Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravica do obrambe je ena temeljnih pravic v vseh postopkih ugotavljanja odgovornosti delavca in varstva njegovih pravic. Pravica do obrambe v disciplinskem postopku zajema pravico biti seznanjen z začetkom postopka, pravico do vročitve zahteve za začetek disciplinskega postopka in pravico do zagovora. Pravica do obrambe izhaja iz 29. čl. Ustave Republike Slovenije.
Ob tem tudi institut zastaranja disciplinskega postopka zaradi morebitne dolgotrajne bolezni delavca ni močnejši od pravice do zagovora oz. obrambe.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 17.5.1999 in z dne 9.6.1999, ugotovilo da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 11.6.1999, ampak dne 2.12.1999 in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas do dne 2.12.1999 priznati vse pravice iz dela, kot če bi delala. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v skupni višini 157.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka in navajala, da tožnica ni opravičila svoje nezmožnosti prihoda na disciplinsko obravnavo in toženi stranki ni v zvezi s tem predložila nikakršnih dokazil. Bolniški stalež sam po sebi ne pove, da je bila tožnica dejansko nesposobna prihoda na obravnavo. Prav tako ne drži, da tožena stranka ni podala kvalifikacije disciplinskih prekrškov, le-te je navedena v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, prvostopnem in drugostopnem sklepu. Samovoljni obračun plače mimo pogodbe o zaposlitvi ni le disciplinska kršitev, gre celo za kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je navedlo v sodbi, da mu ni bilo omogočeno preveriti, ali je kršitev sploh opredeljena v disciplinskem aktu tožene stranke, ker le-ta ni bil predložen. Tožena stranka bi na poziv sodišča dostavila vse splošne akte tožene stranke, vendar je sodišče zadevo zaključilo brez pribave disciplinskega akta. Disciplinske kršitve so določene tudi z zakonom, zato sodišče ne bi smelo sprejeti zaključka, da je bil disciplinski postopek izveden nezakonito.
Tožnica je v odgovoru na pritožbo navajala, da je dokazno breme v konkretnem disciplinskem sporu na strani delodajalca, to je tožene stranke, ki bi morala dokazati zakonitost izvedenega disciplinskega postopka, za kar pa bi morala predložiti tudi interne akte, ki urejajo disciplinski postopek. Tožnica je bila v bolniškem staležu že pred uvedbo disciplinskega postopka, kar izhaja tudi iz predložene medicinske dokumentacije. Zaradi navedenega je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu, ki ga določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 12/2003, 2/2004 - v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni storilo bistvenih kršitev določb postopka ter ni zmotno uporabilo materialno pravo.
Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da tožnica ni opravičila svoje nezmožnosti prihoda na disciplinsko obravnavo in ni priložila dokazil o svoji nezmožnosti prihoda na disciplinsko obravnavo. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožničin pooblaščenec dne 14.5.1999 toženi stranki poslal dopis, s katerim jo je obvestil o tem, da se tožnica disciplinske obravnave ne bo mogla udeležiti, ker ji bolezen onemogoča gibanje. Tožena stranka je kljub opravičilu tožnice disciplinsko obravnavo opravila. Tožnici tako ni bila dana možnost zagovora, s čemer ji je bilo kršeno eno temeljnih načel v disciplinskem postopku in sicer pravica do obrambe. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS - v nadaljevanju ZTPDR) v 2. odst. 63. člena določa, da mora biti delavec zaslišan pred disciplinskim organom, razen če se brez opravičljivih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo in mu ni mogoče kratiti pravice do obrambe. Tožnica ni bila zaslišana niti v postopku pred prvostopnim organom niti po vloženem ugovoru v postopku pred drugostopnim organom. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila tožnica v bolniškem staležu že pred uvedbo disciplinskega postopka. Tožnica je bila tudi od 31.3.1999 do 8.4.1999 hospitalizirana zaradi mesec dni trajajočih bolečin, prvi dan njene zadržanosti pa je bil že 1.3.1999. Toženi stranki je bilo torej dejstvo tožničine bolezni znano.
Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije med drugim izhaja tudi pravica strank do izjavljanja v postopku. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev. Stranki mora biti zagotovljena tudi pravica, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča in to tudi tiste, ki so se izvajali na ustni obravnavi. Ker je bil disciplinski postopek na prvi in drugi stopnji izveden v tožničini odsotnosti, ji je bila kršena pravica do obrambe in s tem je bil postopek izveden nezakonito.
Pravica do obrambe je ena temeljnih pravic v vseh postopkih ugotavljanja odgovornosti delavca in varstva njegovih pravic. Pravica do obrambe v disciplinskem postopku zajema pravico biti seznanjen z začetkom postopka, pravico do vročitve zahteve za začetek disciplinskega postopka in pravico do zagovora. Pravica do obrambe izhaja iz 29. člena Ustave Republike Slovenije.
Ker je tožnica upravičeno izostala z disciplinske obravnave na prvi stopnji, na ugovorni organ pa niti ni bila vabljena (ni dokazov), zaslišana pa tudi ni bila, so bile kršene določbe pravnih norm, ki urejajo pravico do zagovora (obrambe).
Ob tem tudi institut zastaranja disciplinskega postopka zaradi morebitne dolgotrajne bolezni delavca, na kar se sicer sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, ni močnejši od pravice do zagovora oz. obrambe.
Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenim ugovorom tožene stranke, da splošni akt tožene stranke, ki ureja disciplinski postopek pomeni materialno pravo, ne pa dokazno sredstvo. V kolikor tožena stranka ni predložila splošnega akta, bi sodišče prve stopnje oz. predsednik senata moral v okviru materialnega procesnega vodstva, kot ga določa 285. člen ZPP, toženo stranko pozvati, da splošni akt predloži. V konkretnem primeru pa pritožbeno sodišče poudarja, da sama nepredložitev splošnega akta na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivala iz že navedenih razlogov.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora.