Jedro

Ker privilegirana priča po noveli ZKP-ja, s katero je bil spremenjen pravni pouk, ki ga mora sodišče dati privilegirani priči pred zaslišanjem, ter pravila o ekskluziji nedovoljenih dokazov, ni bila zaslišana in tako tudi ni bila opozorjena, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, če tudi se bi kasneje odpovedala pričanju, sodišče glede na določila 237. člena ZKP na izpovedbo privilegirane priče, ki jo je podala v okviru preiskovalnih dejanj, ne bi smelo opreti svoje odločbe.

Izrek

Ob reševanju pritožbe obdolženega M.Ž., se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Domžalah je z izpodbijano sodbo obdolženega M.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim sredstvom pri prepiru ali pretepu po I. odst. 137. čl. KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi IV. odst. 95. čl. ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženec brez navedbe pritožbenih razlogov, po vsebini pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s smiselnim predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe.

V skladu z določilom II. odst. 445. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil spis posredovan Višjemu državnemu tožilstvu, ki ga je vrnilo brez predloga.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru 1. točke I. odst. 383. čl. ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke I. odst. 371. čl. ZKP, ker je sodbo oprlo na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku sodba ne more opirati. Iz razlogov izpodbijane sodbe in spisovnih podatkov tako izhaja, da je sodišče svojo odločitev v nasprotju z določilom 237. čl. ZKP oprlo na izpoved oškodovanca F.Ž., ki je obdolženčev brat, torej privilegirana priča, ki pa ni bila pravilno poučena o pravici, da se lahko odreče pričevanju in kakšna bo usoda njene izpovedbe, v kolikor bi se kasneje pričanju odrekla v skladu z določilom II. odst. 236. čl. ZKP. Da bi lahko privilegirana priča uporabila pravico, da ni dolžna pričati, jo mora sodišče o tem poučiti, priča pa mora pravni pouk razumeti. Sodišče je dolžno dati privilegirani priči celoten pravni pouk, vsakič preden jo zasliši, ne sme pa ji predlagati, kako naj se odloči, oziroma vplivati nanjo, da svojo odločitev spremeni. Po stališču, sprejetem v sodni praksi, se pouk in odgovor zapišeta v zapisnik v besedilu, v kakršnem sta bila dana. Šteje se, da privilegirana priča ni bila poučena o svoji pravici, če je v zapisniku samo navedeno, da ji je bil dan pouk po 236. čl. ZKP. Z novelo ZKP-ja je bil spremenjen pravni pouk, ki ga mora sodišče dati privilegirani priči pred zaslišanjem, ter pravila o ekskluziji nedovoljenih dokazov. Po II. odst. 236. čl. ZKP je sicer sodišče dolžno pri vsakokratnem zaslišanju privilegirano pričo opozoriti na pravico, da ni njena dolžnost pričati, vendar pa izpovedba, ki jo je priča dala, ko se je odpovedala privilegiju, da ni dolžna pričati, ne postane nedovoljen dokaz, če priča kasneje v postopku uporabi pravno dobroto, da ni dolžna pričati. Privilegirana priča F.Ž. je bil zaslišan le v okviru preiskovalnih dejanj dne 29.1.2003, sodišče pa je to njegovo izpoved na glavni obravnavi v soglasju s strankami le prebralo. V zapisniku o zaslišanju priče F.Ž. v okviru preiskovalnih dejanj pa je zapisano, da je bila priča poučena po 236. čl. ZKP, da ji ni treba pričati, ter da je izjavila, da bo pričala. Ker pa je bila novela ZKP-ja, s katero je bil spremenjen pravni pouk za privilegirane priče, sprejeta kasneje po zaslišanju imenovane priče, le-ta ni bila opozorjena, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, če tudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju. Ker pa priča F.Ž. po omenjeni noveli ZKP-ja ni bil zaslišan in tako tudi ni bil opozorjen, da se bo na njegovo izpovedbo lahko oprla sodna odločba, če tudi se bi kasneje odpovedal pričevanju, sodišče glede na določilo 237. čl. ZKP na izpovedbo priče F.Ž., ki jo je podal v okviru preiskovalnih dejanj, ne bi smelo opreti svoje odločbe.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje ob reševanju obdolženčeve pritožbe izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku ponovno izvesti vse dokaze, pri čemer bo moralo vsekakor neposredno zaslišati pričo F.Ž. in mu dati pravilen in popoln pravni pouk za privilegirane priče v skladu s čl. 236 ZKP in tako odpraviti nakazane pomanjkljivosti, natančno razčistiti vsa dejanska in pravna vprašanja ter ponovno odločiti o zadevi.