Jedro

Ob vseh ugotovitvah, ki so bile pomembne za presojo objektivne odgovornosti prve toženke in tožničinega krivdnega prispevka k nezgodi, je vendar tehtnega pomena ta, da je tožnica posegla v še vrtečo se centrifugo v njeno ohišje od spodaj, to je na nepredvidenem pa tudi težje dostopnem mestu ter s premišljenim gibom. Pravno pravilna presoja takoimenovanih odločilnih okoliščin pripelje po presoji revizijskega sodišča do drugačne od v reviziji pobijane odločitve o razmerju odgovornosti, ki je v skladu z določilom tretjega odstavka 177. člena ZOR v razmerju 70:30 na škodo tožnice. Pri tem poudarja, da kadar je sicer podana objektivna odgovornost za škodo, nastalo zaradi delovanja nevarne stvari, je lahko soodgovornost samega oškodovanca večja od imetnika nevarne stvari, če je ta zaščitena pred vsemi nezavednimi posegi tretjih, do škode pa pride zaradi zavestnega posega delavca to je oškodovanca v delujoči stroj na neobičajen, nepredvidljiv in težje dostopen način.

Izrek

Reviziji prve toženke se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbi te stranke sodbi sodišč druge in prve stopnje glede nje delno spremenita tako, da je solidarno dolžna plačati tožnici 799.699,50 SIT glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.1996 dalje, od zneska 4.699,50 pa od 1.2.1994 do 3.7.1996 ter stroške postopka prve stopnje 33.879,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.1996 dalje, vse v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženko se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati prvi toženi stranki stroške pritožbenega postopka 23.901,00 SIT in stroške revizijskega postopka 25.789,00 SIT, vse v 15 dneh.

V preostalem delu se revizija prve toženke zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da sta toženki dolžni solidarno plačati tožnici 1,599.399,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.1996 dalje, od tega zneska glede razlike 9.399,00 SIT pa od 1.2.1994 do 3.7.1996 ter stroške postopka 130.839,80 SIT in prva toženka še posebej 76.353,25 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek tožnic je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva toženka ter uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se obsodi toženo stranko I. na plačilo 10% polne pravične odškodnine in kar znese 266.566,50 SIT. Revidentka izvaja v reviziji, da sicer sprejema odločitev o višini pravične odškodnine, da pa odločitev po temelju ni pravilna. Namreč I. bremeni samo čista objektivna odgovornost, medtem ko je na strani tožnice ugotovljena vrsta ravnanj, ki so krivdnega značaja. Tako je premišljeno in po napačni ustavitvi stroja ugotavljala domnevno napako tako, da je posegla v stroj mimo varnostnih naprav, na nepredvidljiv način in v neobičajni ter prisilni drži. Zato je pretežno odgovorna sama.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se je izpodbijala in v mejah razlogov, ki so bili navedeni v reviziji, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistveno kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki je v tem primeru ni ugotovilo in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker nastopata v postopku dve toženi stranki, ki ju zastopa isti pooblaščenec, je revizijsko sodišče najpreje ocenilo ali je revizijo vložila le ena od toženih strank ali obe. Pri tem je moralo upoštevati vsebino same revizije, hkrati pa tudi procesno naravo tega pravnega varstva, ki je po obsegu omejeno (dopustna je le zoper nekatere procesne kršitve in glede nepravilne uporabe materialnega prava). Pri tem je ugotovilo, da je v reviziji izrecno navedeno, da jo vlaga prva tožena stranka, iz revizijskega predloga pa, da naj se drugostopna sodba spremeni tako, da se I. (to je prvo toženo stranko) obsodi na plačilo 10% polne pravične odškodnine.

