Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici zaradi posledic prometne nezgode, ki jo je dne 15.9.1994 na Ptuju povzročil stranski intervenient tožene stranke, prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 4,500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino znižalo na 3,820.000 SIT, ter v presežku (torej za 680.000 SIT) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožnica. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in pritožbo tožene stranke zavrne. Navaja, da je pritožbeno sodišče štelo, da se višina nepremoženjske škode odmerja glede na konkretno individualno prizadetost oškodovanca in ni upoštevalo vseh okoliščin primera. Treba bi bilo upoštevati, da gre za izredno hudo poškodbo, eno najhujših poškodb hrbtenice. Sodišče ni upoštevalo, da je bila tožnica pol leta v bolniškem staležu in da je zdravljenje z vsemi posegi trajalo več let. Tožnica je zaradi te poškodbe invalid II. stopnje. Odškodnina je bila odmerjena 19.2.1999, sodišče druge stopnje pa jo je po treh letih celo znižalo. Ni razumljivo, zakaj je drugostopenjsko sodišče znižalo odškodnino, prisojeno za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, prav ob upoštevanju tožničine starosti in poklica. Bolečine namreč nastopijo predvsem pri večurnem sedenju; glede na starost tožnice (43 let) je očitno, da bo zaposlena še daljše obdobje. V teh letih bi bila sicer sposobna še vseh splošnih aktivnosti, kakor tudi športnih udejstvovanj. Teža poškodbe z vsemi možnimi posledicami (ohromelost) pa opravičuje višjo odškodnino zaradi strahu.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče upoštevalo dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj. Iz teh izhaja, da je tožnica utrpela zlom s stisnjenjem in zamikom v živčni kanal hrbtenice telesca I. ledvenega vretenca. Zato sta bila opravljena dva operativna posega v splošni narkozi. Tožnica je bila hospitalizirana v skupnem trajanju dvajsetih dni ter se je zdravila v zdravilišču Dobrna in v bolnišnici Valdoltra. Trpela je tudi številne druge nevšečnosti in bila v bolniškem staležu. V času zdravljenja je trpela deset dni trajne hude bolečine, štirinajst dni trajne srednje močne bolečine, enaindvajset dni občasne srednje močne bolečine in štiri mesece pogostejše lažje bolečine, ki so pri njej občasno prisotne še sedaj. Kontinuirano zdravljenje je bilo končano 23.1.1998. Ob upoštevanju vseh pravno odločilnih okoliščin, je zato prisojena odškodnina za telesne bolečine v višini 1,500.000 SIT primerna.

Čeprav pritožbeno sodišče v skrajšanem povzetku ni navajalo vseh okoliščin, ki so vplivale na odmero odškodnine, pa to ne pomeni, da jih ni ustrezno upoštevalo pri odmeri.

Ni pa točna revizijska navedba, da gre za izredno hudo poškodbo, temveč gre pri tožnici za hudo telesno poškodbo. To pokaže tudi primerjava tožničine škode s posledicami poškodb v primerih, ki sodijo med izredno hude. Revizijska navedba, da je tožnica zaradi te poškodbe invalid II. stopnje, pa na odločitev sodišča ni mogla vplivati. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je postopek za ugotavljanje invalidnosti šele v teku. V tem postopku okoliščine, ki je nastala po koncu glavne obravnave na prvi stopnji, ni mogoče upoštevati. Glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, pa gre tudi za nedopustno novoto (387. člen ZPP).

Tožnica je doživljala deset dni trajajoč intenziven sekundarni strah, ki je nastopil po opravljeni diagnozi. Potem, ko se je začela dvigovati s pomočjo bergel, je ta v zmerni obliki trajal še štiri mesece. Za strah je bila tožnici na drugi stopnji prisojena odškodnina v znesku 420.000 SIT. Revizija tej višini nasprotuje zaradi teže same poškodbe in iz nje izhajajočih možnih posledic.

Predlog za zvišanje ni utemeljen. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in okoliščino, da tožnica bistveno zaznavnega primarnega strahu ni doživljala, je prisojena odškodnina za to obliko škode primerna.

Tožnici je nastala tudi škoda zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj sta bili ugotovljeni srednje omejena gibljivost ledvenega dela hrbtenice ter anatomske spremembe v tem delu hrbtenice. Tožnica je zaradi trajnih posledic poškodbe omejena pri posameznih opravilih, kot so: dviganje in prenašanje težjih bremen, dela v forsiranem položaju in dela v predklonu. V zvezi z njenim športnim udejstvovanjem je bila upoštevana okoliščina, da je tožnica opustila igranje tenisa. Zaradi vseh navedenih in drugih okoliščin je izvedenec ocenil, da je pri tožnici podano 15 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Po presoji revizijskega sodišča, pritožbeno sodišče z znižanjem prisojene odškodnine, ob upoštevanju tožničine starosti in poklica, ni v škodo tožnice zmotno uporabilo materialnega prava. Glede na podobne primere iz sodne prakse so težave tožnice, ki se pri njenem poklicnem delu kažejo predvsem pri daljšem sedenju, sicer pa pri gospodinjskih delih in delih na vrtu, pri odmeri odškodnine v višini 1,900.000 SIT primerno upoštevane.

Sodišče druge stopnje je tako pravilno uporabilo materialnopravne predpise, ko je na podlagi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odločalo o pravnem standardu pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišči sta pri določanju le-te najprej ugotovili, katere oblike škode je utrpela tožnica, nato pa individualizirali obseg njenega trpljenja. V okviru objektivne pogojenosti odškodnine, pa je sodišče druge stopnje presodilo, da ta ni prilagojena konkretnemu primeru, temveč da je previsoko odmerjena. Zato je, prav ob upoštevanju okoliščin tega primera, kot so neugodnosti med zdravljenjem (npr. uporaba bergel, klinični pregledi, rentgenska slikanja, fizikalne terapije), intenzivnost bolečin in strahu, njuno trajanje, torej glede na okoliščine in posledice poškodbe pri tožnici, prisojeno odškodnino znižalo. Tudi sodišče druge stopnje pa je odškodnino odmerjalo po cenah na dan sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek 189. člena ZOR).

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, in ker tudi ni podana kršitev 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijo tožnice revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).