Jedro

V skladu s temeljnim načelom odškodninskega prava lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, če so izpolnjeni splošni elementi civilnega delikta, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno: škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (ali opustitve), škoda mora nastati, ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode. Kadar ni podan le eden izmed naštetih elementov civilnega delikta, pa sodišče ni dolžno raziskovati obstoja ostalih, ampak mora tožbeni zahtevek za povrnitev škode zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v ..., opr. št. ... z dne 29.11.2004 v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 56,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice ter od datumov, kot so podrobneje navedeni v prvem odstavku izreka prvostopne sodbe, kakor tudi za plačilo izvršilnih stroškov v višini 88,63 EUR in pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki v roku 8 dni povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 220,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka (drugi odstavek izreka prvostopne sodbe).

Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik s smiselnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je po prepričanju tožnika zmotno uporabilo materialno pravo, saj je po splošnih načelih obligacijskega prava podana odgovornost za škodo, če oseba ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. V obravnavani zadevi pa toženka po prepričanju pritožnika ni zatrjevala, da tožniku škoda ni nastala, pa tudi ne, da je škoda nastala brez njene krivde. Izpostavlja, da je zaradi delovanja oz. opustitve toženke utrpel škodo, zato je po njegovem prepričanju v skladu z določili Obligacijskega zakonika - OZ podana toženkina krivdna odgovornost za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje bi moralo tako v skladu s pravili obligacijskega prava ugotoviti nastanek škode ter toženkino odgovornost za nastalo škodo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je po prepričanju pritožnika v izpodbijani sodbi podana zato, ker so njeni razlogi nejasni oz. v nasprotju. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, o čemer sta bili pravdni stranki v postopku na prvi stopnji tudi poučeni (list. št. 24 in 29 spisa), se lahko sodba sodišča prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP preizkusi le v okviru pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku k izpodbijani sodbi pravdni stranki tudi pravilno opozorilo.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih in v postopku v sporu majhne vrednosti dopustnih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter je pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je tožnik od toženke terjal povrnitev škode, ki jo je utrpel zaradi opravljenih storitev odvoza komunalnih odpadkov za obdobje od decembra 2002 do decembra 2003, za katere ni dobil plačila, ker ga toženka ni obvestila o spremembi svojega bivališča. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem, da se je toženka z območja Mestne občine ... odselila že leta 1996, zaključilo, da z Odlokom o ravnanju s komunalnimi odpadki v Mestni občini ... iz leta 1999 določena obveznost povzročitelja odpadkov oz. upravljalca zgradbe, da izvajalca gospodarske javne službe ravnanja z odpadki obvešča o vseh spremembah, ki vplivajo na obveznost plačevanja odvoza odpadkov, toženke ne more zavezovati, ker v času njegovega sprejema zaradi preselitve v skladu z njegovimi določili sploh ni bila več povzročiteljica odpadkov. Toženkine opustitve obvestila izvajalca javne službe o spremembi njenega bivališča tako po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni mogoče opredeliti kot protipravnega ravnanja v smislu 28. člena odloka iz leta 1999. Taka dolžnost obveščanja pa toženke po stališču sodišča prve stopnje ni zavezovala niti na podlagi pred sprejemom omenjenega odloka veljavnega Pravilnika o odlaganju in odvozu smeti ter odpadkov na območju občine ... iz leta 1979, ki je v skladu z njegovim 19. členom bremenila zgolj upravljalce zgradbe, kar pa toženka v skladu z določili 2. člena pravilnika ni bila. Toženkine opustitve obvestila izvajalca javne službe o njeni preselitvi tako niti v skladu z določili pravilnika iz leta 1979 ni mogoče opredeliti kot protipravnega (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na straneh 3 in 4). Ker je protipravnost ravnanja eden izmed nujnih elementov za obstoj civilnega delikta, je sodišče prve stopnje glede na vse ugotovljeno tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da odsotnost protipravnosti toženkinega ravnanja narekuje zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker mu opravljene storitve odvoza komunalnih odpadkov niso bile plačane.

Neutemeljena je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ni ugotovilo odškodninske odgovornosti toženke za tožnikovo škodo, čeprav naj slednja sploh ne bi zatrjevala, da tožniku škoda ni nastala, pa tudi ne, da je škoda nastala brez njene krivde. V skladu s temeljnim načelom odškodninskega prava lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, če so izpolnjeni splošni elementi civilnega delikta, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno: škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (ali opustitve), škoda mora nastati, ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode. Kadar ni podan le eden izmed naštetih elementov civilnega delikta, pa sodišče ni dolžno raziskovati obstoja ostalih, ampak mora tožbeni zahtevek za povrnitev škode zavrniti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tako ravnalo povsem pravilno, ko je po ugotovljenem, da škoda, ki naj bi tožniku nastala, ne izvira iz toženkinega protipravnega ravnanja oz. opustitve (kot je bilo obrazloženo že zgoraj), tožnikov tožbeni zahtevek na povrnitev škode zavrnilo. Odsotnost protipravnosti toženkinega ravnanja je namreč upoštevaje, da je s tem manjkal eden izmed štirih elementov, ki bi morali biti kumulativno podani za zaključek o toženkini odškodninski odgovornosti, povsem zadoščal za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka iz obravnavanega naslova. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo več potrebno ukvarjati z nadaljnjimi okoliščinami odškodninske odgovornosti, namreč ali je tožniku škoda res nastala, z vzročno zvezo med nastalo škodo in toženkino opustitvijo, kakor tudi, če je podana toženkina krivda za tožnikovo škodo oz. če se je toženka svoje krivdne odgovornosti uspela rešiti v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ in dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da se protipravnost ravnanja in krivda povzročitelja škode pogosto vsebinsko prepletata, zato je tudi v obravnavani zadevi toženka s tem, ko je zatrjevala, da je z odlokom določena dolžnost obveščanja izvajalca javne službe ni zavezovala, v bistvu hkrati zanikala protipravnost svojega ravnanja kakor tudi obstoj krivde za tožniku v posledici njene opustitve obvestila nastalo škodo.

Po obrazloženem, ko sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni zasledilo v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih nejasnosti oz. nasprotij v razlogih prvostopne sodbe, je vse navedeno v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.

V smislu prvega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) je bil v postopku uporabljen ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D.