Glede na tako stanje je zaključilo, da je od dveh solidarnostnih dolžnic vložila revizijo le prva tožena stranka I. Pri presoji materialnopravne pravilnosti pobijane sodbe je moralo revizijsko sodišče upoštevati, da je pri odločanju vezano na dejansko podlago, ki je bila ugotovljena v postopkih pred sodiščema druge in prve stopnje. V sodbah sodišč druge in prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je avtomatska centrifuga, na kateri se je tožnica poškodovala, nevarna stvar ter da za prvo toženko ni bilo nepričakovano oziroma neznano, da njeni delavci občasno skušajo sami odpravljati napake na strojih. Dalje pa je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica poučena, da ne sme sama preverjati delovanja centrifuge, da je bila poučena o nevarnostih in je opravila tudi preizkus znanja o varstvu pri delu, da je vedela, da se centrifuga po izklopitvi dalj časa zaustavlja in da mora o morebitnih okvarah obvestiti usposobljenega delavca ter da je posegla v še vrteči se stroj na nepredvidenem in težje dostopnem delu to je od spodaj. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da je podana objektivna odgovornost prve toženke za tožničino nezgodo in nastalo škodo, da pa je podana tudi tožničina soodgovornost ter sta razmejili odgovornost pravdnih strank tako, da znaša tožničina 40% in toženkina 60%.

Pravno izhodišče sodišč nižjih stopenj, da je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke (173. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in ki jo revidentka v bistvenem tudi sprejema (revizijski razlogi v predpredzadnjem odstavku na 2. strani) ter da je za nezgodo soodgovorna tudi tožnica (ker je prva toženka dokazala delno krivdo tožnice kot oškodovanke v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR), je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno, pri tem pa revizija utemeljeno pobija odločitev navedenih sodišč o razmerju odgovornosti za sporno škodo na strani pravdnih strank. Utemeljen je revizijski očitek, da so bile med postopkom ugotovljene okoliščine, ki kažejo na velik obseg tožničinega prispevka k nastanku nezgode, premalo upoštevane. Ob vseh ugotovitvah, ki so bile pomembne za presojo objektivne odgovornosti prve toženke in tožničinega krivdnega prispevka k nezgodi, je vendar tehtnega pomena ta, da je tožnica posegla v še vrtečo se centrifugo v njeno ohišje od spodaj, to je na nepredvidenem pa tudi težje dostopnem mestu ter s premišljenim gibom. Pravno pravilna presoja takoimenovanih odločilnih okoliščin pripelje po presoji revizijskega sodišča do drugačne od v reviziji pobijane odločitve o razmerju odgovornosti, ki je v skladu z določilom tretjega odstavka 177. člena ZOR v razmerju 70:30 na škodo tožnice. Pri tem poudarja, da kadar je sicer podana objektivna odgovornost za škodo, nastalo zaradi delovanja nevarne stvari, je lahko soodgovornost samega oškodovanca večja od imetnika nevarne stvari, če je ta zaščitena pred vsemi nezavednimi posegi tretjih, do škode pa pride zaradi zavestnega posega delavca to je oškodovanca v delujoči stroj na neobičajen, nepredvidljiv in težje dostopen način.

Revizijsko sodišče je zato v skladu z navedenim stališčem delno ugodilo reviziji prve toženke in sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenilo tako, da po tej spremembi znaša solidarna odgovornost prve toženke za tožnici nastalo škodo 30% to je 799.699,50 SIT (od skupaj nastale škode 2,665.665,00 SIT, ki po višini ni sporna). Ta odločitev temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP. V preostalem delu pa je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo prve toženke kot neutemeljeno, ker glede na spredaj pojasnjene razloge revidentkina odgovornost ne more biti manjša od sedaj določene (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je moralo zaradi spremembe odločbe o glavni stvari glede prve toženke spremeniti tudi odločbo o stroških postopka. Pri odločitvi o stroških postopka prve stopnje so bili priznani tožnici v celoti izdatki za izvedence (48.765,00 SIT) in 20% stroškov pooblaščenca (61.047,00 SIT), t.j. skupaj 109.812,00 SIT, prvi toženki pa 80% stroškov prve stopnje 75.933,00 SIT. Po pobotu ostaja razlika v korist tožnice 33.879,00 SIT, ki ji jo mora plačati prva toženka. Tožnica pa mora povrniti prvi toženki stroške pritožbenega postopka 23.901,00 SIT (t.j. eno polovico od zahtevanih, takso pa je očitno plačala druga toženka - l. št. 103) in stroške revizijskega postopka - prav tako eno polovico (glede na uspeh) t.j. 25.789,00 SIT (pri čemer so upoštevane tudi takse - sorazmeren del). Odločba o stroških postopka temelji na prvem odstavku 166. in 154. člena ZPP.