Jedro

Izgubljeni dobiček po 132. členu OZ je obligacijsko pravni pojem in ne računovodski. Z deložacijo zaradi realizacije neutemeljene začasne odredbe ter neizročitvijo poslovnega prostora tožeči stranki, je tej, ker prostora ni mogla uporabljati, nastajala škoda zaporedno, postopno s potekom časa, ali z drugo besedo sukcesivno.

Sodna praksa je zavzela stališče, da zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za storilca in začetek nastanka take škode.

Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev.

Glede vedenja o nastanku škode gre poudariti, da se za začetek teka (subjektivnega) zastaralnega roka v skladu s teorijo in sodno prakso ne zahteva vedenje o točni višini oziroma obsegu škode, temveč vedenje o okoliščinah, ki omogočajo njeno določitev.

Prepričanje o elementu protipravnosti na tek zastaralnih rokov ne vpliva.

Tek zastaralnih rokov pri "trajajočih" škodnih dejanjih civilnega prava ni primerljiv s tekom zastaralnih rokov kazenskega prava, prav tako pa "trajajočega" škodnega ravnanja ni mogoče primerjati s trajajočim kaznivim dejanjem

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka tožeči plačati 145.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2010 dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške (I. točka izreka). Nadalje je še tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki v višini 3.202,50 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi tožnica vtožuje škodo, t. j. izgubljeni dobiček, ki ji je nastala s tem, ko je toženka, z realizacijo nepravnomočne začasne odredbe zoper tožničinega najemodajalca, deložirala tožnico iz najetega poslovnega prostora (gostinski lokal), tako da tega tožnica v obdobju od 9.9.2010 do 7.10.2011 ni mogla uporabljati (in posledično poslovati), pri čemer je bila nato začasna odredba s sklepom višjega sodišča razveljavljena (torej je bila izdana neutemeljeno). Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Nadalje je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zgolj opozorilo, da lahko odškodninski zahtevek zaradi neutemeljene začasne odredbe skladno z 279. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ), ki določa objektivno odškodninsko odgovornost, zoper upnika uveljavlja le dolžnik, proti kateremu je bila usmerjena (neutemeljena) začasna odredba, kar pa tožeča stranka ni bila. Opozorilo je tudi, da zahtevek tožnice ne bi bil utemeljen niti po pravilih krivdne odškodninske odgovornosti, ker ni podan element krivde.

6. Ne držijo pritožbene navedbe, da izpodbijane sodbe sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o zastaranju celotne vtoževane terjatve pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ), ki se uporablja tako za odškodninske terjatve po 297. členu ZIZ, kot tudi za terjatve po splošnih pravilih OZ o odškodninski odgovornosti.

7. Nadalje ni nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje štelo, da je (subjektivni) zastaralni rok iz 1. odstavka 352. člena OZ začel teči dne 9.9.2010, ko je tožena stranka iz predmetnega lokala deložirala tožečo stranko in ko je bil tej torej znan tako povzročitelj škode, kot tudi okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. S tem stališčem se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Ob tem je sodišče prve stopnje le opozorilo, da bi zastaralni rok potekel pred vložitvijo tožbe dne 7.10.2014 (dohodni zaznamek na list. št. 1 spisa), četudi bi štelo (kar sicer ni pravilno), da je zastaralni rok začel teči šele takrat, ko je tožeča stranka izvedela za pravnomočno ugotovljeno neutemeljenost začasne odredbe (sklep višjega sodišča je bil tožeči stranki po njenih lastnih navedbah vročen 6.1.2011).

8. Tožeča stranka graja stališče sodišča prve stopnje glede zastaranja sukcesivno nastajajočih odškodninskih terjatev. Meni, da vtoževana terjatev ni taka.

