Jedro

Datum izdaje listine, predpisane z Zakonom o računovodstvu in Slovenskimi računovodskimi standardi ter datum zapadlosti terjatve po takšni listini sta v poslovnem prometu nedvomno pomembni dejstvi (gl. Kozina J. V. Korošec D., Filipčič K. in Zdolšek S., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, druga knjiga, 177. - 256. člen, Uradni list Ljubljana 2019, str. 901).

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega F.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 84,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 30. 9. 2020 obdolženega F.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan vrniti stroške za priče v višini 4,60 EUR in plačati sodno takso v višini 60,00 EUR. Izrečeno je bilo nato skupaj z obrazložitvijo izdano v sodbi II K 39751/2016. 2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka so določene v 371. členu ZKP. V prvem odstavku so taksativno naštete, v drugem so navedene opisno s posledičnim dejanskim ali potencialnim vplivom na pravilnost in zakonitost sodbe. Kljub temu pritožnica uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni opredelila in tudi v pritožbeni obrazložitvi je ni bilo prepoznati. Pomeni, da pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti oziroma jo je bilo že zato zavrniti.

5. Drugače je glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona, ki je pritožnica prav tako ni opredelila, jo je pa obrazložila kot kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Pravi namreč, da sprememba datumov na računih, izdanih po O.K. d.o.o. ne more pomeniti ponarejanja listine kot elementa ugotovljenega kaznivega dejanja ponarejanja ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. 6. Kršitev ni podana. Po opisu dejanja je bil to storjeno s predložitvijo lažnih poslovnih listin, ki nista bili neresnični zaradi navedenega izdajatelja, ampak zaradi datumov izdaje listin in datumov zapadlosti terjatev, ki niso ustrezali dejanskim datumom po listinah kot sta bili s strani gospodarske družbe O.K. d.o.o. enkrat že izdani (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 60110/2012 z dne 12. 4. 2018). Datum izdaje listine, predpisane z Zakonom o računovodstvu in Slovenskimi računovodskimi standardi ter datum zapadlosti terjatve po takšni listini sta v poslovnem prometu nedvomno pomembni dejstvi (gl. Kozina J. V. Korošec D., Filipčič K. in Zdolšek S., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, druga knjiga, 177. - 256. člen, Uradni list Ljubljana 2019, str. 901), v obravnavanem primeru pa posebej, saj je bila po nadaljnjem opisu dejanja od teh dejstev odvisna pravočasnost zahtevka, ki ga je navedena gospodarska družba po pooblaščencu vtoževala. Povezava med dejanskimi okoliščinami iz opisa dejanja po izreku sodbe z zakonsko opisanimi znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 je s tem izkazana in ji je bilo v smislu pravilne uporabe kazenskega zakona le še pritrditi.

7. Pritožnica ugotovljenih odločilnih dejstev ni obrazložila, zmotno pa so bila ta dejstva po njenem ugotovljena zato, ker obdolženi listin-računov, za katera je bilo kasneje ugotovljeno, da nista prava, ni videl in jih tako ni mogel sestaviti in/ali natisniti. Razen tega računov ni izročal pooblaščencu, niti jih ni sam osebno vložil s pripravljalno vlogo, s katero prav tako ni bil seznanjen, v spis. Z računoma se je seznanil šele med pravdnim postopkom in potem, ko je pooblaščenec že delno umaknil tožbo, med drugim za plačilo teh dveh spornih računov. Hkrati pa ni dvoma, da je bil obdolženi seznanjen s pristnima računoma št. 002-2012 z dne 1. 2. 2012 in z zapadlostjo 1. 2. 2012 ter št. 007-2012 z dne 6. 3. 2012 in z zapadlostjo 21. 3. 2012, ki sta bila sestavni del kompenzacije, na podlagi katere sta terjatvi po teh dveh računih prenehali. Različno od sodišča prve stopnje, ki da je ugotovitve o obdolženčevi krivdi temeljilo na ekonomskem motivu, pritožnica zgornjo oceno utemeljuje z izpovedbami prič I.V., S.O. in M.Z.. Pri tem zavrača zadržke sodišča prve stopnje glede verodostojnosti prvih dveh prič, glede tretje pa meni, da po sodišču prve stopnje ni bila pravilno ocenjena. Enako velja za izpovedbi prič M.T. in R.F., ki sta kompenzacijo podpisala, hkrati pa sta zaradi medsebojne povezanosti na izid kazenskega postopka zoper obdolženega zainteresirana. Še zlasti, ker je priča M.T. nekdanja obdolženčeva soproga, s katero sta v večletnem sporu, med tem ko je priča R.F. sedanji partner T., s katero imata otroka in ki je zaposlena v gospodarski družbi G. d.o.o., katere 50 % družbenik je ravno imenovani R.F. 8. Da računa, ki sta bila po obdolženčevem pooblaščencu predložena v pravdnem postopku v zadevi I Pg 121/2015 pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti, nista bila resnična, ne zanika niti pritožnica, medtem ko je ocena obdolženčevega ravnanja, vključno z zavestjo tudi po presoji sodišča druge stopnje odvisna od vprašanja, ali je izpovedbama prič S.O. in I.V. v celoti slediti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje najprej pravilno zaznalo, da priča S.O. v izpovedbah ni bil dosleden, saj je po prvi izpovedbi med posameznimi preiskovalnimi dejanji nedvomno ravnal po obdolženčevih navodilih, v naslednjih je obdolženca kot dajalca navodil bolj kot ne izpuščal, da bi na glavni obravnavi povedal, da je ravnal izključno po navodilih priče I.V. Posredi sta torej dve povsem različni osebi, zaradi česar je kakršnakoli pomota izkustveno komaj verjetna, kot je izkustveno nenavadna izpovedba priče I.V. v delu, ko je povedal, da ga obdolženi, preden je podal predlog za izvršbo ni, „opremil“ z nobenimi konkretnimi podatki glede odprtih terjatev gospodarske družbe O.K. d.o.o. nasproti gospodarski družbi O.O. d.o.o. in da je vse v tej zvezi urejal s pričo S.O., ki pa razlike v računih oziroma njenega izvora logično ni znal pojasniti. Drugače je z logično oceno v primeru obdolženca, kot dajalca navodil priči S.O., ki razliko v računih samo zase pojasnjuje in hkrati, ravno zaradi obdolženčevega ekonomskega motiva pove, čemu je ne gre pripisati ravnanju drugih oseb ali samodejnemu ravnanju računovodskega programa za sestavo računov. Še zlasti po izpovedbi priče S.O. v delu, ko je povedal, da je lahko računa izpisal le on sam, saj obdolženi in priča M.T. licence za uporabo navedenega (zaščitenega) računovodskega programa nista imela in dodatno po izpovedbi M.Z., ki je povedal, da program samodejno ničesar ne spreminja, da so izven programa možne različne manipulacije ter končno, če je prišlo do spremembe datuma je to moralo biti storjeno namerno.

9. Obrazloženo pomeni, da ugotovitve sodišča prve stopnje najprej temelje na pravilno povezanih delih izpovedb priče S.O., ki neresničnosti izdanih računov ni zanikal in I.V., ki je to dejstvo v celoti potrdil ter na izpovedbi priče M.Z., po kateri je jasno, da je navedena neresničnost posledica človekovega namernega ravnanja. Njegova identiteta glede na opisani način izvršitve dejanja niti po presoji sodišča druge stopnje ni pomembna, je pa pomembna vsebina neresničnosti, saj glede na vtoževani zahtevek razkriva obdolženca kot edino možno osebo, ki bi ji lahko takšna neresničnost koristila. Obdolženčev ekonomski motiv tako ni edini dokaz ali vodilo pri oceni drugih dokazov, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve, ampak je ravno obratno ugotovitev, ki je zgornji pravilni povezavi posameznih delov dokazov logično sledila. Tega pritožbena zatrjevanja v smeri kompenzacije in opozorila na okoliščine, ki po pritožnici vzpostavljajo dvom v verodostojnost prič R.F. in M.T., ne morejo spremeniti. Če sta namreč gospodarska družba O.K. d.o.o. in gospodarska družba O.O. d.o.o. resnično sklenili kompenzacijo še za terjatvi iz izdanih izvirnih računov, ni videti razlogov, da je O.K. d.o.o. zneske po teh računih z drugimi datumi izdaje in zapadlosti po tožbi znova zahtevala. Nenavadno je tudi, da „pomota“ kljub strokovni pomoči pooblaščenca ni bila zaznana že tedaj in da je bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje učinkovito odpravljena šele po grožnji pooblaščenca gospodarske družbe O.O. d.o.o. s prijavo kaznivega dejanja. Končno, izpovedba priče R.F. je pomembna v toliko, kolikor napotuje na edino možno območje storitve kaznivega dejanja, medtem ko izpovedbi priči M.T., sodišče prve stopnje po izpovedbi priče Matjaža Zalaraja v odločilnem tako ali tako ni sledilo. Da bi torej okoliščine, ki navedeni priči po pritožbeni obrazložitvi povezujejo, kakorkoli vplivale na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ni zaznati in je bilo pritožnico še zato zavrniti.

10. Pritožnica pritožbe zoper odločbo o kazenski sankciji ni obrazložila, sodišče druge stopnje pa jo je preizkusilo glede na predhodno uveljavljana izpodbojna razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena le opozorilna kazenska sankcija z nizko določeno kaznijo in najkrajšo možno preizkusno dobo, zaradi česar navedene odločbe v obdolženčevo korist ni spreminjalo.

11. Pritožnica ni obrazložila niti pritožbe zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, medtem ko je sodišče druge stopnje samo brez posebnega ali podobnega zakonskega pooblastila kot pri odločbi o kazenski sankciji, ni moglo preizkusiti.

12. Ker uveljavljani izpodbojni razlogi niso podani, in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu po uradni dolžnosti ni zasledilo kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbi zagovornice obdolženega F.K. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Odločba o stroških pred sodiščem druge stopnje temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife. Pritožnica s pritožbo ni uspela, obdolženi pa je po posredovanih podatkih zaposlen in s tem zmožen plačila sodne takse v višini, ki ne ogroža njegovega vzdrževanja in ne vzdrževanja oseb, ki jih je obdolženi dolžan vzdrževati.