Jedro

Tožnik ima prav, da se v primeru iz šestega odstavka 2. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata pri preverjanju pogojev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ne uporablja določba 1. b točke prvega odstavka 4. člena Uredbe. Vendar pa se toženka v izpodbijani odločbi do tega sploh ni opredelila, niti navedenih dejstev v odgovoru na tožbo ni zanikala. Po presoji sodišča je zato obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, saj iz nje niso razvidni razlogi za odločitev prvostopenjskega upravnega organa, ki bi upoštevali vse potrebne podatke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije RS za okolje št. 35472-77/2017-20 z dne 25. 2. 2021 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ s 1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo biološko razgradljivih odpadkov po postopku R3 (kompostiranje) na tam navedenem zemljišču. V 2. točki izreka izpodbijane odločbe je ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata (v nadaljevanju Uredba), ki v 4. členu določa pogoje za načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje kompostarne. Ker je zunanji rob območja kompostarne od prve stanovanjske hiše oddaljen manj kot 500 metrov, ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja iz 1. b točke prvega odstavka 4. člena Uredbe.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka napačno tolmačila Uredbo, saj se po šestem odstavku 2. člena Uredbe za rastlinske odpadke ali živinska gnojila, če je zmogljivost kompostarne manjša od ali enaka 300 t na leto, ne uporabljajo določbe 4. člena te uredbe (razen 1. in 2. točke tretjega odstavka 4. člena te uredbe). Poleg tega meni, da niti ne rabi okoljevarstvenega dovoljenja. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Sodišče je tožbo poslalo toženki, ki je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo biološko razgradljivih odpadkov. V zadevi ni sporno, saj to izrecno izhaja iz tožbenih navedb in ugotovitev v drugostopenjski odločbi, da namerava tožnik predelovati odpadke pod št. 02 01 06 z nazivom živalski iztrebki, urin in gnoj (tudi onesnažena slama) in ločeno zbrane industrijske odpadne vode, obdelane zunaj kraja nastanka. Iz upravnih spisov pa izhaja še, da namerava tožnik letno zbrati 123 t teh odpadkov (uležanega konjskega in hlevskega gnoja, pomešanega z nastilom (žagovino) in rodovitno zemljo).

8. Toženka ima prav, da je v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe za predelavo predmetnih odpadkov treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. V primeru, če gre za predelavo rastlinskih odpadkov ali živinskih gnojil in je zmogljivost kompostarne manjša od ali enaka 300 t na leto, za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja zgolj ni treba izpolnjevati pogoja, ki se nanaša na registracijo za izvajanje dejavnosti obdelave odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja odpadke (1. točka drugega odstavka 6. člena Uredbe). Zato je neutemeljen tožnikov očitek, da za obravnavano predelavo ne potrebuje okoljevarstvenega dovoljenja.

9. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da se v skladu s šestim odstavkom 2. člena Uredbe v tem primeru, torej če gre za predelavo rastlinskih odpadkov ali živinskih gnojil in je zmogljivost kompostarne manjša od ali enaka 300 t na leto, ne uporabljajo določbe iz 4. člena Uredbe (razen 1. in 2. točke tretjega odstavka 4. člena te uredbe). Zato se v tem primeru ne uporablja tudi določba, na katero toženka opira svojo odločitev (tj. 1. b točka prvega odstavka 4. člena Uredbe) in v skladu s katero je pri načrtovanju kompostarne treba zagotoviti, da je zunanji rob območja kompostarne od območij stanovanjskih, gostinskih, upravnih, pisarniških in trgovinskih stavb, sejemskih dvoran in razstavišč, stavb za kulturo in razvedrilo, muzejev in knjižnic, stavb za izobraževanje in znanstveno-raziskovalno delo, stavb za zdravstvo in šport ter športno-rekreacijskih površin oddaljen najmanj 500 m pri odprtem kompostiranju. Tožnik namreč tudi navaja, da odpadki, ki jih namerava predelovati, izpolnjujejo zahteve za živinska gnojila iz Uredbe o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov, kot je to določeno v 37. točki 3. člena Uredbe.

10. To pomeni, da ima tožnik prav, da se v primeru iz šestega odstavka 2. člena Uredbe pri preverjanju pogojev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ne uporablja določba 1. b točke prvega odstavka 4. člena Uredbe. Vendar pa se toženka v izpodbijani odločbi do tega sploh ni opredelila, niti navedenih dejstev v odgovoru na tožbo ni zanikala. Po presoji sodišča je zato obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, saj iz nje niso razvidni razlogi za odločitev prvostopenjskega upravnega organa, ki bi upoštevali vse potrebne podatke. Po mnenju sodišča zato razlogi za odločitev niso v skladu z 2. točko prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tako pomanjkljivo obrazložena odločitev namreč onemogoča kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen materialni predpis. Tudi drugostopenjski upravni organ odločbe prvostopenjskega upravnega organa ni prepoznal kot pomanjkljive, čeprav bi jo moral. Ob tem sodišče še poudarja, da je tako pri odločanju na prvi, kot pri odločanju na drugi stopnji potrebno dejansko stanje popolnoma ugotoviti in obrazložiti v sami odločbi.

11. Ker so bile tako v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), pa je to moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve in s tem na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično pravilno uporabo materialnega prava, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

12. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka**

13. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

14. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba. Petnajstdnevni rok za plačilo stroškov je določen v skladu z drugim odstavkom 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.