Jedro

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil sklenjen dogovor o zapadlosti terjatev v plačilo v roku 30 dni od prejema blaga, da toženec ni periodično poročal o blagu, ki ga je prodal ,kot tudi, da mu tožnik ni dal papirjev, pod katerimi lahko blago prodaja, ter ob ugotovitvi glede načina obračuna DDV je navedeni dogovor pravilno štelo za kupoprodajno pogodbo in ne za prodajno komisijo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 2.421,13 EUR za dan 27.11.2006 in od zneska 5.032,85 EUR za dan 7.1.2007. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa neizpodbitem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,91 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. VL 69242/2008 z dne 18.9.2008 v 1. in 3. odst. izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico 7.453,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.421,13 EUR od 27.11.2006 dalje in od zneska 5.032,85 EUR od 7.1.2007 dalje ter izvršilne stroške v znesku 136,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2008 dalje. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.207,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo in jo izpodbijala v delu nad zneskom 1.506,53 EUR. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, kolikor presega znesek 1.506,53 EUR.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožba je delno utemeljena glede obrestnega zahtevka, v ostalem pa ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec ob prevzemu blaga podpisal dobavnici oziroma računa št. 103 in 178. S tem je potrdil prevzem blaga in dogovor o ceni ter o zapadlosti terjatev v plačilo v roku 30 dni od prejema blaga, kot to izhaja iz navedenih listin. Ker je poleg navedene okoliščine sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da toženec ni periodično poročal o blagu, ki ga je prodal, kot tudi, da mu tožnik ni dal pogojev, pod katerimi lahko blago prodaja, ter ob ugotovitvi glede načina obračuna DDV, je navedeni dogovor pravilno štelo za kupoprodajno pogodbo (435. člen OZ) in ne za prodajno komisijo (788. člen OZ). S pritožbeno navedbo glede dolgih zamikov v plačilih, tožena stranka ugotovitev sodišča prve stopnje ni uspela omajati.

Tudi glede zatrjevanega dogovora o pobotu je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da ni bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka (izključno) s pobotom poravnavala terjatve tožnika. Svoj sklep je oprlo na okoliščino, da toženec na opomin pred tožbo ni reagiral ter na zaslišanje toženca, ki je izpovedal, da mu je bilo že ob sklepanju dogovorov znano, da tožeča stranka zapira trgovino. Zato je sodišče prve stopnje pravilno in logično sklenilo, da toženec ob sklepanju pogodbe ni mogel več pričakovati, da bo tožnik pri njem naročal toliko blaga, da se bodo terjatve lahko medsebojno v celoti pobotale.

Dokazno oceno glede tega dejstva ne izpodbije pritožbena navedba tožene stranke, da naj bi se vse medsebojne terjatve od leta 2005 pobotale. Drugače namreč izhaja iz izpovedbe toženca, ki je dopustil možnost, da so se razlike plačale. Tako pritožba tudi ne povzame pravilno izpovedbe zaslišane priče R. P., ki naj bi potrdil dogovor o medsebojnem pobotu, saj je ta izpovedal le, da so se tedaj, ko so robo razložili, pogovarjali tudi o kompenzaciji. To ne zadošča za sklep, da je bila dogovorjena 100 % kompenzacija kot (edini) način poravnavanja medsebojnih terjatev. Tudi zatrjevana (pretežna) poslovna praksa medsebojnega pobotavanja terjatev ne omaje zaključka sodišča prve stopnje, da za konkretni vtoževani prodaji pobot kot način poravnavanja terjatev ni bil dogovorjen, prav tako pa tudi ne okoliščina, da tožeča stranka ni prej prisilno izterjevala terjatve. Okoliščina, da je količina artiklov, ki jo je tožena stranka želela vrniti tožeči stranki, presegla količina artiklov zaračunane v spornih računih, pa za odločitev v tej zadevi ni bistvena. Ob okoliščinah konkretnega primera, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato pritožba neuspešno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče B. P.. Iz zaslišanja tožene stranke namreč ne izhaja, da bi ta priča sodelovala oziroma prisostvovala pri dobavi blaga, ko sta se stranki dogovarjali o plačilu, temveč zgolj v času, ko je direktor tožeče stranke zahteval od toženca plačilo.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, kakšno je bilo ravnanje strank v času, preden je med njima prišlo do spora o vsebini pogodbe. Ugotovitev glede ravnanja strank, kot objektivno zaznavnega dejstva, predstavlja indic, s pomočjo katerega je mogoče sklepati o obstoju dejanske pogodbene volje pravdnih strank. Pritožba zato neuspešno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanske pogodbene volje pravdnih strank, saj za ugotovitev volje strank ni na voljo nekih neposrednih dokazov, temveč se ta ugotavlja tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, s pomočjo indičnega dokazovanja (primerjaj II Ips 836/2009).