Izgubljeni dobiček po 132. členu OZ je obligacijsko pravni pojem in ne računovodski.1 Z deložacijo zaradi realizacije neutemeljene začasne odredbe ter neizročitvijo poslovnega prostora tožeči stranki (najemnici), je tej, ker prostora ni mogla uporabljati, nastajala škoda (izgubljeni dobiček). Škoda ji je nastajala zaporedno, postopno s potekom časa, ali z drugo besedo sukcesivno. Ko sodna praksa govori o sukcesivno nastajajoči škodi, ima v mislih prav tako škodo, ki naj bi nastajala tožeči stranki (po njenih trditvah) od tedaj, ko je tožena stranka realizirala nepravnomočno začasno odredbo (ki je bila kasneje pravnomočno razveljavljena), pa vse do dejanske izročitve predmetnega poslovnega prostora nazaj tožeči stranki.2 Pritožbene navedbe, da je izgubljeni dobiček letna kategorija oziroma občasna terjatev, zato niso utemeljene.

9. Z vidika časa, ko je prišlo do škodnega dejanja, je škoda zaradi izgubljenega dobička bodoča škoda. Obveznost povrniti škodo zapade z dnem njenega nastanka (165. člen OZ). Nastanek škode in s tem zapadlost odškodninske obveznosti pa škode zaradi izgubljenega dobička ne preoblikuje v navadno škodo.3

10. Sodna praksa je zavzela stališče, da zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec (tožeča stranka) izve za storilca in začetek nastanka take škode. Tako stališče je v več odločbah zavzelo tako Vrhovno sodišče RS4, kot tudi Višje sodišče v Ljubljani5, tako da gre za ustaljeno sodno prakso.

11. Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev.6

12. Ugotovitev o seznanjenosti s povzročiteljem škode oziroma o seznanjenosti z izhodišči za določitev škode, ki skupaj pogojujeta začetek teka subjektivnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 352. člena OZ, je odvisna od zapolnitve standarda ustrezne skrbnosti pri poizvedovanju o povzročitelju in okoliščinah, ki omogočajo določitev škode. Tožeča stranka sama ves čas postopka zatrjuje, da je tožena stranka dne 9.9.2010 realizirala predmetno začasno odredbo, tako da jo je deložirala, prav tako pa sta bila predmetni sklep o začasni odredbi ter obvestilo o izpraznitvi in izročitvi nepremičnine izvršiteljice T. K. vročena dne 6.8.2010 (priloga A4 spisa) oziroma dne 6.9.2010 (priloga A5 spisa) dolžniku B. d.o.o., katerega zakoniti zastopnik je bil v kritičnem času tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. Slednji je bil tudi prisoten ob izpraznitvi in izročitvi predmetne nepremičnine (lokala) toženi stranki, kar smiselno izhaja tako iz njegove pisane izjave z dne 16.3.2016 (priloga A11 spisa), kot tudi njegove izpovedbe na naroku za glavno obravnavo dne 26.5.2016 (prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 26.5.2016 na list. št. 76 do 80 spisa). Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka že od dneva deložacije oziroma realizacije predmetne začasne odredbe (t. j. od dne 9.9.2010) dalje, seznanjena, da ji je posest predmetne nepremičnine odvzela tožena stranka, prav tako pa te ugotovitve tožeča stranka v pritožbi niti ne izpodbija.

13. Glede vedenja o nastanku škode pa gre poudariti, da se za začetek teka (subjektivnega) zastaralnega roka v skladu s teorijo7 in sodno prakso8 ne zahteva vedenje o točni višini oziroma obsegu škode, temveč vedenje o okoliščinah, ki omogočajo njeno določitev. Tožeča stranka se glede višine vtoževane terjatve sklicuje na podatke o prihodkih in dobičku v obdobju od 24.6.2010 do 8.9.2010, ti pa so ji bili nedvomno znani že od 9.9.2010 dalje, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi lahko tožeča stranka svojo odškodninsko terjatev uveljavljala že 9.9.2010. Ob tem pritožbeno sodišče le opozarja, da četudi bi bilo sprejeto stališče tožeče stranke v pritožbi, da se je s poslovnim izidom za leto 2010 seznanila šele 31.3.2011 (čeprav po lastnih navedbah že od 9.9.2010 ni več poslovala), bi glede na vse doslej pojasnjeno (o sukcesivno nastajajoči škodi), celotna vtoževana terjatev prav tako zastarala že pred vložitvijo tožbe v predmetni zadevi (dne 7.10.2014).

