Jedro

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP dokazne ocene in dejanskih ugotovitev v sodbi sodišča druge stopnje revizijsko ni mogoče izpodbijati. Revizija pa predlaga prav to. Ne ponuja drugačne pravne presoje. Vztraja pri zanikanju obstoja posojilnega pravnega razmerja; uporabo določb ZOR o posojilni pogodbi torej sprejema, zanika le obstoj dejstev, ki bi posojilno razmerje potrjevala. Ob takem stališču pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati tolarsko protivrednost zneska 1.700 DEM z obrestmi po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne vloge na vpogled v DEM, pri čemer te tečejo od 31.10.1994 dalje do plačila. Istočasno je toženki tudi naložilo, da mora tožniku plačati znesek 44.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1994 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na tek zamudnih obresti, je zavrnilo. Pritožbo toženke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženka proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju revizije je materialno pravo zmotno uporabljeno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka navede in analizira že doslej izvedene dokaze, ki naj bi po njenem mnenju ne zadoščali za ugotovitev, da tožniku karkoli dolguje. Meni pa, da bi bilo treba dokazni postopek še dopolniti, saj bi samo tako bilo mogoče pravilno pravno presoditi. Vpogledati bi bilo treba listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na obročno plačevanje toženkine dohodnine. Opravijo naj se poizvedbe pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o tem, ali je tožnik dvigal denar kot pooblaščenec za nekega občana iz Bosne in kdaj je dvignil ta denar. Ugotoviti bo treba, kolikšno plačo je prejemal tožnik in koliko družinskih članov preživlja. Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo naknadno prispele lastnoročno napisane izjave priče A. D., iz katere sledi, da je krivo pričal. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Materialno pravo, ki sta ga sodišči druge in prve stopnje uporabili v tem primeru, so določila zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se nanašajo na posojilno pogodbo. Taka pravna razlaga temelji na tožbenem trditvenem gradivu. Tožnik namreč zatrjuje, da je toženki v spornem obdobju posojal denar, ta pa se je zavezala, da ga bo vrnila.

Toženka obstoj posojilne pogodbe in sprejem denarnih zneskov od tožnika apriorno zanika: trdi, da se ji tožnik maščuje, ker sta se po krajšem času tesnega znanstva razšla. Ne ponuja morebitne druge pravne razlage eventualnih denarnih razmerij s tožnikom. Izhodišče za presojo tako počiva v določbah 557. in 562. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je ob takšni uporabi materialnega prava ugotavljalo dejansko stanje. Raziskovalo je, ali je tožnik toženki resnično posojal denar in kakšne vsote, vzporedno pa tudi premoženjske razmere pravdnih strank. Ugotovilo je, da je tožnik svoje trditve dokazal, toženka pa ne. Dokazno oceno je sprejemalo ob uporabi določb 7. in 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje v tako dokazno oceno ni podvomilo. Dejanske ugotovitve, sprejete pri sodišču prve stopnje, so postale del presoje v izpodbijani sodbi. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP dokazne ocene in dejanskih ugotovitev v sodbi sodišča druge stopnje revizijsko ni mogoče izpodbijati. To velja za dokazno oceno v celoti, pa tudi delno (izpoved priče A. D.). Revizija pa predlaga prav to. Ne ponuja drugačne pravne presoje. Vztraja pri zanikanju obstoja posojilnega pravnega razmerja; uporabo določb ZOR o posojilni pogodbi torej sprejema, zanika le obstoj dejstev, ki bi posojilno razmerje potrjevala. Ob takem stališču pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

V okvir navedene ugotovitve spada tudi predlagana dopolnitev dokaznega postopka. Stranke smejo navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP).

Izpodbijani sodbi nepravilnosti, ki jih zatrjuje revizija, ni mogoče očitati. Preizkus po določbi 386. člena ZPP pa je tudi pokazal, da med postopkom ni bilo kršitev, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).