Zato tudi ni utemeljen ugovor, da med strankama ni bilo sporazuma o naravi oziroma vsebini pogodbe. Ker tožena stranka ni izkazala, da bi bil med strankama nesporazum o naravi pogodbe oziroma o njeni podlagi ali predmetu obveznosti, v konkretnem primeru tudi ni podlage za uporabo 16. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Glede trditve, da naj bi tožeča stranka skušala toženo prelisičiti pritožbeno sodišče dodaja le še, da tožena stranka ni navedla dovolj trditev v smeri napak volje, ki bi kazale na izpodbojnost pravnih poslov.

V obravnavani zadevi je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da vsebuje izpodbijana sodba razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih in je sposobna preizkusa. Zato tudi zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

Nadalje je treba obravnavati uveljavljeno procesno kršitev prekoračitve tožbenega zahtevka. V tem delu pritožba ni utemeljena, v kolikor navaja, da naj bi sodišče prve stopnje stroške izvršilnega postopka tožeči stranki priznalo dvakrat. Sodišče prve stopnje je izrek izpodbijane sodbe oblikovalo tako, da je v celoti vzdržalo v veljavi 1. in 3. odst. izreka sklepa o izvršbi, nato pa je povzelo njegovo vsebino tako glede glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki je bila toženi stranki naložena v plačilo v 1. odst. izreka sklepa o izvršbi, kot tudi glede izvršilnih stroškov, ki so bili odmerjeni v 3. odst. sklepa o izvršbi. Ker gre zgolj za povzemanje vsebine sklepa o izvršbi (v zvezi s predlogom za izvršbo), stroški izvršilnega postopka tožeči stranki niso bili priznani dvakrat. Pač pa je utemeljen pritožbeni očitek glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki po izpodbijani sodbi tečejo od zneska zapadlosti posameznih terjatev, torej od dneva, ko je imel toženec še pravico izpolniti svojo obveznost brez zamudnih obresti. Kot izhaja iz predloga za izvršbo, je tožeča stranka vtoževala zakonske zamudne obresti od zneska 2.421,13 EUR šele od datuma 28.11.2006 dalje (in ne od 27.11.2006 dalje) ter od zneska 5.032,85 EUR od dne 8.1.2007 dalje (in ne od 7.1.2007 dalje). Zato je v tem delu sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. V tem delu je torej pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče, glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka, za zakonske zamudne obresti od zneska 2.621,13 EUR za dan 27.11.2006 ter od zneska 5.032,85 EUR za dan 7.1.2007 s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, vrnitev v ponovno sojenje pa ni potrebna (357. člen ZPP).

V ostalem pa pritožba tožene stranke ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v ostalem zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem pa neizpodbitem delu (kolikor prisojeni znesek presega višino 1.506,53 EUR s pp in glede pravdnih stroškov) potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče v delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je bilo treba odločiti še o stroških postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena v tako neznatnem delu obrestnega zahtevka, da to na odločitev o stroških postopka ne more vplivati. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške pravilna (3. odst. 154. člena ZPP).

Iz istih razlogov je sodišče tudi presodilo, da tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela ter mora zato nositi svoje pritožbene stroške (3. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP) in tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 500 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, znaša 229,50 EUR, nadalje 2 % administrativnih in poštnih stroškov ter 20 % DDV, torej skupaj torej 280,91 EUR, ki ji jih je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni.