Jedro

Porok ima vedno ekonomski interes, glede na določila materialnega prava pa mu pripada tudi pravni, intervencijski interes, da v pravdi nasproti upniku zmaga glavni dolžnik.

Dejstvo, da upnik v stečajnem postopku terjatve ni prerekal, ne jemlje intervencijskega interesa, ki temelji na materialnem pravu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dopusti stranska intervencija na strani tožeče stranke.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za stransko intervencijo.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila oseba, ki je predlagala stransko intervencijo, in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) ter predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot posojilojemalec s toženo stranko kot posojilodajalcem sklenila posojilno pogodbo, z zahtevkom pa uveljavlja neobstoj terjatve tožene stranke, ki jo je ta prijavila v stečajnem postopku, ki teče nad tožečo stranko, in neobstoj ločitvene pravice. Terjatev naj bi prenehala zaradi pobota z nasprotnimi terjatvami tožeče stranke. Pritožnik je porok za izpolnitev te obveznosti tožeče stranke (glede 25 % terjatve).

5. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (1. odstavek 199. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker naj bi bil izkazan le ekonomski interes, ne pa tudi pravni interes, čemur pritožba nasprotuje.

6. Intervencijski interes je podan, kadar bi postopek, h kateremu se želi stranski intervenient pridružiti, vplival na njegov pravni položaj. Gre za pravni interes, ta pa mora izhajati iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno izmed strank. Intervenient tako takrat, ko pomaga eni izmed strank, varuje svoje pravne interese. Pravno razmerje med pritožnikom in pravdnima strankama je razmerje poroštva, kar ureja Obligacijski zakonik – OZ.

7. Porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika (1. odstavek 1017. člena OZ), porok pa lahko zoper upnikov zahtevek uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika, tudi ugovor pobotanja (1. odstavek 1024. člena OZ). To pa pomeni, da ima porok pravni interes, da v pravdi, ki teče med glavnim dolžnikom in upnikom, zmaga glavni dolžnik. Pri tem ima pritožnik prav, ko navaja, da je ravno poroštveno razmerje eno od tistih, ki ga tudi literatura navaja kot eno od tipičnih razmerij, v katerih obstaja pravni interes za intervencijo v smislu 199. člena ZPP. Ni dvoma, da ima porok vedno tudi ekonomski interes, vendar pa mu glede na določila materialnega prava pripada tudi pravni, intervencijski interes, da v pravdi nasproti upniku zmaga glavni dolžnik. Pravna stališča iz uporabljenih odločb, navedenih v izpodbijanem sklepu (sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 750/2014 in I Cpg 1466/2013), ne nakazujejo na kaj drugega. Pri tem pa je bila v obeh primerih intervencija zavrnjena, ker oseba, ki se je pravde želela udeležiti kot intervenient, intervencijskega interesa ni mogla izkazati, saj v razmerju med pravdnima strankama ni imela nobene vloge, njen interes, da tožeča stranka zmaga, pa je bil zgolj ekonomski.

8. Pritožnik res ni prerekal terjatve tožene stranke, ki jo je ta prijavila v stečajnem postopku, ki teče nad tožečo stranko, kar izhaja že iz predloga za intervencijo. Vendar pa je to za odločitev nepomembno. To namreč ne pomeni, da je s tem terjatev tudi priznal. Pri tem se vsak upnik v stečajnem postopku odloči, ali je smiselno, da prijavljeno terjatev prereka tudi sam, ko jo je že prerekal stečajni upravitelj. Prerekanje namreč povzroči, da mora tisti, ki je terjatev prerekal, vložiti tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu (2. odstavek 302. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju). Zaradi tega pa nastanejo (tudi) stroškovne posledice. Če upnik oceni, da mu zadostuje, da bo tožbo vložil nekdo drug, ki se mu bo lahko pridružil v pravdi, čeprav se bo s tem izpostavil možnosti, da bo taka oseba razpolagala z zahtevkom, na kar ne bo mogel vplivati (torej bo lahko na primer umaknila tožbo ali pa se odpovedala zahtevku), to ne pomeni, da terjatev sam priznava. Vsekakor mu dejstvo, da terjatve ni prerekal tudi sam, ne jemlje intervencijskega interesa, ki temelji na materialnem pravu.

9. Ker je višje sodišče ugotovilo, da ima pritožnik tudi pravni, in ne le ekonomski interes, je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dopustilo stransko intervencijo na strani tožeče stranke (3. točka 365. člena ZPP).

10. Višje sodišče o priglašenih pritožbenih stroških ni odločalo, saj je pravica do njihovega povračila odvisna od odločbe o glavni stvari (6. odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Zato bo o njih odločilo sodišče prve stopnje, ko bo izdalo odločbo, s katero se bo končal postopek pred njim (4. odstavek 163. člena ZPP).