14. Ker OZ veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka na nastanek škode, ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju, tožničine navedbe, da je lahko odškodnino uveljavljala oziroma, da je lahko začel teči zastaralni rok šele po pravnomočni razveljavitvi začasne odredbe, niso utemeljene. Prepričanje o elementu protipravnosti na tek zastaralnih rokov ne vpliva.9 Na tem mestu pritožbeno sodišče le še pripominja, da bi tudi v primeru, če bi bilo sprejeto (sicer napačno) stališče, da je zastaralni rok začel teči šele takrat, ko je tožeča stranka izvedela, da je bila začasna odredba pravnomočno razveljavljena (s sklepom višjega sodišča, s katerim je bila začasna odredba razveljavljena (priloga A6 spisa), se je po lastnih navedbah tožnica seznanila 6.1.2011), bi zastaralni rok prav tako potekel pred vložitvijo tožbe, na kar je utemeljeno opozorilo tudi že sodišče prve stopnje.

15. Prav tako tudi pritožbeni razlogi, da je bilo škodno ravnanje kompleksno in trajajoče ter da je tožena stranka zavestno vzdrževala nedopustno protipravno stanje, pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo izpodbiti. Tek zastaralnih rokov pri "trajajočih" škodnih dejanjih civilnega prava namreč ni primerljiv s tekom zastaralnih rokov kazenskega prava, prav tako pa "trajajočega" škodnega ravnanja ni mogoče primerjati s trajajočim kaznivim dejanjem, zato so tovrstni pritožbeni očitki neupoštevni (podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1141/2011 z dne 20.12.2011).10

16. Pritožbene navedbe, da v času, ko se je tožeča stranka trudila, da bi lokal dobila nazaj v posest, ni utemeljeno pričakovati, da bi se istočasno morala ukvarjati tudi z odškodninsko tožbo, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP), ne glede na to pa te navedbe po presoji pritožbenega sodišča nikakor ne ustrezajo pojmu nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ (V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 497).11

17. Ker je torej po vsem pojasnjenem zastaralni rok za uveljavitev prve od ponavljajočih se istovrstnih škod potekel že pred vložitvijo tožbe, je posledično zastarala celotna vtoževana terjatev. Tako je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Glede na navedeno, vprašanje obstoja preostalih predpostavk zadevne odškodninske odgovornosti ni več odločilno, zato se sodišču prve stopnje z njimi ni bilo potrebno ukvarjati. Iz enakega razloga se tudi pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeliti do ostalih pritožbenih navedb (1. odstavek 360. člena ZPP).

18. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

19. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 21/2001 z dne 20.9.2001. 2 Podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 150/2008 z dne 23.11.2010. 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 21/2001 z dne 20.9.2001. 4 Sodbe, opr. št. III Ips 150/2008 z dne 23.11.2010, opr. št. II Ips 333/2005 z dne 26.4.2007, opr. št. II Ips 570/2002 z dne 16.12.2003, opr. št. II Ips 3/2004 z dne 3.3.2005, opr. št. II Ips 495/2007 z dne 14.11.2007 ter sodba in sklep, opr. št. II Ips 721/2003 z dne 24.2.2005. 5 Sodbi, opr. št. I Cpg 1141/2011 z dne 20.12.2011 in opr. št. I Cp 2956/2012 z dne 12.12.2012. 6 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 150/2008 z dne 23.11.2010 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1141/2011 z dne 20.12.2011 in opr. št. I Cp 2956/2012 z dne 12.12.2012. 7 Npr. V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 479. 8 Npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 265/2005 z dne 11.1.2007 in opr. št. II Ips 604/2005 z dne 7.2.2008 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2956/2012 z dne 12.12.2012 in opr. št. I Cpg 1461/2013 z dne 30.9.2015. 9 Podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 286/2007 z dne 2.12.2008 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4359/2008 z dne 10.3.2009. 10 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1141/2011 z dne 20.12.2011. 11 V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 497.