Jedro

Ker v predlogu ni obrazloženo, zakaj je sodišče nepravilno rešilo postavljeni vprašanji, je Vrhovno sodišče predlog kot nepopoln zavrglo.

Izrek

I. Predlog se zavrže. II. Tožeča stranka sama nosi stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke, št. 0041-624/2018/2 z dne 6. 11. 2018, s katerim je bila tožnikova zahteva za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavržena kot prepozna. Toženka je ugotovila, da je tožnik zahtevo za verifikacijo oddal priporočeno po pošti 7. 8. 2018, kar pomeni, da je bila njegova zahteva vložena po poteku roka, predpisanega v prvem odstavku 11. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP). Upravno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi stališča, da je rok za vložitev vloge iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP po vsebini materialni prekluzivni rok, tj. rok, v katerem so morali upravičenci po ZNISESČP za uveljavljanje svojih (materialnih) pravic iz tega zakona vložiti zahtevo za verifikacijo. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene trditve o neustreznosti obveščanja nekdanjih varčevalcev Ljubljanske banke o možnosti vlaganja zahtevkov in pojasnilo, da se je o ustreznosti načina obveščanja s strani Republike Slovenije izreklo (tudi) Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v 5. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji) z dne 27. 4. 2017. 2. Tožnik je v zvezi z navedeno pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije. Meni, da mu privarčevanih sredstev ni mogoče odvzeti le zato, ker pri zahtevi za izplačilo ni upošteval rokov v postopku, ki se vodi v zanj tuji državi in da je zaradi tega prišlo do nedopustnega posega v njegovo pravico do zasebne lastnine. Pojasnjuje, da v svojem položaju ni bil izenačen z varčevalci v Sloveniji in da svoje vloge ni imel možnosti zahtevati pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank, kar naj bi bila izrecna zahteva ESČP. Poudarja, da je z odločitvijo toženke in pritrdilno odločbo Upravnega sodišča izgubil vsako možnost, da bi svoja privarčevana sredstva prejel izplačana.

3. Predlog ni popoln.

4. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 367. a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V četrtem odstavku 367. b člena ZPP je določeno, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. V nasprotnem primeru se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).

5. Tožnik kot pomembni pravni vprašanji izpostavlja: − Ali se rok, določen v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP, ki določa, da je bilo mogoče zahtevo za verifikacijo vložiti od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017, šteje za materialni prekluzivni rok? − Ali je takšno tolmačenje roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, na podlagi katerega upravičenec po poteku roka izgubi pravico do poplačila privarčevanih sredstev, skladno z Ustavo RS ter razsodbo ESČP? Ali ne gre pri tem za prekomerno omejitev uveljavljanja pravic (ter tudi poseg v pravico zasebne lastnine), glede na cilj, ki ga določilo z uvedbo roka zasleduje (zagotavljanje pravne varnosti)?

6. Tožnik v predlogu sicer pravilno ugotavlja, da se Vrhovno sodišče o pravni naravi roka za vložitev zahteve za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge (še) ni izreklo, vendar pa v zvezi s tem ne navede, zakaj je sprejeta pravna razlaga Upravnega sodišča napačna oziroma konkretno ne navede drugačne pravne opredelitve navedenega roka. Trdi le, da mu privarčevanih sredstev ni mogoče odvzeti samo zato, ker ni upošteval roka, s katerim ni bil seznanjen.

7. V zvezi z drugim vprašanjem tožnik navaja, da kot varčevalec vztraja, da mu je z odklanjanjem obravnave njegove vloge iz razloga zamujenega roka kršena pravica do zasebne lastnine. Vendar tudi pri tem pa ne obrazloži, zakaj naj bi tovrstno razumevanje roka za uveljavljanje zahtevkov1 v postopku, določenem v ZNISESČP, bilo v neskladju z Ustavo (v smislu kršitve pravice do zasebne lastnine) in sodbo ESČP oziroma zakaj zahteva varčevalcem po spoštovanju omenjenega roka pomeni prekomeren poseg v njihovo ustavno pravico do zasebne lastnine in s tem kršitev te pravice.

8. Ker v predlogu ni obrazloženo, zakaj je sodišče nepravilno rešilo postavljeni vprašanji, je Vrhovno sodišče predlog kot nepopoln zavrglo (377. člen ZPP). Tožnik mora zato sam kriti svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Upravno sodišče je glede tega navedlo (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom doseganja pravne varnosti.