po uveljavitvi tega zakona, drugo v letu 2010 in tretjo v letu 2011. Zadnji dve v času, ko se je ta zakon že začel uporabljati. To izhaja iz listin v spisu, ki jih je sodišče tudi vpogledalo, ter končno tudi iz dokaznega sklepa, ki ga je sprejelo na zadnjem naroku, to je dne 12. 5. 2015. Iz 15. člena tega zakona nedvomno izhaja, da gre zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku oškodovani stranki tudi pravica do materialnega zadoščenja v obliki odškodnine, če je bilo njeni nadzorstveni pritožbi ugodeno, ne pa tudi, da ima zakon pri tem v mislih le tiste ugodno rešene pritožbe, ki so bile vložene šele po 1. 1. 2007, torej po tem, ko se je ta zakon že začel uporabljati. Sodišče prve stopnje pa je odločalo o zahtevku le glede dveh nadzorstvenih pritožb, vloženih po uveljavitvi zakona, ni pa obravnavalo, da je bilo ugodeno nadzorstveni pritožbi, vloženi dne 2. 6. 2006, vloženi pred pričetkom veljavnosti zakona, vendar že v času njegove uveljavitve. Do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je prišlo že pred letom 2006 in sicer ta kršitev traja od leta 1985, saj se je postopek zaključil šele leta 2012. Sodišče je zato, ker je odločalo le o dveh nadzorstvenih pritožbah iz leta 2010 in 2012, ne pa tudi o tisti vloženi 2. 6. 2016, napačno uporabilo materialno pravo, tudi zato, ker je ta zakon uporabilo nedopustno za nazaj. Zakon je priznal materialno zadoščenje zaradi kršitve te pravice tudi za tiste ugodene nadzorstvene pritožbe, do katerih je prišlo že pred začetkom uporabe tega zakona in to je pred letom 2007 in to ne pomeni, da to velja le za tiste, ki so bile vložene šele po 1. 1. 2007, temveč priznava takšno zadoščenje tudi za vse tiste nadzorstvene pritožbe, ki jim je bilo ugodeno po tem, ko je ta zakon začel veljati, torej po 15. dneh po objavi v uradnem listu, saj pravni red RS tega zadoščenja prej ni priznaval. Ker sporna sodba v zvezi s temi ključnimi dejstvi nima nobenih razlogov, je niti ni mogoče preizkusiti. V tem je podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bilo nadzorstveni pritožbi ugodeno in ni bila zavrnjena, kar dokazujejo listine v spisu, ki jih je sodišče vpogledalo, sicer dopis RS Ministrstva za pravosodje o nadzorstveni pritožbi tožnika, poročilo sodnice Teodore Glušič in dopis predsednika okrožnega sodišča je zato tudi pravnorelevantno stanje ostalo neraziskano in je zato uresničen tudi ta pritožbeni razlog. Zato pritožnik predlaga, da se sporno sodbo razveljavi in se zadeva vrne v novo odločanje, s tokrat še natančnejšimi navodili za pravilno delo, ali pa se zahtevku ugodi. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je s sklepom Cp 684/2014 z dne 12. februarja 2015 med drugim sodišču naložilo (člen 362 ZPP), da bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavati vso predloženo spisovno gradivo in nato odločiti ali tožniku pripada pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo samo o delu procesnega gradiva in sicer samo o utemeljenosti zahtevka v zvezi z dvema nadzorstvenima pritožbama, vloženima v pravni zadevi P 1120/2008, vodeni pred Okrožnim sodiščem v Celju. Ugotovilo je, da je bilo o obeh nadzorstvenih pritožbah in sicer z dne 22. 11. 2010 in z dne 4. 1. 2011 odločeno tako, da so bile zavržene. Iz sklepa Ustavnega sodišča RS je razvidno, da je Ustavno sodišče zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 15. člena ZVPSBNO.(1) Iz obrazložitve med drugim izhaja, da dolžnost predhodnega izčrpanja pospešitvenih pravnih sredstev ne more pomeniti pretirane zahteve, ki bi nerazumno oteževala uveljavljanje pravičnega zadoščenja, tudi zato, ker se od stranke niti ne zahtevka, da bi morala s tem pravnim sredstvom uspeti. Vse kar mora storiti je le, da jih uveljavlja.(2)

6. Iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi gradila svoj zahtevek samo na teh dveh nadzorstvenih pritožbah, katere je sicer sodišče prve stopnje obravnavalo. Tožnik je navajal, da je vložil na Ministrstvo za pravosodje prvo nadzorstveno pritožbo, v zvezi s katero je takratni predsednik Okrožnega sodišča v Celju krivdo za tako dolgo pravdanje pripisal anomaliji pravdnega postopka in je ministru za pravosodje s tem odgovoril. Nadzorstveni pritožbi je tudi priložil kopijo poročila vodje civilnega oddelka z dne 3. 7. 2006. Tožnik je priložil tudi ustrezne dokaze za te trditve (priloga A19, A 20 in A 22). Tožnik je vložil odškodninski zahtevek na državno pravobranilstvo, kot je to bilo že ugotovljeno s sklepom VSC. Sodišče je v dokazne namene vpogledalo tudi v vse te vloge - dokaze tožeče stranke. Iz sodbe pa ne izhaja, da bi se do teh dokazov in do teh odločilnih dejstev v zvezi z nadzorstveno pritožbo z dne 2. 6. 2006 tudi izjasnilo v smislu določb ZVPSBNO, glede denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (16. člen ZVPSBNO).

7. ZVPSBNO je bil sprejet na seji državnega zbora RS dne 26. aprila 2006, objavljen pa je bil v Uradnem listu RS št. 49/2006 z dne 12. 5. 2006. Iz člena 28 zakona je razvidno, da zakon začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. januarja 2007. Pritožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je vložil ustrezno pospešitveno sredstvo že v času veljavnosti ZVPSBNO in, da bi se zato sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do teh njegovih trditev o tem, da je skladno s prvim in drugim odstavkom 26. člena ZVPSBNO vložil ustrezni pospešitveni zahtevek z vsebino z dne 2. 6. 2006 (priloga A19 spisa). Pritožnik trdi, da je tej nadzorstveni pritožbi, katero je naslovil kot vlogo z nazivom “Nerazumno čakanje v pravdnem postopku P 39/85 oziroma P 110/92 oziroma P 290/94 oziroma P 923/2005” bilo ugodeno, ker je z uveljavitvijo zakona že bila zagotovljena pravica do odškodnine zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da je strogo formalni zahtevek in pogoj iz 15. člena pričel veljati šele z uporabo samega zakona, torej po 1. 1. 2007 in da je do uporabe tega zakona zaradi vložene nadzorstvene pritožbe upravičen do plačila denarne odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8. O teh razlogih in o teh dokazih sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov, zato ima sodba sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo odstopilo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V novem sojenju se bo sodišče moralo opredeliti do celotne trditvene podlage tožeče stranke glede njenega zahtevka in pri tem uporabiti kot materialnopravno podlago tudi tiste določbe ZVPSBNO, ki urejajo tudi takoimenovano predhodno obdobje (26. člen), vse ob upoštevanju prej citirane odločbe Ustavnega sodišča RS.

10. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Pritožnik je namreč v zvezi s pritožbo zahteval tudi povračilo njegovih pritožbenih stroškov, o katerih bo odločalo sodišče prve stopnje v novem sojenju.

Op. št. (1): Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-37/11, Up-215/11 z dne 1. 7. 2011. Op. št. (2): Glej sedmi odstavek sklepa.